Narodne pripovedke za mladino IV/Trije bratje

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Narodne pripovedke za mladino IV/Darežljivi siromak Narodne pripovedke za mladino IV/Trije bratje
Fran Nedeljko
Narodne pripovedke za mladino IV/Pojoče drevo
Skenira in pregleduje Katja Dolenc (pogovor).
Viri: (COBISS)
Dovoljenje: Edit-delete-not encyclopedic.svg Dovoljenje, pod katerim je delo objavljeno, ni navedeno. Prosimo, da izmed obstoječih dovoljenj izberete ustrezno.
Stopnja obdelave: 50%.svg To besedilo je površno pregledano in se v njem še najdejo napake.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt



Trije bratje


Šli so nekdaj trije bratje po svetu iskat službo. Sreča jih zeleno oblečen gospod, bil je hudi duh, ter je vzame v službo. Druzega bi ne imeli nič delati, kot od krčme do krčme hoditi, jesti in piti, a vse to le pod enim pogojem: morali so mu priseči, da nobeden besedice ne izpregovori, razun, kaj jim bo velel on sam. — Starejšemu je dovolil besede: “Mi trije”, sredajemu: “Za peneze” in najmlajšemu: “Tako je.” — Če bi to zapoved le količkaj prelomil, prišli bi ob službo in bili bi še poleg tega kamoznovani. Gospod jim je dal dostli denarjev in hodili so tako dlje časa po deželi. Slednjič pa pridejo k nepoštenemu krčmarju. Ta je vpraša: “Hočete jesti in piti?” Starejši veli: “Mi trije!” srednji reče: “za denarje”, mlajši pa dostavi: “Tako je” Krčmar je takoj spoznal, da ti trije ne morejo več govoriti, kot te besedice. V njegovi krčmi pa je takrat spal grozno bogat trgovec. Tega krčmar v noči umori ter mu pobere denarje; drugega dne pa hitro zatoži sumljive tri brate umora.

Sodec jih pozove pred se ter vpraša najstarejšega: “Ali veš, kdo je trgovca umoril?” Mladenič, dasi prestrašen, reče po gospodovi zapovedi: “Mi trije!” — Gospod se zasmeje retoč: “Aha, smo že vkup! zdaj pa ti srednji, povej, zakaj ste šli morit trgovca?” Ta reče: “Za denarje,” druzega ni smel reči, bilo bi proti njegovi prisegi. Slednjie še praša sodec najmlajšega: “All sta tvoja tovariša govorila resnico?” Ta pa reče: “Tako je!” in preiskava je bila sklenjena. Obsodili so jih na smrt, krmarju pa so zapovedali, da mora biti poleg, kadar jih bodo obesili, ker so bili v njegovi krčmi.

Peljali so jih že k vislicam, kar od daleč ugledajo jezdeca, ki je mahal z belo ruto, v znamenje, naj čakajo. Ko prijaše do vislic, spoznali so trije bratje svojega gospoda, hudega duha, ta jim reče: V hudo skušnjavo sem vas spravil, a ker ste bili mož-beseda in ste mi pamagali, da tega krčmarja — ubijavca prej dobim v pekel. dobite zdaj plačo.” Dal je vsakemu veliko mošnjo, polno rumenga zlata, Sodniku pa je naznanil, kdo je, in tudi povedal pravega morilca nesrečnega trgovca, potem pa je izginil.

Hitro so vojaki pograbili prestrašenega krčmarja, ki je le mislil, da bo varen užival krivičen denar; obesili so ga ne tiste vislice, ki so bile za one tri poštene hlapce pripravljene. Kakor so bili trije bratje, tako bodi vsakdo zvest dani besedi!