Narodne pripovedke za mladino IV/Zdravilno sadje

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Narodne pripovedke za mladino IV/O zlatem ptiču Narodne pripovedke za mladino IV/Zdravilno sadje
Fran Nedeljko
Narodne pripovedke za mladino IV/Volk ujet
Skenira in pregleduje Katja Dolenc (pogovor).
Viri: (COBISS)
Dovoljenje: Edit-delete-not encyclopedic.svg Dovoljenje, pod katerim je delo objavljeno, ni navedeno. Prosimo, da izmed obstoječih dovoljenj izberete ustrezno.
Stopnja obdelave: 50%.svg To besedilo je površno pregledano in se v njem še najdejo napake.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt



Zdravilno sadje


Vladal je v davnih čash cesar, ki je na stara leta oslepel. Sanjalo se mu je, da ga zvrači le sadje peklenskega ograda. Ker še nikdar ni slišal o tern vrtu, pozove vse učenjake svoje dežele — a nobeden ni znal, kje je. Poslal je torej svoja starejša sina po svetu iskat zdravila. Vzela sta sicer mnogo zlata in srebra seboj, pa zapravila vse — celo obleko sta zaslavila v krčmi; potem nista mogla dalje po svetu, pred očeta pa taka nista smela.

V tern je šel še najmlajši od doma. Jezdil je neprenehoma svojo pot dalje, pa v nekem lesu mu je zmanjka, on zaide in skoraj bi moral gladu umreti. Pride pa do sivega puščavika, katerega vpraša za peklenski vrt. Starček mu odvrne, da je že sto let tu, a o tem vrtu še besedice ni slišal, pa ga pošlje k svojemu, dan hoda oddaljenerou bratu. Ta je bit še starejši, bil je že dve sto let zmiraj v svojem kraju — pa še tudi nič takega ni slišal. Starec mladeniča pošlje k najstarejšemu bratu, ki je bil tudi dan hoda dalje in že tristo let ondi.

Ta mu reče: “Mladenič, težko delo imaš opraviti, mi trije bratje smo ga hoteli dovršiti, pa radi ga prepustimo tebi. Poslušaj tedaj: Ta dežela, ki leži pred teboj, je zakleta in mi smo jo hoteli rešiti. Okoli nje teče deroča voda — in ako te le brata brodarja, ki vozita za pokoro prek reke, v dobrem časn spravita na ono stran in če se le dobro obneseš, rešil boš deželo, peklenski vrt bo tudi najbrž v tej deželi.”

Kraljevič jaše dalje in dospe do reke, kjer ga brodarja prepeljeta, ter mu rečeta: “Pol ure hoda daleč najdeš lisičji grad.” Sobe, pohištvo in vse imajo, ko drugi ljudje — le telesa so lisičjega. Imajo pa postelje bele, črne in lisičje barve —, ti pa le smeš v lisičji poslelji spati, sicer se spremeniš v lisjaka, kakor vsi tvoji predniki.”

Mladenič se odpoti in prijezdi v zakleti grad, kjer se močno začudi, ko ga vse lisice po človečje nagovorijo in mu z jedjo in pijačo postrežejo. Zvečer pa se vleze v lisičjo postelj, da si je bila slabejša od ostalih. Drugo jutro mu lisice rečejo: “Za pol dni hoda prides do volčjega grada. Ondi tudi ne smeš v drugi postelji spati, kakor v volčji. Morebiti tam zveš o peklenskem vrtu.” V volčjem gradu so mu tudi prav lepo postregli, a za peklenski vrt še niso znali. Ostal je tedaj čez noč pri njih in se naspal v volčji postelji. Volčje ga pošlejo v sovinji grad, ki je bil tudi pol dni hoda dalje. Tudi tam bi ne smel v drugi postelji spati, ko le v sovji. Sove ga pogostijo in prenočijo.

Drugi dan mu prva med njimi naznani o znamenitem vrtu to-le: “Peklenski ograd je zaprt z dvanajsterimi železnimi vrati; ko udari ura eno, odprejo se prva vrata za trenutek potem se hitro započijo: ko udari dve, odprejo se druga in ostanejo toliko časa odprta, da ura odbije dve. Nobeden človek ne more v vrt, razven, kadar ura bije, ter ne sme delj časa v njem ostati, ko eno uro; kateri se zamudi, je, zgubljen. — Ko vdari ura enajst, stopi skoz enajsta vrata noter a ne mudi se predolgo, da dvanajste ure ne zamudiš ter ne zgrešiš v naglici pravih vrat.” Kraljevič čaka pri enajstih vratih in ko se odprejo skoči hitro noter, zaznamna si dvanajsta in gre dalje. Tu je zorelo neznano lepo sadje, kojega brž nekaj vtakne v žep. Potem gre dalje in najde v sredi cvetočega vrta lep gradič. V njem pa je spala pri zlati mizi prelepa deklica z zlatimi lasmi.

Kraljevič stopi bližje, a ne upa je zbuditi. Napiše hitro pisemce, da je tega in tega cesarja sin, privzdigne malo mizico in skrije listič pod njeno nogo, prelomi se brzo svoj zlati prstan in dene polovico k pisemcu, potem pa odide. Napolnil je vse žepe s žlahtnim ovočjem, potem pa skrbno čakal pri zaznamovanih vratih. Ko ura začne biti dvanajst, odprejo se vrata, ter ostanejo odprta — kraljevič hitro skoči ven, a ko je grajska ura odbila, ostala so vsa vrata odprta —, grad in začarana dežela bila je rešena. Veselje je pred njim in za njim, on pa ročno odhiti proti domu. Potoma pride do sovinjega grada— a, kako čudo —, mesto otožnih sov najde le v svilo oblečene zale gospode in krasne gospe, ki ga z neizrekljivim veseljem sprejmejo in pogostijo, ko svojega kralja.

Več dni se mora pri njih gostiti, slednjič pa vender le vzame slovo — domisli se namreč kako težko ga slepi oče pričakuje. Gospoda sovinjega grada mu je dala tri voze zlata, koliko pa drugih dragocenosti, Ko pride v volčji grad, najde i tarn vse polno gospode, katero je rešil, ti so ga ravno tako dolgo časa gostili in mu skazovali vso mogočo čast. Ko je odhajal dali so mu tri voze zlata v dar.

Tudi v lisičjem gradu je našel samo veselje. Tu so mu ravno tako postregli, ko v onih gradeh, ter mu dali tri kola zlata. Prišel je do brodarjev, ki sta ga tudi z neznanim veseljem pričakovala —, njega sta zadnjega prepeljala —, potem pa šla odrešena, kakor njiju je vleklo srce. V domačih deželah je pozvedoval za brata, a zvedel ni nič.

Pride v veliko mesto, kjer so ravno namenili obesiti dva tolovaja, katera je kraIjevič na mah spoznal za svoja brata. Hitro gre k sodnikom, pove jim, kdo je in nje vpraša za koliko denarjev bi spuslili ona hudodelnika. Gospodje odsvetujejo sinu svojega cesarja na vso moč, naj ne odkupuje tolovajev, a slednjič si premislijo, ter mu rečejo, da le tedaj odkupi tolovaja, če na nja nasiplje toliko zlata, da bosta v njem od pet pa do temena. Kraljevič nasiplje za oba brata šest vozov zlata — in ni se mu smililo, da ju je le rešil. Peljejo se dalje; starejša brata pa se tiho dogovorita, kako sramoto njima zna brat doma pripraviti, če razodene, kako ju je našel, ter tudi onadva dva kraljeviča na prvi hip spoznala.

Zategadelj se ga skleneta rešiti . . . ga umoriti. Dospevši v gosto šumo, planeta nadenj in ga zmlatita, da na pol mrtev obleži. Po-berela mu čudovito sadje, ter se odpeljala z njegovimi zakladi domov. Stari cesar ozdravi takoj po zavžitku omenjenega sadja in vsled tega pozabi naj-mlajšega sina, o katerem mu starejša ničesar nista hotela povedati. Neki gospod pa prijše do pol mrtvega kraljeviča, zmije mu rane, mu je obveže in ga odvede seboj. Ozdravel je kmalu in ostal pri svojem rešitelju za hlapca. Preteklo je nekaj let in starejša brata sta mislila, da je obležal brat mrtev, ter je od vseh pozabljen. Nekega dne se pa pripelje tuja kraljičina, in vpraša kralja, kateri kraljevič je bil v peklenskem gradu, ter od ondod odnesei zdravilno sadje. Starejši sin reče brž, da je bil on tisti.

Kraljičina zahteva, naj pobaže kako znamenje, ali konči pove, kako je ondi; ta pa je v enomer glodal: da je strašno lepo in prijetno ondi, drugega pa nič ni znal. Ko mu kraljičina slednjič odvrne, da on gotovo ni bil v zakleti deželi, stopi srednji brat pred njo, in zagotavlja, da je on bil tam. Ker pa tadi ta ni mogel ničesar dokazati s svojim govorom, reče tujka i njemu, da ni bil nikoli v zakleti deželi. Zazvedel je tudi najmlajši brat o tuji kraljičini, šel je torej v cesarjev grad in ji pokazal polovico zlatega prstena. Ona zakliče vesela: “Ta-le je bil, ki je rešil mene in celo mojo deželo!” Ko stari cesar to sliši. Ga spozna, ter se močno razveseli.

Kraljevič se zdaj oženi z zlatolaso kraljičino in odide v njeno deželo. Okrutna brata sta se pa skrila od doma, ter šla na boj, kjer sta v kratkem zgubila življenje. Stari cesar slišati o hudobnem počenjanju starejših sinov, se ni mnogo žalostil za njima, temuč je rekel: “V jamo pade, kdor jo drugemu koplje.”