Narodne pripovedke za mladino IV/O zlatem ptiču

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Narodne pripovedke za mladino IV/Kristus boter Narodne pripovedke za mladino IV/O zlatem ptiču
Fran Nedeljko
Narodne pripovedke za mladino IV/Zdravilno sadje
Skenira in pregleduje Katja Dolenc (pogovor).
Viri: (COBISS)
Dovoljenje: Edit-delete-not encyclopedic.svg Dovoljenje, pod katerim je delo objavljeno, ni navedeno. Prosimo, da izmed obstoječih dovoljenj izberete ustrezno.
Stopnja obdelave: 50%.svg To besedilo je površno pregledano in se v njem še najdejo napake.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt



O zlatem ptiču


O hudi bolezni obljubi bogat grof Bogu na čast sezidati lepo cerkev, če bo ozdravel. Ozdravel je naskorem ter postavril krasno cerkevy. Pa prej bi se ne smela v nji obhajati božja služba, dokler bi ne imel svetegja ptča, kateri ima zlato perje. Pa kje bi bil ta plič, tega ni znal nihče v tistem kraju. —

Poslal je torej grof svoje tri sinove ga iskat ter jim je dal dosti denarjer na pot. - Na križupotju obesijo na drevo tri vence; kateri bi našel svetega ptiča, imel bi vedno svež venec, ostalih dveh bila bi pa suha. Ondu se razidejo — a v bližnji krčmi sestaneta se starejša brata zopet. Tam pijeta tako dolgo, da zapravita ves denar. Bila sta prisiljena same za. hrano opravljati najtežja dela. Eden je vlačil vaškemu kovaču meh, drugi pa je šel z drvarji na planino drv sekat. Najmlajši pa je našel v neki samti na pol podrto kočo; tu je živela stara ženica, katere ga poduči, kod ima iti. — Rekla mu je: “Tisti ptič je na Turškem v podrti cerkvi. Ko prideš v cerkev, vsedel ti bo na levo ramo, ti pa ga primi z desno roko, drugače ga ne dobiš, pa podvizaj se iz cerkve, sicer je tvoja smrt.”

Mladenič gre v divje turške dežele ter najde razrušeno cerkev. Tu je letal zlati ptič od altarja do altarja ter lepeše pel, ko najmilejša godba, ptič mu zleti na ramo, mladenič pa ga hitro prime in odhiti iz cerkve. Skočil je ravno prek cekvenega praga, kar se zruši vsa cerkev z zvonkom vred, grofič pa vesel odhiti proti domu. Ondu, kjer je prej stala na pol podrta koča, stal je zdaj lep grad, v njem pa so bivale tri princesinje, katere so grofiču povedale, da jih je rešil zakletbe. Vzelje vse tri seboj. —

Medpotoma je tudi zazvedel o nesreči svojih bratov, dal je poiskati ter ju je sprejel, kakor kralja, ne pa, kakor sta si zaslužila. Djal jima je, da si smeta izbrati žene izmed oniti princesinj, sam je pa volii najmlajšo. Brata, ki sta bila od kraja vesela, postala sta s časom jako čemerna. Ko pridejo do križpotja, kjer so obesili vence, bil je venec najmlajšega brata še lep cvetoč in zelen, njijua sta se pa popolnoma posušila. Vozna cesta peljala je zdaj okolo dolgega griča, prek katerega je držala bližnja peška pot. Bratje izvolijo si peško pot, v tem, ko se princesinje in vozovi odpeljejo po veliki cesti. — Brata na samem planeta nad najmlajšega, izkopljeta mu oči, ter mu vzameta zlatega ptiča. Ko prideta do vozov, rečeta, da je brata grozna zver raztrgala in požla. Žalost je bila velika, ko sta raztrosila grozno vest. Zlati ptič ni nič več prepeval in je klavrno letal v novi kletki od stene do stene.

Oslepljen grofič pa je v tem onemogel ležal na samotnem griču. Kar priletita dva vrana in eden pravi drugemu: “Če bo ta-le prišel do bližnjega vrelca in se umil, še spregleda; drugače bo najina pečenka. Mladenič to slišati, lazi po vseh štirih dalje, pa pride do studenca. Tam si zmije oči in zopet postane gledajoč. Kmalu potem gre v tisti kraj, kjer je gospodoval njegov oče, ter stopi pri nekem čevljarju za pomagača.

V nedeljo ga vpraša čevljar, če pojde k maši. Grofič se izgovarja, da nima obleke ter ostane doma. Pozneje pa le gre v cerkev. Ko je prestopil cerkveni prag, zapel je sveti ptič prvič, odkar so ga bili spustili v cerkev ter pel, dokler je bil mladenič v cerkvi. Doma mu reče mojster, da mu je lahko žal, ker ni šel v cerkev, bi vsaj slišal peti zlatega ptiča. Drugo nedeljo se zgodi ravnotako. Tretjo nedeljo je postavil grof k vratom stražo, da bi spoznal za koga voljo ptič vender zapoje. Tudi tokrat je prišel grofič najnazadnje, ptič je zapel, stražar pa si dobro zapomnil, kje je mladenie pokleknil. Ko je vstal, ter stopil skoz vrata, vtihnil je obenem zlati ptič.

Stražar stopi za njim, prime ga za ramo, pa mu veli: “Zdaj moraš z menoj, ker grof hoče vedeti, zakaj zlati ptiči ravno za tebe voljo poje.” Grof na mah spozna svojega najmlajšega sina, katerega je že več časa objokaval kakor mrtvega. Sin mu razodene nečloveško dejanje svojih bratov, obenem pa tudi prosi milosti za njijino pregreho. “Naj se samasodita,” reče slednjič grof sinu, kateri se je moral do drugega dne skriti.ž Zvečer zbere grof sodnike, ter je vpraša kako bi kaznovali tistega, kateri bi svojoga brata sam oslepil ter ga zapustlil v smrtni nevarnosti. Vsak sodnik je izrekel grozno obsodbo, najgroznejšo pa sta izrekla grofova sinova sama, ker sta menila, da je kdo drugi storil kaj takega. Rekla sta namreč: “Tak hudodelnik ni boljašega vredein, da bi ga vtaknili v sod, ki bi bil od znotraj ves nabit ostrih britev in žrebljev.” Kmalu potem se je oženil najmlajši sin z lepo princesinjo, starejša pa sta pretrpela grozno smrt katero sta želela drgim; spustili so ju v takem sodu z najvišjega hriba v dolino, da sta se razsekala na drobne kosce.