Nace (1955)
| ← Sova ponočnjačka | Nace (1955) Vera Albreht |
Nace (1955/56) → |
| |||||||||||||
Dolga leta je služil Nace pri stricu za hlapca. Opravljal je konje, krave in prašiči pa so bili v oskrbi dekle Reze.
Izmed vseh poslov, kar jih je bilo tiste čase pri hiši, je bil nam mestnim otrokom Nace, vzor in vzgled vsevednosti in modrosti.
Saj je bil on tisti, ki nas je prvi popeljal v hoste in gmajne, na polja in travnike. O vsaki stvari, ki smo jo spotoma srečali, nam je vedel povedati toliko, da nam je bil ljubši od vseh skladanic stričevih knjig. Pa kako tudi ne, saj nas je seznanjal z živo prirodo, v kateri je bil doma.
Če me je tiste čase kdo, vprašal, kaj bom, ko odrastem, sem mu vselej odvrnila, da je moja srčna želja, da postanem nekoč hlapec Nace.
Res, za veliko stvari mu dolgujem zahvalo. Kako živo mi je znal raztolmačiti vse, kar nas je obkrožalo, kadar sva šla v Tičnico po steljo! Vsakega ptička, ki sva ga z grma prepodila, vsakega metulja, katere sem tiste čase strastno zbirala, od malega cekinčka do mesnatega nočnega pavlinčka, vse je poznal. Kolikokrat mi je prinesel domov v škatlici od žveplenk gosenico ali bubo, ki jo je izkopal, ko je grebel po zemlji. Ujel je zame mladega divjega zajčka s polja, prinesel iz hoste ježa in udomačil srako, ki je v kuhinji kradla bleščeče žličke in jih odnašala v gnezdo na orehu, da je ubogi Nace moral plezati ponje.
Takrat smo vsi, kar se nas je gnetlo okrog Naceta, slepo verjeli v čarovnice in divjega moža; tudi v belo kobilo, ki je skakala po treh nogah v jarku na gmajni, ko je vozil iz mlina domov, da nam je kar sapa zastajala, ko smo ga poslušali. Vzeli smo za sveto resnico vse, kar je prišlo iz njegovih ust.
S kakšnim spoštovanjem smo se v nedeljskih popoldnevih, ko Nace ni imel opravka, približevali hlevskim vratom, zroč na njegov pograd v kotu, če morda ne počiva.
Ta pogled se mi je videl tiste čase najlepše ležišče sveta: par surovih, zbitih desk, nastlanih z dišečim senom, pregrnjenim s konjsko odejo. V kotu nad zglavjem je imel pribito trioglato desko, pogrnjeno s papirnim prtičem. Kipec svetnika, nekaj pisanih rož, britev, košček ogledalca, škrbast glavnik in drugih drobnarij je ležalo na njej. O, čudovit je bil takrat zame ta borni Nacetov kotiček pod s pajčevino zastrtim okencem konjskega hleva, kjer je tako prijetno zaudarjalo po gnoju in potu živali!
Pisati Nace ni znal, menda tudi brati ne. Vendar smo ga mi otroci naučili nekaj francoskih besed, ki jih ni pozabil, ko smo ga ob letu znova spraševali:
»Nace, kako pa ─ konj?«
»Le šval,« jo je po dolenjsko zategnil in se pritajeno namuznil, češ ne boste me ne, mestne frkolinke!
Če se je stric kdaj razjezil nad Nacetom, smo bili vselej tudi mi otroci bridko prizadeti zanj. Skušali smo ga zagovarjati, kot smo vedeli in znali.
Nekoč, ko smo se otroci sami peljali z Nacetom v oddaljeni kraj na pošto po zabojček, so mu zbezljali konji in nas s kočijo vred zvrnili v obcestni jarek. Nace je skušal zaustaviti konje in je dirjal z njimi preko polj držeč jih za uzdo, dokler ni nezavesten, z zevajočo rano sredi čela, obležal v ogonih njiv. Nek cestar, ki je v bližini posipaval cesto, nam je prišel v pomoč, da smo nezavestnega Naceta zvlekli pod kozolec, sami pa smo odhiteli klicat strica, ki je bil zdravnik, da mu pride pomagat.
V strahu za razbito kočijo, brez zdravil in konj, smo skušali pri stricu opravičiti Naceta:
»Nace je junak,« smo jecljali, še sami vsi prepadeni od prestane groze.
In res se je dobro izteklo. Stric je dal zapreči koleselj in se je kmalu vrnil z obvezanim Nacetom. Tudi konje so nekje sredi Krškega polja zajeli in jih prignali domov. Na rdeči kočiji pa se tudi ni dosti poznala škoda, ker jo je tako lepo popravil šentjernejski kolar.
Kar koli je Nace napravil, je bilo dotlej zmerom vse v redu. Nekoč pa se mi je z enim samim dejanjem smrtno zameril.
Skozi okno sobe, ki je bilo obrnjeno proti hlevu, sem neki večer zagledala ptico, ki je neprestano obletavala zidovje starega hleva in se z glavo zaletavala obenj. Spoznala sem, da je bila sova.
»Le kaj neki išče?« sem si dejala, vendar se sprva nisem dosti brigala zanjo, kajti vedela sem, da je sova roparica, ki zasleduje svoj plen.
»Za kakšno miško ali za netopirjem se žene,« sem si mislila, ko pa le ni odjenjala še naslednji dan, sem poiskala Naceta, da bi mi razloži čudno zadevo.
O, le pomislite, kaj je napravil ta grdi babjevernik!
V luknji hlevskega zidu je gnezdila sova. To je iztaknil Nace in ko je stara odletela po hrano za svoje mladiče, ji je Nace zazidal z vhod v votlino. Uboga sova se je dva dni zaletavala z glavo ob zid, da bi prišla do svojih mladičev.
V meni je vse zagomazelo od studa in jeze:
»Sram vas bodi, Nace! Kaj ste storili!« sem ogorčena zakričala nadenj. »Takoj jih odzidajte!«
»Sova vendar kliče smrt!« mi je s poudarkom odvrnil. »Ni jih škoda, če poginejo.«
»Po strica grem in mu povem, če jih pri priči ne odkopljete,« sem mu zagrozila, ker se je še obotavljal, da prisloni lestev in jih odgrebe.
Ko je sprevidel, da gre to pot zares, se je končno le odločil.
Vsa v trepetu za mlade sove sem stala kraj lestve, medtem ko je Nace s kladivom razbijal omet. Strjeni kosci apna so frčali naokrog in stara sova se je še bolj preplašena zaganjala ob zid, zdaj malo više nad mestom, kjer je razbijal Nace.
Ko je razgrebel omet, je z roko segel v votlino in vrgel na tla štiri mrtve mladičke …
Nič mu nisem rekla, ko si je zadal lestev na ramo, da jo zanese nazaj pod šupo.
Čutila pa sem, da je takrat zazidal nekaj v mojem srcu, kar se z nobenim kladivom ni dalo več razgrebsti.
Opombe urednice
[uredi]- Različica: Vera Albreht, Nace, Pionir, ilustrirala S. Žnidaršič, 1955/56, št. 3, str. 74-76.
- Različica zgodbe o Nacetu s spremenjenim naslovom Sove je bila vključena v knjigo Nekoč pod Gorjanci (Sove, str. 30-34, ilustrirala Melita Vovk, 1960, Mladinska knjiga, Ljubljana).
- Zasnova s temo zazidanja sovjih mladičev, napisana iz vidika skovirjevega para, je izšla z naslovom Sova ponočnjačka (Novi rod, 1923, let. 3, št. 5, str. 73-74). Bila je tudi prevedena v češčino: Vera Albreht, Sova ponočna, Venkov, Praha, 20.9.1925, str. 13-14, O, F. Babler.