Narodne pripovedke za mladino IV/Pojoče drevo

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Narodne pripovedke za mladino IV/Trije bratje Narodne pripovedke za mladino IV/Pojoče drevo
Fran Nedeljko
Narodne pripovedke za mladino IV/Smrt-botra
Skenira in pregleduje Katja Dolenc (pogovor).
Viri: (COBISS)
Dovoljenje: Edit-delete-not encyclopedic.svg Dovoljenje, pod katerim je delo objavljeno, ni navedeno. Prosimo, da izmed obstoječih dovoljenj izberete ustrezno.
Stopnja obdelave: 50%.svg To besedilo je površno pregledano in se v njem še najdejo napake.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt



Pojoče drevo


Bil je kralj, ki je imel edinega sina. Ker se je sam postaral, želi kraljestvo sinu prepustiti. Sin pa Se pa še ni bi oženjen in še tedaj ni rnogel prevzeli vlade. Gre torej z dvema minstroma po svetu, iskat si pridno ženo. Daleč od doma pridejo v velik gozd. Približala se je huda ura in strašno je začelo grmeti in bliskati.

Kraljevič veli enema ministru, naj spleza na drevo in pogleda, kje je najbližja hiša. Na vršišču ugleda daleč nekje brleti majhno lučico. Gredo proti tisti strani in dospejo do male bajte. Stopijo k oknu in poslušajo tri šivilje; prva pravi: “Kako se, pač nam slabo godi: ko že vse okrog spi, moramo me še delati in skrbeti; pri vsem tern jedva toliko prislužimo, da preživimo starše in sebe. Ko bi bila le tako srečna, da bi kraljevega kuharja dobila za moža; godilo bi se nam bolje in bila bi zadovoljna.” — Drugi odvme: “Če bi si želela ti kraljevega kuharja, hotela bi jaz kraljevega peka za moža.” Tretja pa dostavi: “Jaz bi pa le s kraljevičem samim bila zadorvljna; rodila bi mu sinčka z zlatim križcem na čelu in dve hčerkici s srebrnimi zvezdicami na prsih.”

Potniki to slišati, potrkajo na okno in prosijo prenočišča. Dekleta odprejo vrata; starejši sestri prepustita svoji postelji ministronma, najmlajša pa odloči svojo kraljiču. — Zarana prinesejo deklice potnikom zajuterk; slarejši ministroma, najmlajša pa kraljeviču; prinesla mu je najboljših jedi, kar jih je le mogla dobiti v naglici. Starejši sestri sta dobili v dar po dva dolarja, mlajša pa dva svitla zlata. To je sestri posebno v oči zbodlo. Zdaj se vrnejo ti gospodje zopet domov. Kraljevič da pozvati one tri deklice. Tem je postajalo tesno v prsih; sltlile so, da so bili tisti gospodje od kraljevega spremstva in da so menda celo njihov razgovor čuli. Najstarejša mora prva pred kraljeviča. Strahljivho in bojazjivo se mu biža. Kraljerič jo vpraša: “Kaj ste govorile včeraj kratko prej, ko so trije potniki prišli k vam?” — “Prav nič slabega, milostljivi gospod kraljevič!” odvrne dekle; po njej je pa kar zagorelo, to je slišala, da se niso nič ukanile, zakaj morajo v grad. Ker kraljevič dalje poizveduje, mu je primorana vse razodene, slednjič tudi o sebi, da si je želela kraljevega kuharja za moža. Kraljevič nato zakliče in kuhar pride v sobo. Kraljevič mu zapove: “Tu imaš ženo, če pa ti ni zanjo, spravi se takoj iz mojega kraljestva!” Ker je bila de¬kle lepega obraza, prijala mu je na prvi pogled tako, da jo je srčno rad vzel. Ko gre starejša s svojini kuharjem mimo sestre, mislita si: “Bog se naju usmili — to že peljajo — menda k smrti!” Zdaj gre srednja v sobo in tudi ona mora vse povedati; tudi pek je zdovoljen z zalim dekletom.

Ko mora najmlajša pred kraljeviča in jo ta izprašuje, ko prej ostali sestri, brani se najdalje obstati včerajšnjo govorico. Slednjič, ko vidi, da mora vendar resnico govoriti, razodene trepetaje, da si je želela v šali kraljevičia za moža. Ginjen in očaran krasote sramežljivega dekteta, sklene kraljič takoj, vzeti jo za ženo. Reče ji tedaj: “Neboj se, draga moja, ti bodeš v resnici moja žena. Zdaj je deklelu poslalo še bolj tesno v prsih; ko pa vidi, da ni šala in da je nihče ne pelje k smrti, spremeni se njen strah v čisto veselje.

Kratko potem je obhajal kraljevič ženitnino, ki je bila sijajna in vesela, kot so kraljeva gostovanja sploh. — Starejši sestri ste mlajši od zdaj še bolj zavidali vso to srečo ter premišljevali, kako bi ji zamogli naškoditi. Kraljerič prevzame vlado in mora čez nekaj časa tudi v boj. Prigodi se pa, da dobi kraljica med časern, ko je bil kralj še v boju, krasno hčerko, ki je nosila srebrnino v zvezdo na prsih. Sestri, ki sta bili sami navzoči, skrijeta dete in podvrzela psičko. Dekletce položita v škatljico in jo spustita po vodi; kralju pa pišeta, da mu je žena porodila na veliko občno žalost psičko.

Ves prestrašen jima kralj odpiše, naj le varno skrbita za ženo, drugo bo že on uravnal. Čez nekaj časa pride domov in vpraša ženo za dete. Ta pa mu odvrne, da je ležala dva dni v omedlevici in torej ne zna za dete, ker ji ga nočeta sestri pokazati. Kralj ji nič ne očita, še tolaži jo, razodene ji, da je tako že božja volja. Škatjico pa je iz reke potegnil kraljev vrtnar. Ko najde lepo dete, ga koj za svojo vzame, ker sam ni imel nic otrok. On z ženo vred ga skrbno in z veseljem izreja.

Pride leto in kralj mora zopet na boj. K nesreči je imeia kraljlica ravno ta čas poroditi. Kralj torej sestrama naroči prav skrbno kraljici streči in odide. Tudi zdaj porodi kraljica enako hčerko s srebrne zvezdo na prsih. Sestri vzameta ji tudi to dete, deneta ga v škatljo in ga spustita po vodi. Pa tudi to dekle izvleče vrtnar iz deroče reke in jo vzame za svojo. Ničvredni sestri pa naznanita kralju, da mu je žena v drugo porodila psičko. Ko se kralj vrne, vpraša zopet ženo za dete, a ta mu odgovori, ko prvikrat. Kralj pa vender postane nevoljen in se zakolne, da noče več tak čas odhajati od doma.

Imela mu je žena v tretje porodili, in zdaj sklene kralj, ne stopinje odsledili od doma. A znova je primoran hiteti na boj — V tern pa mu kraljica porodi zalega dečka z zlatim križcem ua čelu. S tern detetom store neusmiljene sestre ravnotako, kot z obema prejšnjima. Tudi to pride po naključju k vrtnarju. Kralj prispevši domov se silno raztogoti, ker spoznal je, da tako ne bo imel nikdar naslednika. V syoji jezi da sezidati velik stolp in zapove v njega vzidatt kraljico.

Vrtnar je v tern času skrbno odgajal kraljeve otroke. Ko je deček dopolnil sedmo leto, reče vrtnar ženi: “Zapustiva ta žalostni kraj; znal bi nama kdo vzetišec otroke, ker so v istini kakor sami kraljiči in kraljičine.” Vrtnar kupi na veliki gori lepo posestvo, preseli se tja in zasadi krasen vrt, kakršnega še ni bilo daleč okrog. Srečno je živel s svojo ženo in otroci več let, kar jim nenadoma umrje. Velika žalost se polasti ostalih, ker vsakdo se le težko in z bridkostjo loči od svojih. Sredi vrta naredijo mu grob; ondi so se kržale vse poti, ki so peljale po čez vrt, vselej bi lahko molili na njegovem grobu. Čez nekaj časa umrje otrokom tudi krušna mati. To pa zagrebejo pri vhodu v vrt, da bi lahko vselej na njenem grobu molili, ko bi šli na vrt ali se vračali domov.

Sedaj so živeli otroci popolnoma zapuščeni v divjem vrtu. Ni jim bilo sile za živež: krasen vrt jim je dajal sladko sadje. Tu so še mladike cvetele, ondi je že sadje zorilo in drugod je že zrelo po travi ležalo. Rastle so tudi tu iu tam krasnobojne cvetlice ter razširjale prijetno vonjavo; po vejicah pa so skakljati tički in žvrgoleli mične pesmice.

Nekdaj pride k njim prastara ženica. Jako se začudi prelepemu vrtu, žlahtnemu sadju in cvetju, slednjič pa reče; “Res je vrt, da malo takih, a najznamenitneje ni; manjka mu namreč treh reči in sicer: drevesa, ki samo od sebe prelepo gode, zatem tice, ki bi pevale resnico in pravico, in zadnjič zlate vode.” To tako vname srčnost mladega kraljeviča, da sklene teh reči iti iskat. Sestri ga le neradi pustita, ker sta v strahu, da bi se mu ne pripetilo kaj hudega.

Mladenič ju tolaži in reče: “Na ono-le drevo obesim svoj meč; dokler ostane svetel, mi bo dobro; a ko bo zarjavel, vedita da bom nesrečen.” Daleč od doma pride do starega puščavnika. Tega vpraia za dober svet. Starec ga pouči, kod mora iti, da dobi zaželjene reči. Svari ga, naj se ne da oplašiti od premnogih nevarnosti, ki ga še čakajo. Grmelo bo okrog vsega in bliskalo, a on naj se ne zmeni za vse to, ampat naj gre za jabolkom, katero mu bo dal; naj ga vrže pred se in kamor se bo ono kotalo, tja naj gre. Puščavik mu da za povrh še svoj blagoslov, in deček gre dalje. Starček ga še enkrat opomni naj gre vedno za jabolkom do gore, ondi pa se naj vleže — a bežati nikar, sicer je zgubljen; le šestindevetdeset jih je šlo po isti poti proti gori, vrnil pa se še nobeden ni. Deček obeča tako storiti in gre srčno proti gori. Na podnožju se ustavi in vleže. Zdajci postane krog njega šum, ropot in strašen polom; kraljevič je tako iznenaden, da prestrašen k višku poskoči in v trenutku okameni, kakor njegovi predniki.

V tern sta hodili sestri pridno gledat v vrt na meč. Nekega dne najdeta jeklo zarjavelo. “Nesrečen ali celo mrtev je najin brat,” reče starejša sestra, jaz ga grem iskat, da ga rešim.” Mlajša ji brani jokaje, a vse nič ne pomaga. Starejša obesi poleg bratovega meča molek ter reče sestri: “Kadar bodo molekove jagode krvaver znaj, da se mi je prigodila velika nesreča.” Srečno odide po svetu in tudi pride do velikega isteg puščavnika. Tudi jo poduči starec in ji da jabolko. Doma je ostala edina mlajša sestra in žalovala po bratu in sestri. V največjo bridkost še najde nekega jutra na vrtu jagode molekove vse krvave.

Zdaj se spusti še ona na pot. Tudi ona pride do puščavnika, ki jo poduči in posebno posvari, da se naj ne ustraši ničesar. Ko pride pod goro in se vleže, nastane krog nje ropot in grom, ana pa še se niti ne zmeni za vse to. Zdaj pride starka, ki jo že nekdaj videla v domačem vrtu, in ji reče: “Že štiristo let čakamo, a slednjič si vendar prišla, da nas rešiš. Tu imaš vejico čudnega drevesa, ki gode; vsadijo na očetov grob. To pa vzemi pero tiča, ki bo govarila resnico in pravico; priveži ga na vršič drevescu. Slednjič še dobis steklenico zlate vode; vlij jo na materin grob. Tu pa imaš rožmarinovo vejico; ko greš mimo okamenjenih postav, hotela ti bo vsaka izpuliti jo, a ne daj je! Tudi lastnemu bratu in sestri ne. Ta dva bosta najzadnja. Spoznala ju bodeš, ker te bosta trdneje spoprijela in ti vejico holela iztrgati; ti pa drži trdno in ne izpusi!” Dekle vstane in gre mimo okamejenih oseb; vsaka poseže za dišečim grmičem — a ona ga neizpusti. Ko tudi zadnji dve okamenjeni osebi ne moreta dekletu rožmarina iz roke izpulili, zasliši za seboj neznasko vriskanje in veselje. Vse osebe so oživele v trenutku in spremenile se v prave ljudi.

Bill so to sami zakleti kraljiči, ki go se sedaj vsi tako neizmerao veselili. Tudi ti trije gredo domov; prej pa so še dobili od drugili v dar mnogo dragocenih srebrnih, zlatih in demantnih posod. Doma na vrlu posade vejico čudnega drevesa v očetov grob in privežejo tičevo pero na vršiček. V kratkem izraste krepko drevo, ki je lepo godbo razširjalo daleč krog sebe. Iz peresa pa postane tič, ki je govoril resnico in pravico. Na enem koncu materinega groba pa je curela zlata vodo nakvišku, pri drugem pa se zlivala zopet v zemljo.

Čez nekaj časa napravi kralj velik lov. Sestri nagovorita brata, da gre tudi on na kraljev lov. Bil je tako srečen, da je med vsemi lovci pobil največ zverjadi. Kralj ga zaradi tega povabi na obed. Pri jedi povabi mladenie vso gospodo na drugo jutro na planino, kjer ondi je bilo največ zverjadi. Ko se naveličajo lova in pobijanja, povabi jih še k obedu. Sestri prineseta prvo jed v srebrnih posodah. Kralj se jako začudi, a ne reče nič. Pri njegovem obedu so šelenajzadnji prigrizek prinesii v srebrnih skledicah na mizo.

Drugo jed prineseta v zlatih posodah. Kralj še se bolj začudi in prestraši ter reče natihoma ministrom: “Gorje nam! Gotovo smo groznim talovajem v pesteh. Drugi nima nobeden toliko bogatsva in ga ne more imeti.” Ko pa kraljičini tretjo jed v demantnih posodah prineseta, se kralj ne more dalje držati in prašia začuden kraljeviča: “Mladenič, povej mi vender, kdo si, ker takega bogastva ni v celem mojem kraljestvu več!” Predno mu ta še odgovori, začujejo iz vrta sem tako mično godbo, kakor še nikdar do teh dob. Kralj in spremstvo hiti iz sobe na vrt, da bi od blizu poslušali mile glasove. A še niso dospeli skozi vrtna vrata, kar jih omami novo čudo. Ugledali so namreč zlato vodo pri materinem grobu; a se še ne nagledajo, kar še mileje zapojejo listi čudnega drevesa in jih yabijo dalje.

Pohite pod drevo in se ne morejo načuditi temu čudu. Zdaj se še zglasi tič v drevesnem vrtu: Noč se nagiblje, dan se bliža.” — Se bolje ostrmi kralj in vpraša: “Kdo pa je neki ta?” Kraljevič mu odvrne: “Tica resnice, ki obenem vse ve, kaj se godi po svetu.” ,Ga smem nekaj prašati?” prosi kralj dalje. Ko mu mladenič dovoli, vpraša kralj: “Povej mi, tič resniee, ali moja žena po krivici ali po pravici trp?!” “0na trpi po nedolžnem — in ti sam si največ tega kriv, ker si, jo bil dal brez preiskave vzidati in si vse njenima zavidnima sestrama verjel.” “Kaj pa je tedaj z mojimi otroci?” Ptič zakliče eno sestro in reče: “Pridi sem, odgrni prsi in pokaži očetu srebrno zvezdo, pa mu povej, da si njegova hči, hči tiste uboge, katero je tako po krivici zavrgel.” Ravno tako se zgodi z drugo sestro in bratom. Kraj spozna na mah svoje otroke in jih z neizmernim veseljem pelja domov.

	Brzo da svojo ženo iz stolpa odzidati.

Toliko je še živela, da je svoje otroke objela, proti možu pa svoje tresoče roke več stegniti ni mogla. Veselje jo je zamorilo — njena duša pa je zletela ko bel golob proti nebu. Sestri nedolžne kraljice pa je tudi doletela zaslužena kazeu; kralj da navoziti veliko gmado in ji na tej sežge.