Naša je Koroška

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Za narod Naša je Koroška
Lojze Grozde
Deset let je minilo
Viri: Izvir 18, 1938–1939, strani 5–7; v: Lojze Grozde, Pesmi in proza, zbral in uredil Anton Štrukelj, Družina, Ljubljana 2011, stran 213–214, (COBISS).
Dovoljenje: To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle.
Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Izvozi v formatu: epub       mobi       pdf       rtf       txt


Naša je bila Koroška in naša je še. Saj živi gori 100.000 naših bratov, ki govore isti jezik, kakor ga govorimo mi, ki prav tako slovensko nagovarjajo svojega Boga kakor mi: »Oče naš«, ki prav tako pojo slovenske pesmi kakor mi, v katerih polje prav tako slovenska kri kakor v nas, ki so Slovenci, kakor smo mi.

Nad temi Slovenci pa gospodari Hitler, oni Hitler, ki ni bil zadovoljen s tem, da bi dobili sudetski Nemci samoupravo, ampak jih je hotel imeti v mejah svoje Velike Nemčije, ki pa ne dovoli, da bi se na Koroškem otroci slovenskih staršev učili v slovenskem jeziku, ki preganja na Koroškem slovenske duhovnike; to je tisti Hitler, čigar ljudje so oskrunili grobove naših velikih mož: slovničarja Janežiča, pesnika Umeka Okiškega in umrlega voditelja koroških Slovencev – župnika Poljanca. Fantje, to je nemška kultura! Take stvari počenjajo ljudje, ki spadajo po nauku Hitlerjevega narodnega socializma v prvo raso, v raso, ki je med njo in najnižjo več razlike kot med najnižjo in živalmi! Zatiranje katoličanov in ljudi drugih narodnosti je torej tisto, kar dela Nemce vzvišene nad vsemi ljudmi!

Pa še nekaj je na Koroškem, kar je zelo žalostno. Fantje, ki so jih rodile slovenske matere, ki so jih v slovenskem jeziku učile moliti Boga, ti fantje hodijo sedaj v hitlerjevske mladinske organizacije in jih je sram, da so slovenske krvi, da znajo govoriti slovenski, sram jih je, da so jih učile njihove matere v slovenskem jeziku moliti, sram jih je, da so bili krščeni, da so bili krščeni v cerkvah, ki so jih pozidali njih slovenski pradedje. In ti fantje korakajo v sprevodih z nemškimi hitlerjevci, s kljukastimi križi na rokavih, se odlikujejo v zabavljanju čez vse, kar je slovensko in katoliško. Ni vsa mladina na Koroškem taka, ali mnogo je je.

Če bi bila vsa mladina gori taka, potem bi pač ne smeli več reči: »Naša je Koroška.« Pa na Koroškem so še zavedni fantje, ki se ob nedeljskih večerih še včasih zbero na vasi in zapojo slovensko pesem, n. pr.: »Gor čez izaro«, ki bi še zapeli, če bi smeli »Hej, Slovenci«. Ne smejo peti te pesmi, pa jo kljub temu včasih zapojo, čeprav vedo, da jih čaka zapor, če jih kak Nemec ali nemškutar sliši. Še so na Koroškem slovenska dekleta, ki se včasih zvečer pred kakim večjim praznikom zbero, da pletejo vence in med delom zapojo, kot zapojo le slovenska dekleta. Takrat se včasih pozno ponoči, ko že vse naokrog spi, oglasi izmed njih: »Slovenska sem«. Dokler živi na Koroškem še kaj takih slovenskih fantov in slovenskih deklet, smemo še reči: »Naša je Koroška!« To našo Koroško pa bomo mi, kadar pride čas, zahtevali nazaj.