Za narod

← Naša pesem (Lojze Grozde)

Za narod Lojze Grozde

Naša je Koroška →

Objavljeno pod psevdonimom Slovenicus.

Viri:	Izvir 18, 1938–1939, strani 174–175; v: Lojze Grozde, Pesmi in proza, zbral in uredil Anton Štrukelj, Družina, Ljubljana 2011, strani 211–212, (COBISS).
Dovoljenje:	To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle. Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti. Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Izvozi v formatu:	epub       mobi       pdf       rtf       txt

Hodim po slovenski zemlji, po njenih gorah in ravninah, ob žuborečih potočkih in modrih rekah, po mestih in vasicah. Hodim in gledam in poslušam. Lepa je ta zemlja, čvrst je ta narod in močan. Vesel sem teh ljudi, ko jih gledam vedno vesele, s pesmijo na obrazih, trudnih od dela. Vesel sem ga, kmečkega fanta, ki gre med njivami in se pogovarja s škrjančki, z zelenečim žitom po krajih, s svojo zemljo, ki jo je podedoval od dedov, na kateri živi in hoče živeti do smrti, ker se ne more ločiti od nje. Ko gre tako med kraji, si zapoje pesem in zavriska, da mu odgovori odmev od hribov, kot da je s svojim glasom vzbudil glas v nemi zemlji in mu ta sedaj odgovarja in ga pozdravlja. Vesel sem jih bil kmetov in kmetic, ki ne govore o ljubezni, a jim gori srce za svojo zemljo, za svojo domovino.

Potem sem šel skozi mesto. Stopil sem med dijake. Slišal sem, kako so govorili glasno: »Za domovino, za narod! Kri in življenje!« In sem jim pogledal v srce, v dno duše sem jim videl. Tudi srca so govorila enako. Toda, moj Bog! Stali so med njimi tudi fantje, ki so jim usta kričala: »Vse za narod, vse za domovino!« Toda srca so jim govorila drugače: »Kaj me briga vse skupaj, da dobim le dobro spričevalo in dosežem kdaj dobro službo. Za drugo se ne menim, če malo zakričim, danes pač gledajo na to.«

Mnogo jih je, morda tudi med nami, ki mnogo govore o narodu, domovini, ne store pa ničesar. Pojdi danes sam vase, moj brat, in si odkrito odgovori: »Koliko sem doslej storil za narod? Ali sem že kdaj molil zanj? Ali študiram zato, da bom lahko kdaj s svojim znanjem narodu koristil? Ali ne študiram samo zato, da bom dobro služil in lahko živel?«

Ali si se že kdaj vprašal tako? Ti, ki govoriš in kričiš, da ljubiš narod in domovino, odgovori si, ali kaj delaš zanj! Najbrž nič. Torej lažeš, ko kričiš, kajti besede brez dejanj narodu nič ne koristijo.

Morda boš rekel: »Kaj pridiguješ, mar si ti postavljen za to, da gledaš, kaj delamo mi.« Nisem te mislil žaliti, moj brat. Toda srce in vest sta mi narekovala te besede ob 525. obletnici ustoličenja zadnjega slovenskega vojvode na Gosposvetskem polju.

Fantje, z dejanji potrdimo svojo ljubezen do naroda! Naj nas ne straši to, da nas je malo! Dokler hočemo in delamo, živimo.