Nace (1955/56)

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Nace (1955) Nace (1955/56)
Vera Albreht
Sove
Spisano: Alenka Župančič
Viri: Vera Albreht, Nace, Pionir, ilustrirala S. Žnidaršič, 1955/56, št. 3, str. 74-76.
Dovoljenje: {{licenca-Cc.logo.circle.svg Ta datoteka je objavljena pod licenco Creative Commons Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi pogoji 3.0}}
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Dolga leta je služil Nace pri stricu za hlapca. Opravljal je konje, krave in prašiči pa so bili v oskrbi dekle Reze.
Izmed vseh poslov, kar jih je bilo tiste čase pri hiši, je bil nam mestnim otrokom Nace,vzor in vzgled vsevednosti in modrosti.
Saj je bil on tisti, ki nas je prvi popeljal v hoste in gmajne, na polja in travnike. O vsaki stvari, ki smo jo spotoma srečali, nam je vedel povedati toliko, da nam je bil ljubši od vseh skladanic stričevih knjig. Pa kako tuni ne, saj nas je seznanjal z živo prirodo, v kateri je bil doma!,
Če me je tiste čase kdo, vprašal, kaj bom, ko odrastem, sem mu vselej
odvrnila: moja srčna želja je, da bi bila nekoč hlapec Nace.
Kako živo mi je znal raztolmačiti vse, kar nas je obkrožalo, kadar sva šla v Tičnico po steljo! Vsakega ptička, ki sva ga z grma prepodila, metulje, ki sem jih tiste čase strastno zbirala, od malega cekinčka do mesnatega nočnega pavlinčka, vse je poznal. Kolikokrat mi je v škatlici od žveplenk prinesel domov gosenico ali bubo, ki jo je izkopal, ko je grebel po prsti! Ujel je zame mladega divjega zajčka in ježa, udomačil srako, ki je v kuhinji kradla žličke in jih odnašala v gnezdo na orehu, da je potem moral ubogi Nace plezati ponje.
Takrat smo vsi, kar se nas je gnetlo okrog Naceta, slepo verjeli v čarovnice in divjega moža. Tudi v belo kobilo, ki je skakala po treh nogah v jarku na gmajni, ker ni mogla grešna duša hudobneža najti miru. Nace se nam je pravil, da jo je večkrat srečal, ko je na ponoči peljal iz mlina, da nam je kar sapa zastajala, ko smo ga poslušali. Jemali smo za sveto resnico vse, kar je prišlo iz njegovih ust.
Pograd, na katerem je spal, se mi je zdel tiste čase najlepše ležišče sveta: nekaj surovih, zbitih desk, nastlanih z dišečim senom, pregrnjenim s konjsko odejo. V kotu nad zglavjem je imel pribito trioglato desko, pogrnjeno z obledelim papirnatim prtičem. Kipec svetnika, nekaj pisanih rož iz voska, britev, kos ogledalca, zlomljen glavnik in kopica drugih drobnarij je ležala na njej. O, čudovit je bil takrat zame ta borni Nacetov kotiček pod tistim s pajčevino zastrtim okencem konjskega hleva, kjer je tako prijetno zaudarjalo po gnoju in živalskem potu!
Pisati Nace ni znal, menda tudi brati ne. Vendar smo ga mi otroci naučili nekaj francoskih besed, ki jih ni pozabil, ko smo ga ob letu znova spraševali:
»Nace, kako se pravi po francosko ─ konj?«
»Le šval,« jo je po dolenjsko zategnil in se pritajeno namuznil, češ ne boste me ne, mestne frkolinke!
Če se je stric kdaj razjezil nad Nacetom, smo bili tudi mi vselej bridko prizadeti zanj in ga skušali zagovarjati, kot smo pač vedeli in znali.
Nekoč, ko smo se peljali otroci sami z Nacetom v oddaljeni kraj po pošto, so mu zbezljali konji in nas s kočijo vred prevrnili v obcestni jarek. Nace jih je na vse načine skušal zadržati in je dirkal z njimi preko polj, držeč jih za uzdo, dokler ni z zevajočo rano sredi čela, obležal nezavesten v ogonih njiv. Neki cestar, ki je kopal jarek, nam je pomagal, da smo ga zvlekli pod kozolec, vtem ko smo sami odhiteli klicat strica, ki je bil zdravnik, naj mu pride pomagat.
V strahu za razbito kočijo, brez pošte in konj, smo skušali pri stricu opravičiti Naceta:
»Nace je junak,« smo jecljali, še sami vsi prepadeni od prestane groze.
In res smo jo dobro zvozili. Stric je dal zapreči koleselj in se kmalu vrnil z obvezanim Nacetom. Tudi konje so nekje sredi Krškega polja zajeli in jih pripeljali domov. Rdeči kočiji pa se tudi ni dosti poznala škoda, ker jo je tako lepo popravil šentjernejski kolar. ─
Karkoli je Nace napravil, je bilo dotlej zmerom vse v redu. Nekega dne pa se mi je z enim samim dejanjem smrtno zameril.
Skozi okno sobe, ki je bilo obrnjeno proti hlevu, sem neki večer zapazila ptico, ki je neprestano obletavala zidovje starega hleva in se z glavo zaletavala obenj. Spoznala sem, da je bila sova.
»Kaj neki išče?« sem si dejala, vendar se sprva nisem dosti brigala zanjo, kajti vedela sem, da je sova roparica, ki zasleduje svoj plen.
»Za kakšno miško ali pa za netopirjem se žene,«sem si mislila, ko pa le ni odjenjala še naslednji dan, sem poiskala Naceta, da bi mi raztolmačil to čudno zadevo.
O, le pomislite, kaj je napravil ta babjevernik grdi!
V luknji hlevskega zidu je gnezdila sova. To je iztaknil Nace in ko je stara odletela po hrano za svoje mladičke, ji je Nace zazidal z apnom vhod v votlino. Uboga sova se je dva dni zaletavala z glavo ob zid, da bi prišla do svojih mladičev.
V meni je vse zagomazelo od studa in jeze:
»Sram vas bodi, Nace! Kaj ste storili!« sem ogorčena zakričala nadenj. »Takoj jih odzidajte!«
»Sova vendar kliče smrt,« mi je začuden odvrnil. »ni jih škoda, če poginejo.«
»Po strica pojdem in mu povem, če jih pri priči ne odkopljete,« sem mu zagrozila, ker se je še obotavljal, ali bi prisloni lestev in odgrebel mladičke.
Ko je sprevidel, da gre to pot zares, se je končno le odločil.
Vsa v trepetu za mlade sove sem stala kraj lestve, medtem ko je Nace s kladivom razbijal osušeni omet. Strjeni kosci apna so frčali naokrog in sova se je še bolj preplašena zaganjala ob zid, zdaj malo više nad mestom, kjer je razbijal Nace.
Ko je razgrebel omet, je z roko segel v votlino in vrgel na tla štiri mrtve mladiče . . . .
Nič mu nisem rekla, ko je zadel lestev na ramo in jo zanesel nazaj pod šupo.
Čutila pa sem, da je takrat zazidal nekaj v mojem srcu, kar se z nobenim kladivom ni dalo več razgrebsti.

Opombe urednice[uredi]

  1. Opombe glej pri: Sove.