Marko Bogatin in Vasilij Bezčastnik
| ← Nemana in Belana | Pripovedke za mladino II. zvezek Marko Bogatin in Vasilij Bezčastnik Fran Hubad |
Ilija Muromec → |
| |||||||||||||||
Marko Bogatin in Vasilij Bezčastnik.
Po Afanasjevu.
Vnekem carstvu, v nekem gospodarstvu je živel zelo imovit trgovec. Imel je jedino hči Anastazijo Prekrasno; stara je bila pet let. Trgovca so zvali Marka s priimkom Bogatega. Marko ni mogel trpeti siromakov; komaj je prišel kateri pod njegovo okno, hitro je zapovedal slugam, naj ga zapode in ščujejo pse nanj. Nekega dne prideta pod okno dva siva starca. Marko ju zagleda in veli, naj ju zapode s psi. Sliši pa to Anastazija Prekrasna in začne prositi: ,,Rodni moj očka! zaradi mene pusti ju v izbo za posle!" Oče jej dovoli in reče, naj ju puste v izbo. Kadar pospe vsi po hiši, vstane Anastazija, gre v izbo za posle, zleze na polato (posteljo pod stropom) in gleda na siromaka. Jeden izmed njiju govori: ,,V temin tem selu se je rodil kmetu temu in temu sin. Kako velavaš, naj se imenuje, kako srečo mu podeluješ?" Drugi odgovori: ,,Daj mu ime Vasilij s priimkom Bez-častni, a podelujem mu Bogatstvo Marka Bogatega, pri katerem prenočujeva!" Anastazija je vse to cula. Zdani se. Starčka se oblečeta in ideta iz sobe. Anastazija pa pride k očetu in mu pove, kar je bila videla in slišala. Oče je sumil, da bi se ne godilo rečeno, za¬torej hoče poprašati, je-li se rodil na selu mladeneč. Veli zapreči voz in se pelje tja. Pripelje se narav¬nost k popu in vpraša: „Je-li se rodilo pri vas'ta in ta dan dete?"]— „Rodilo se je", odgovori pop, ,,ubožnemu kmetu; imenoval sem ga Vasilija s pri¬imkom Bezčastni, a krstil ga še nisem, ker neče biti siromaku nihče za krstnega kuma." Marko se po¬nudi za kuma, popovo ženo naprosi za kumo in zapove pripraviti bogato gostijo. Prinesejo dete, kr¬stijo ga in veselili so se, kakor jim je bilo ugodno. Drugi dan pozove Marko kmeta siromaka k sebi, sprejme ga prijazno in mu reče: „Kum, siromak si! Sina ne moreš rediti, daj ga meni, popeljem ga med ljudi, a tebi dam tisoč rabljev?" Starec pomišljuje in pristane. Marko plača kuma, vzame dete, zavije ga v lisičji plašč, dene ga na voz in se odpelje. Bilo je po zimi. Vozi se nekoliko vrst, pa veh ustaviti voz; izroči krščenca svojemu slugi in veli: „Primi ga za nogi in vrzi v strugo!" Sluga ga prime in vrže. Mar¬ko pa reče: „Tu vladaj mojemu premoženju!" Tretji dan se pripeti, da se pripeljejo kupci po cesti, po katerej se je bil vozil Marko; vozili so Marku dvanajst tisoč rabljev dolga. Pridejo do struge in zaslišijo otročji jok. Ustavijo se, poslušajo, poš¬ljejo slugo gledat, kaj bi bilo. Sluga gre v strugo, zagleda med snegom zelen travniček, na travničku se¬di dete in igra s cveticami. Sluga pove to gospodu; gospod sam gre v strugo, vzame dete, zavije ga v plašč, sede na voz in odpeljejo se. Pripeljejo se k Marku Bogatemu. Marko jih vpraša, kje so našli dete. Kupci mu povejo in on se hitro zmisli, da je ta Vasilij Bezčastni, njegov krščenec. Vzame ga na roko, da ga hčeri rekoč: ,,Tu imaš, hčerka, skrbi za-nj!" Sam pa gosti kupce in jih prosi, naj bi nm dali malčeka. Kupci niso bili pri volji, a Marko jim reče: „Ves dolg vam popuščam!" Dajo mu dete in odpeljejo se. Anastazija ga je bilo zelo vesela, našla mu je zibel, skrbela za-nj, ter ga ni zapustila noč in dan. Preide dan, preide drugi; a tretji dan pride Marko pozno domov, ko je vže spala Anastazija. Vzame dečka, dene ga v sod, zasmoli ga in vrže s pristana v vodo. A sod plava in plava ter priplava k samostanu. Ravno pride menih po vode. Zasliši otročji krik o-gleda se in vidi sod; hitro skoči v čoln, potegne sod na suho, razbije ga in najde v sodu— dete. Vzame ga, prinese v zamostan k igumenu (gvardijanu). Igu-men [da otroku ime Vasilij in priimek Bezčastni. Odslej je živel Vasilij v samostanu šestnajst let, iz¬učil se je pisati in brati. Igumen ga je ljubil in. postavil za ključarja. Zgodi se, da se pelje Marko Bogati za leto dni v drugo gospodarstvo prejemat denarje. Pripelje se po poti v samostan. Sprejmo ga kot bogatina. Igu¬men pošlje klučarja v cerkev. Ključar gre, prižge sveče, poje in čita. Marko Bogatin izprašuje igumena: ,,Je-li stopil vže davno k vam v samostan?" Igumen pove vse, kako so ga dobili v sodu in koliko let je tega. Marko pomisli in sezna, da je ta njegov krš¬čenec. Reče toraj igumenu: „Ko bi imel jaz take¬ga človeka, vso blagajnico bi mu zaupal; ali■<mi ga ne morete dati?" Igumen se izgovarja dolgo. Marko ponudi za njega samostanu pet in dvajset tisoč rab¬ljev. Igumen se posvetuje z brati, dogovore se in pristanejo prepustiti Vasilija Bezčastnega. Marko pošlje Vasilija domov in napiše ženi tako-le pismo: „Žena, kadar prejmeš moje pismo, odpravi se hitro s poslancem v mjilno tovarno in kadar pojdeš ž njim mimo največjega kipečega kotla, suni ga va-nj. Stori to gotovo. Ako ne storiš kaznujem te strogo; ta mladeneč je moj sovražnik!" Vasilij prejme pismo in gre svoj pot. Sreča ga starček in reče: „Kam pa ideš, Vasilij Bezčastni?" Vasilij odgovori: „Na dom Marka Bogatega k ženi njegovej s pismom." — „Pokaži pismo!" — Vasilij pokaže pismo in da starčku. Starček zlomi pečat in da pismo Vasiliju, naj ga čita. Vasilij ga čita in začne jokati: „Kaj sem storil človeku, da me pošilja v pogubo!" Starček mu reče: „Ne žaluj Bog te ne zapušča." Dihne na pismo; pismo in pečat sta bila kakor prej. „Le idi in daj pismo Markovej ženi." Vasilij pride na dom Marka Bogatega in da pismo ženi njegovej. Žena čita, začudi se, pozove hčer Anastazijo in jej čita očetovo pismo. V pismu je napisano: ,,2ena, kadar prejmeš moje pismo, poroči drugi dan Anastazijo s poslancem. Stori to gotovo; ako ne storiš, kaznujem te strogo.-' Pri bogatih ljudeh ne kuhajo piva, ne kurijo vina — vse je gotovo veselemu piru, da i za svatbo. Va¬silij jej je po godu, venčata se. Nekega dne poroče ženi Marka Bogatega, da je prišel mož v pristan; ona se odpravi z zetom in z hčerjo njemu naproti. Marko zagleda zeta, razsrdi se in govori ženi: „Kako si se predrznila venčati hči najino ž njim?" — „Po tvojem povelji," odgovori žena. Marko pogleda svoje pismo, prečita ga in se uveri, da je pisal to sam. Marko živi z zetom mesec, drugi, tretji. Neki dan pozove zeta k sebi in mu reče: „Tu imaš pismo pojdi ž njim za trikrat devet dežel v trideseto gos¬podarstvo k mojemu drugu, carju Zmaju. Iztirjaj od njega davek za dvanajst let, ker je postavil dvorec (palačo) na mojej zemlji, in poprašaj tam o dva¬najsterih mojih ladijah, katere manjkajo vže cela tri leta. Jutri zjutraj se odpravi!" Vasilij vzame pismo, ide k svojej ženi in jej pove vse, kar mu je bil rekel Marko. Anastazija se bridko razjoče, ali očeta prositi si ni upala. Zjutraj zarano še pomoli Vasilij k Bogu, dene v bisago suharčkov (suhar=Zwieback) in otide. Gre po poti, po cesti, dolgo li — kratko li, blizo li — daleko li pa zasliši glas od strani; „Vasilij Bez¬častni, kam pa greš?" On se ozira na vse strani in vpraša: „Kdo me kliče?" — „Jaz, dob (hrast) te izprašujem, kam greš?" — „K carju Zmaju grem tirjat davek za dvanajst let!" Dob mu reče: „Kadar bodeš imel priliko — spomni se mene, da stoji dob vže tristo let, je-li mu še dolgo stati?" Vasilij ga posluša ter se odpravi dalje. Pride do reke, brodnik prevaža. Vasilij sede na brod in brodnik ga vpraša : „Kam greš, tovariš moj ?" Vasilij mu odgovori kakor dobu. In brodnik ga prosi naj se ga spomni pri carju, da brodari vže trideset let, ali mu je še dolgo brodariti?" — „Dobro!" odgovori Vasilij, „vprašal bodem," in gre dalje. Pride do morja. Čez morje leži kit-riba, po njej hodijo in vozijo. Ko gre Va¬silij po njej, pregovori riba: „Vasilij Bezčastni, kam greš?" On jej pove in ona ga prosi: „Ko bodeš imel priliko, spomni se me; leži kit-riba črez morje, konji in pešci prebili so jej telo do reber, ali jej je še dolgo ležati?" Vasilij jej obeta in gre. Pride na zeleno li¬vado, na livadi stoji prikrasen dvorec. Vasilij stopi vanj, hodi po sobanah; druga od druge je lepša. Pride v zadnjo'in vidi: na postelji sedi devica krasna in se joče bridko. Kadar zagleda Vasilija, vstane, stopi k njemu in ga izprašuje: „Kdo si in kako si zašel na to zakleto mesto?" Vasilij jej pokaže pismo in pove, da mu je velel Marko Bogati iztirjati davek za dvanajst let. Devica pa vrže pismo v peč in
reče Vasiliju: „Nisi poslan po davek, nego poslan da te sne Zmaj. Po katerem potu si hodil?" Va¬silij jej pove od doba, od brodnika in od kita-ribe. Komaj sta se dogovorila, strese se zemlja in dvorec. Devica zapre hitro Vasilija v omaro pod posteljo in mu reče: „Poslušaj, kaj bodem govorila z Zmajem. Sama vzprejme Zmaja. Ko pride ta v sobo, reče: „Kaj pa diši tu z ruskim duhom?" Devica odgovori: „Kako bi prišel ruski duh semkaj! Po ruskej zemlji si letel, ruskega duha si se navzel!" Zmaj reče: „Silno sem se utrudil, poišči mi po glavi!" in leže na posteljo. Devica mu pa reče: ,,Car, ko te ni bilo doma, senjala sem, da hodim po cesti in mi pravi dob: reci carju, ali mi je stati še dolgo?" „Stati mora," reče car, „dokler pride k njemu kdo in ga z nogo sune, tedaj se zverne in pade; pod njim je pa srebra in zlata, da ga še. Marko Bogati nima toliko." —■ ,,Potem sem prišla do reke, čez katero je vozil brodnik, vprašal meje ali mora brodariti še dolgo?" — „Prvega, ki pride k njemu, naj posadi na brod in naj sune brod od brega, ta bo moral brodariti na veke, a on poj de domov." — „Senjala sem še, da sem šla črez morje po kitu-ribi in ona me je vprašala, ali bo ležala še dolgo?" — „Ležala bo, dokler ne rigne iz sebe dvanajst ladij Marka Bogatega; tedaj pojde v vodo in telo se jej zaraste." Tako je govoril car Zmaj in zaspal trdo. Devica spusti Vasilija iz omare in ga poduči: ,,Na tej strani kit-ribe ne reči, naj rigne dvanajst ladij Markovih iz sebe, nego z one strani jej povej. Kadar prideš do brodnika, ne govori mu s te strani, kaj si slišal. Kadar pa prideš do doba, suni ga z Tiogo na vzhod in zagledal bodež nezmerno bogastvo." Vasilij se zahvali devici in gre. Pride do kita-ribe; ona ga izprašuje: „Si-li govoril o meni?" — „Sem; ko bodem na onej strani, povem ti." Kadar pride na ono stran, reče jej: „Rigni dvanajst ladij Marka Bogatega!" Kit rigne, ladije z jadri odplavajo, nič se jim ni bilo -zgodilo, a Marko je stal od tega v vodi do kolena. Pride k brodniku. Brodnik ga vpraša: „Si-li vprašal carja Zmaja o meni?" — „ Vprašal sem, prepelji me prej!" — Kadar pride na drugi breg, reče brod¬niku: ,,Kdor pride prvi k tebi, posadi ga na brod in suni brod od brega, ta bode brodaril na veke, a ti se odpravi na svoj dom." — Pride VasilijsBez-častni do doba, sune ga z nogo, dob se zvali. Pod njim je zlata in srebra in dragega kamenja, da ga ni prešteti. Ozre se Vasilij, glej — ravno plava k bregu dvanajst ladij, katere je bila rignula kit-riba iz sebe. Ladije pa vodi oni starček, katerega je .bil srečal s pismom na potu k ženi Marka Bogatega. Starček reče Vasiliju: „Glej, Vasilij, s čim te je blagoslovil Gospod!" stopi z ladije in gre svoj pot. Mornarji znosijo zlato in srebro na ladije. Ko
so bili gotovi, odpravijo se z Vasilijem Bezčastnim na pot. Marku Bogatemu poroče, da prihaja njegov zet z dvanajsterimi ladijami in da ga je obdaril car Zmaj z nezmernim bogastvom. Marko se zazsrdi, da se ni zgodilo po njegovej želji, ukaže zapreči voziček in se odpelje sam k carju Zmaju. Pripelje se do brodnika, sede na brod brodnik pa sune "brod — in Marko mora brodariti, na veke. Vasilij Bezčastni pa pride k ženi in tašči, začne uživati in blago nabirati, ubogim pomagati in siromakom darovati, pojiti in sititi jih. Dobil je vse imenje Marka Bogatega.