Narodne pripovedke za mladino IV/Darežljivi siromak

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Narodne pripovedke za mladino IV/Od zaklete kraljične Narodne pripovedke za mladino IV/Darežljivi siromak
Fran Nedeljko
Narodne pripovedke za mladino IV/Trije bratje
Skenira in pregleduje Katja Dolenc (pogovor).
Viri: (COBISS)
Dovoljenje: Edit-delete-not encyclopedic.svg Dovoljenje, pod katerim je delo objavljeno, ni navedeno. Prosimo, da izmed obstoječih dovoljenj izberete ustrezno.
Stopnja obdelave: 50%.svg To besedilo je površno pregledano in se v njem še najdejo napake.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt



Darežljivi siromak


Živel je svoje dni siromak, ki je bil jako radodaren. Imel je tri hlebce kruha. Vsaki dan je prišel k njemu berač, pa mu je prvi dan dal prvi hlebec, drugi dan drugi, a tretji dan pa tretji hlebec kruha. Četrti dan je prišel zopet oni berač k njemu in ga je prosil vbogaime. Siromak mu ni imel nič drugega dati, kakor svojo suknjo in mu jo je tudi dal. — Berač je bil sam Kristus. — Kristusa je ganola siromakova dobrosrčnosl, pa mu zato veli, da si od njega izprosi tri reči, naj si bodo, katere hočrjo, pa se mu bodo precej izpolnile. Siromak ni dolgo premišljal, nego ga je zaprosl: “Dajte mi tako vrečo, da ba notri, komur bom zapovedal, in pa tako kladvo, kateremu bom velekl: kladro, tolci! in bo samo od sebe mlatilo pa onem, kdor bo v vreči.” Zatem si je izprosil prt, na katerem bi bil precej dober obed, kadar bi ga razgrnil, Jezns mu je dal vse troje in je odišel.

S svojimi darovi se siromak odpravi po svetu. Pride v velikem gozdu do nekehiše in poprosi za prenočiišče. Ljudje mu odgovorijo, da ga ne morejo prenočiti, ker pri njih vsako noč straši. Popotnik jim odgovori, da se strahov ne boji celo nič, ter ostane pri njih. Potem si razgrne prt in začne večrjati. Komaj se navečerja, kar pride dvanajst peklenščkov, ki ga hočejo ubiti. “Vseh dvanajst v vrečo, kladvo pa tolci!” zavpije siromak. Kladvo razbija in udriha pa vreči, hudobe pa cvilijo in prosijo naj jih izpusti, da mu ne bodo naredile nič hudega. — Ko se naveliča njihovega cviljenja, jih strese iz vreče, a oni precej zbeže proti peklu.

Prigodilo si je pa, da je siromak umrl. Prišel je na nebeška vrata trkat, ali sv. Peter ga ni pustil noter, češ, da je prevelik grešnik. Siromak si je pa mislil: “Grem pa pred pekel, tam imajo dovolj prostora, bodo me že sprejeli.” Ko so ga peklenščki zagledali, so se ga hudo prstrašili, ter so s tako močjo tiščali vrata, da so jih kremplji predrli. Starec pa je vzel kladvo ter jim kreplje zatolkel v vrata.

Ker v peklu ni nič opravil, napotil se je zopet proto nebesom. Pa zopet ga odganja sv. Peter. Ko je svetnik malo odprl nebeška vrata, zagledal je siromak v kotu svojo suknjo, katero je podaril Kristusu, pa je naglo skočil noter pa je vzel suknjo. Vratar ga ni mogel spraviti ven, ker je v enomer trdil, da sedi na svojem. Svetniki so se smejali pa so ga pustili v nebesih, čeravno jih ni zaslužil. In tako je vender ostal gori.