Gazele I-VII (Dragotin Kette)
| ← Na molu San Carlo I—VI | Gazele (Poezije) Dragotin Kette |
Na očetovem grobu → |
| |||||||||
I
Pa zelene brstiče poganja
vsaka vejica kostanja.
In poljubi jih solnce jedenkrat,
pa privabi 2e listke zelene;
in poljubi jih solnce drugikrat,
sredi listkov že cvetje požene;
in poljubi jih solnce tretjikrat,
ah, že je omamilo mene.
II
Črez pesek bel, od senc poljubovan,
gre ljuba nasproti ta krasni dan.
Vzbrstele so nežne ji grudi,
mehke so in polne ji tudi;
čim mečje so in pólneje,
tem bolj moje srce bólno je.
Ali ti si mi bleda ko beli sneg,
ko beli, že davno skopneli sneg!
III
V solncu večernem na trgu skoz okna obrazki ko mak
skrivno pokukali so. Pa zakaj? I, šel je črez tlak.
Šel je iz mesta, na polje, za reko, ki roža tam raste,
roža vsa polna čebelic. Zakaj? I, med je sladak.
Hodil je gori pa doli in že so nebeške zvezdice
ljubko zasvetile v jasnem. Zakaj? I, saj je že mrak!
Čaka in čaka nestrpno in meče drobtine v vodico
ribicam urnim, ki švigajo k njim. Pa zakaj? I, nagon je tak.
Dolgo ni treba mu čakati, kmalu se deva prikaže
tiho šumeč med grmovjem. Zakaj? I, v službi ni vsak.
IV
Kamorkoli hodim, veš, kdo z manoj hodi ? Tvoja lepa bradica.
Kaj da z manoj hodi, to naj Bog razsodi, tvoja lepa bradica.
Pa ne boj se me nikari! ... Ni se ti odmajala,
da bi se kedaj, ej le brez straha bodi, tvoja lepa bradica.
Toda čuj, da se ne bodeš ugibaje vsajala,
glavo mi je zmešala ko Evo zlodi — tvoja lepa bradica.
Ko si bila pri koncertu, pri kadrilji rajala,
ni zanimala mantilja me po modi — tvoja lepa bradica,
ta me je zanimala, in kjer si se sprehajala,
v šumni družbi, vedno mi po glavi blodi — tvoja lepa bradica.
Sladka me je pač radost v kapiteljnu obhajala,
ko molila sveto je k svetá Gospodu — tvoja lepa bradica
Pa naj hodim — Ahasverus — križem svet, porajala,
vem, da bode se povsodi — tvoja lepa bradica.
Ah, in vendar bode me opravljala, ovajala,
kadar pojdem na zahodno stran, od todi — tvoja lepa bradica!
V
Ljubim, je rekel Jehova in vstvaril v tej uri
zemljico;
ljubim, je vzdihnila zemlja in dala naturi
cvetico;
ljubim, dé ona, kraseča te sladko
devico;
ljubim, še jaz, ko ti pišem to kratko
vrstico.
VI
Tam za vodami, tam za gorami
luna se svetla pojavila je.
Vsplavala črez njo je tanka meglica,
bel šal kraljici napravila je.
Zvezda pri zvezdi se lesketajoči
krog vladarice postavila je.
Godba šumečih glasov pa jo glasno
tam iz nižine proslavila je.
Radost se zopet je v srce vrnila,
ki ga že zdavnaj ostavila je.
Prišla je ljubica, dete pomladi,
z mehkim me glasom pozdravila je.
Ej, vse načrte in sklepe razuma
v brezdno morja strmoglavila je.
Kakor drveči Nil polja egiptska,
dušo z veseljem poplavila je.
VII
Le smehljaj se, ljuba, le mežikaj, le šepeči,
da ne bodem nove maše bral, le daj priseči!
Biti hotel sem kedaj jezični doktor,
potlej drugi Hipokrat, Galen, če ne še večji.
In govoril ljubici o najini poroki,
toda zdaj ne sanjam več o goljufivi sreči;
kajti ona je besedo dano prelomila,
ni se bala k drugemu v zakonsko postelj leči ...
Jaz bom mašnik! In na leči tam visoki
zoper ženske glas povzdigal bom grmeči:
»Njih besede so laži, umetni so smehljaji,
Mefistofelove zanjke njih pogledi so goreči!«
In prijateljem porečem: »Srečo pravo in resnico
najdete samo v tej dvajsetletni kapljici šumeči!
Bolj ko staro, bolj sladko in jasno, ne ko ženska,
vedno bolj se mora vince ti prileči.«