Sove

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Nace (1955/56) Sove
Vera Albreht
Spisano: Alenka Župančič
Viri: Vera Albreht, Sove, str. 30-34, v: Nekoč pod Gorjanci.
Dovoljenje: {{licenca-Cc.logo.circle.svg Ta datoteka je objavljena pod licenco Creative Commons Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi pogoji 3.0}}
Stopnja obdelave: 75%.svg To besedilo je v celoti pregledano, vendar se v njem še najdejo posamezne napake.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Dolga leta je služil Nace pri stricu za hlapca. Opravljal je konje; krave in prašiči so bili v oskrbi kravarice Reze.

Izmed vseh poslov, kar jih je bilo tiste čase pri hiši, je bil nam mestnim otrokom Nace vzor vsevednosti in modrosti.

Saj je bil on tisti, ki nas je prvi popeljal v hoste in gmajne, na polja in travnike. O vsaki stvari, ki smo jo spotoma srečali, nam je vedel povedati toliko, da nam je bil ljubši od vseh skladanic stričevih knjig. Pa kako tudi ne, saj nas je seznanjal z živo prirodo, v kateri je bil doma.

Kako nazorno nam je znal raztolmačiti vse, kar nas je obdajalo, kadar smo šli v Tičnico po steljo! Vsakega ptička, ki smo ga z grma prepodili, metulje, ki smo jih tiste čase strastno zbirali, vse je poznal. Kolikokrat nam je v škatlici od žveplenk prinesel domov gosenico ali bubo, ki jo je izkopal, ko je grebel po zemlji! Ujel je za nas mladega divjega zajčka, prinesel iz hoste ježa in udomačil srako, ki je v kuhinji kradla srebrne žličke in jih odnašala v gnezdo na orehu, da je ubogi Nace moral plezati ponje.

Takrat smo vsi, kar se nas je gnetlo okrog Naceta, slepo verjeli v čarovnice in divjega moža; tudi v belo kobilo, ki je ponoči skakala po treh nogah v jarku na gmajni, ker ni mogla grešna duša hudobneža najti miru. Nace se nam je zaklinjal, da jo je večkrat srečaval, ko je na večer peljal iz Luzarjevega malina, da nam je kar sapa zastajala, ko smo ga poslušali. Jemali smo za sveto resnico vse, kar je prišlo iz njegovih ust.

S kakšnim spoštovanjem smo se v nedeljskih popoldnevih, ko Nace ni imel opravka, bližali hlevskim vratom, zroč na njegov pograd v kotu, če morda ne počiva.

Ta pograd se mi je videl tiste čase najlepše ležišče sveta: par surovih zbitih desk, nastlanih z dišečim senom, pregrnjenim s konjsko odejo. V kotu nad zglavjem je imel pribito trioglato desko, pogrnjeno z obledelim papirnatim prtičem. Kipec svetnika, nekaj pisanih rož iz voska, britev, kos ogledalca, škrbast glavnik in drugih drobnarij je ležalo na njem. O, čudovit je bil takrat zame ta borni Nacetov kotiček pod tistim, s pajčevino zastrtim okencem konjskega hleva, kjer je tako prijetno zaudarjalo po gnoju in potu živali.

Pisati Nace ni znal, menda tudi brati ne. Vendar smo ga mi otroci naučili nekaj francoskih besed, ki jih ni pozabil, ko smo ga ob letu znova spraševali:

»Nace ─ kako pa se pravi po francosko ─ konj?«

»Le šval,« jo je po dolenjsko zategnil in se pritajeno muzal, češ, ne boste me ne, mestne frkolinke!

Če se je stric kdaj razjezil nadenj, smo bile tudi me vselej bridko prizadete zanj. Skušale smo ga zagovarjati, kot smo vedele in znale.

Nekoč, ko smo se peljali otroci sami z Nacetom v oddaljeno vas po pošto, so mu zbezljali konji in nas s kočijo vred zvrnili v obcestni jarek. Nace jih je na vse načine skušal zadržati in je dirkal z njimi preko polj, držeč jih za uzdo, dokler ni, z zevajočo rano sredi čela, obležal v ogonih njiv. Star cestar, ki je v bližini posipaval cesto, nam je prišel na pomaganje, da smo nezavestnega Naceta zvlekli pod kozolec, sami pa smo odhiteli klicat strica, da mu pride pomagat.

V strahu za razbito kočijo, brez pošte in konj, smo skušali pri stricu opravičiti Naceta:

»Nace je junak,« smo jecljale, same še vse prepadene od prestane groze.

In res smo jo dobro zvozili. Stric je dal zapreči koleselj in se kmalu vrnil z obvezanim Nacetom. Tudi konje so nekje sredi Krškega polja zajeli, na rdeči kočiji pa se tudi ni dosti poznala škoda, ker jo je tako lepo popravil šentjernejski kolar.

Karkoli je Nace napravil, je bilo dotlej zmerom vse v redu. Prišel pa je dan, ko se mi je z enim samim dejanjem smrtno zameril.

Skozi okno sobe, ki je bilo obrnjeno proti hlevu, sem neki večer zapazila ptico, ki je neprestano obletavala zidovje starega hleva in se z glavo zaletavala obenj. Spoznala sem, da je bila sova.

»Le kaj neki išče?« sem si dejala, vendar se sprva nisem dosti menila zanjo, kajti vedela sem, da je sova roparica, ki zasleduje svoj plen.

Ko pa le ni odjenjala še naslednji dan, sem poiskala Naceta, da bi mi raztolmačil čudno zadevo.

O, le pomislite, kaj je napravil ta strašni praznovernik!

V luknji hlevskega zidu je gnezdila sova. To je iztaknil Nace in ko je stara odletela po hrano za svoje mladičke, ji je Nace zazidal vhod v votlino. Uboga sova se je dva dni zaletavala z glavo ob zid, da bi prišla do svojih goličev.

V meni je vse zagomazelo od studa in jeze:

»Sram vas bodi, Nace! Kaj ste storili!« sem ogorčena zakričala nadenj. »Takoj jih odzidajte!«

»Sova vendar kliče smrt,« mi je začuda mirno odvrnil. »Ni jih škoda, če poginejo.«

»Po strica grem in mu povem, če jih pri priči ne rešite,« sem mu grozila, ker se je še obotavljal, da prisloni lestev in jih odgrebe.

Ko je sprevidel, da gre to pot zares, se je končno le odločil.

Vsa v trepetu za mlade sove sem stala kraj lestve, medtem ko je Nace s kladivom razbijal omet. Strjeni kosci apna so frčali na vse strani in sova se je še bolj preplašena z glavo zaganjala ob zid, zdaj malo više nad mestom, kjer je razbijal Nace.

Ko je razgrebel omet, je z roko segel v votlino in vrgel na tla štiri mrtve mladičke …

Nič mu nisem rekla, ko si je zadel lestev na ramo in odtaval z njo proti šupi.

Čutila pa sem, da je takrat zazidal nekaj v mojem srcu, kar se z nobenim kladivom ni dalo več razgrebsti.

Opombe urednice[uredi]

  1. Usodo sovjih mladičev je Vera Albreht že bila opisala v zgodbi Sova ponočnjačka (

Novi rod, 1923, let. 3, št. 5, str. 73-74). Tam ni znan kraj dogodka, od resničnih oseb pa že nastopata hlapec Nace in pastir Martine. Opis je napisan iz vidika sove skovirjevke.

  1. Zgodba je bila prevedena v češčino. Vera Albrecht, Sova ponočna, Venkov, Praha, 20.9.1925, str. 13-14, O, F. Babler.
  2. Kasneje je zgodba s spremenjenim naslovom Nace in tudi spremenjenim vidikom v prvoosebnega pripovedovalca, izšla v dveh precej sličnih različicah: Vera Albreht, Nace, Slovenski poročevalec, Najdihojca, 27. 2. 1955, let. 16, št. 48, str. [6]; Vera Albreht, Nace, Pionir, 1955/56, ilustr. S. Žnidaršič, let. 14, št. 3, str. 74-76.