Na molu San Carlo I—VI

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Pojdi na navigacijo Pojdi na iskanje
Novi akordi I—II Na molu San Carlo
(Poezije)
Dragotin Kette
Gazele I-VII (Dragotin Kette)
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v Sloveniji v  javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle.
Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).

Delo ni nujno v javni domeni tudi v ZDA. Za dela, objavljena pred letom 1978, se v ZDA upošteva rok preteka avtorskih pravic 31. december 95. leta od datuma stvaritve dela, za dela, objavljena leta 1978 ali pozneje, pa 31. december 70. leta po smrti zadnjega živečega avtorja.

Stopnja obdelave: 75%.svg To besedilo je v celoti pregledano, vendar se v njem še najdejo posamezne napake.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


I
Na tisoče let, vsaki dan
hitiš črez visoko obočje
k nižinam obzorja
v mehko naročje
vesoljnega morja,
solnce nebeško!

Poslušaš na tisoče let
lahne govorice
in zreš neprestano
v mokre zenice
ti strastno in vdano
drhteče neveste.

Kako bi žarelo ti
v samotah neskončne praznine,
kako bi živelo ti?
Ko jaz, ki mi gine
mladost neveselo
brez ljubice drage?

Kaj ne, da bi dalo ti
življenje večno kaj rado
za jedno družico,
drobno in mlado
nebeško zvezdico,
za jeden trenotek?


II
Sijaj, sijaj, solnce
na te šumeče vodice!
Naj se, naj se spominjam
sladke nje govorice!

Sijaj, sijaj, solnce
na te mirne ravani!
Naj se, naj se spominjam
na njen pogled vdani!

Ti do dna jim siješ,
car nebesni, visoki,
nad zemljo hiteči
jastreb bistrooki.

Ali jaz, ljubica, nisem
skozi oči milino
videl ti v grudi neverne,
v tvojega srca temino.

Nisem videl jaz slepec
nezvestobe tvoje,
črva, neverna ljuba,
ki ti v srcu gloje.


III
No, časi so minoli,
zbežali ko potok bežeč,
kot oblak nad ravninami gnani —
in, ljubica lepa, nikoli
midva se ne vidiva več!
Če pa v žitja se snideva struji,
spoznati ne bo se nam moč;
in če se spoznava, neznani
ostaneta srci in tuji,
ko južni dan, severa noč.


IV
Moj Bog, kako je pač ljubil to noč,
te mrzle zvezdice
in bele ravnice
moj pogled vroč!
Kako je ljubilo moje srce
tišino in mir,
ko je prišel večer
nad temne goré, —
tedaj, ko je zubelj v kaminu žolt
zlatil svetlobo mehkih las,
tvoj vitki stas
in belo polt.
Še vedno pred mano leskečejo
tvoje črne se oči,
glasovi sladki, kot prejšnje dni
trepečejo.
Saj vi glasovi ste bili,
ki mene prevarili ste,
saj vi pogledi ste bili,
ki mene preslepili ste.


V
No, časi so minoli,
ko sem ljubil bledo smrt,
sedaj pa ljubim tebe,
o juga solnčni vrt!
Kjer se razkošne rože
valov dotikajo,
med njimi pisane kače
nakvišku sikajo.
Lepo zaznamovane
z znamenjem križa so,
potomke one kače
iz paradiža so.
Krog žrtev se nesrečnih
drhteč ovijajo
in jim življenje sladko
do dna izpijajo.
In rože nad valovi
in solnčni žar v valéh,
narave tisočeri
šepet in jok in smeh,
ah, vse drhti v razkošju
in vse veselo je:
kaj čuda, da še moje
srce se vnelo je!
Da je hvaležno tebi,
ki mu ljubav deliš,
o solnce jasno, roža
in sladki paradiž!

VI
Kakor labud belogrudi počasi,
plove moj čoln po gladini morjà,
tiho se koplje v šumečih valovih,
v blaženstvu koplje se duša mojà.

»Čudež si, ljubica ti, naredila,
smrt ti od mene pahnila si;
zopet si nade mi v srcu prižgala,
zopet življenje vanj dahnila si.

Jaz sem umrl. Oj dekle, pomisli:
Moje široko razprte oči
videle niso nebeškega solnca;
sladkih ni čulo uho melodij.

V moje srce se iz nežnega loka
ostra puščica izprožila ni;
za-me ni pomlad na licih vscvetela,
grud se deviška izožila ni.

Klečal sem okamenel pred oltarjem,
ki ga krasil kamenit je idol;
molil sem krasno, a hladno obličje,
molil celo kameniti prestol.

Menil sem pač, da ta hladna devica
roke na prsih razkrižala bo,
z mehkim nasmehom se, milim pogledom
vernemu slugi približala bo.

In šele ti ... Toda nisem ji mogel
praviti dalje historije te;
smeh je ušel pri očeh nagajivih,
smeh ji ušel skozi ustne sladké.

In zasmejalo se morje prostrano
in zasmejal se je lahni zefir,
in zasmejale se drobne zvezdice
v tihi, neskončni, brezdanji večer.

Toda zaprl sem ji ustnice zlobne,
s strastnim poljubom zaprl sem jih ...
Čolnič hiti ko labud belogrudi,
veterc objema nas lahen in tih.