Mula in sršeni

← Mula in pustni torek

Mula in sršeni Mule Tone Seliškar

Jakec in njegova mula →

Dovoljenje:	To delo je objavljeno s pisnim dovoljenjem avtorja, pod pogoji licence CreativeCommons Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi pogoji 3.0.
Stopnja obdelave:	To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu:	epub       mobi       pdf       rtf       txt

MULA IN SRŠENI

Kakor niso vsi ljudje dobri in pametni, tako tudi vse mule niso takšne, kakršne bi morale biti. Mula iz te povesti je bila udar­jena s tisto slabo lastnostjo, ki je že marsikaterega človeka pogubila — s požrešnostjo! To je zares grda lastnost. Nihče ne ve, kje se je mula tega navadila. K partizanom je prišla, kajpak, takšna, kakršna je bila, to se pravi, partizani so jo zaplenili Italijanom v nekem spopadu. Vendar pa mule, ki so jih partizani ugrabili fašistom, niso imele nobenih takšnih divjih lastnosti, s katerimi so se fašisti posebno odlikovali: niso bile krvoločne,ne strahopetne kakor fašisti. Naša mula pa je bila požrešna, kar ji je sami delalo mnogo neprilik, saj je prejemala zaradi te svoje pregrešnosti mnogo udarcev od vseh tistih, ki jim je s svojo razvado prizadejala škodo.

Toda kako se je udejstvovala v tej svoji požrešnosti? Gorje na primer partizanskemu nahrbtniku, če ga je kje izsledila brez lastnika! Pregrizla ga je in vse je pogoltnila, karkoli je dišalo po kakšni hrani ali pa magari tudi ne po hrani. Spravila se je celo nad tobak in nad papir, no, skratka, ta njena požrešnost že ni bila več lastnost, ampak bolezen, katere je nikakor niso mogli ozdraviti.

Res da je skromnost ena največjih odlik mul, ta mula pa je bila skaza svojega rodu. Njeni varuhi so si na vso moč prizadevali, da bi jo odvadili te pregrešnosti, ko je bila vendar drugače tako krotka in vztrajna pod najtežjimi bremeni. Prav zato pa, ker je imela enako lastnost ko sraka, ki je znana tatica med pticami, se je je prijelo ime Sraka, kar prav gotovo ni lepo ime za mulo. Že to nelaskavo ime bi jo lahko izpametovalo; pa ne! Prišla je, na oko nedolžna, kakor da bi ne znala do pet šteti, okoli bajte, z glavo je butnila v priprta vrata, pa ti je pomazala iz škafa vso večerjo za prašiče, ali pa se je, kakor da bi šla na sprehod, pritihotapila v njivo pšenice in jo opasla nič koliko.

Toda s svojo požrešnostjo je zagodla tudi še vse hujše stvari. Nekoč so zbrali fantje iz čete nekaj jajc in bele moke v vasi in so naročili kuharju, da jim speče omlete. Mesa so se bili naveličali in po dolgem času bi se dobra močnata jed kar prilegla. Vroče je bilo tisti dan, pa je mešal kuhar to slastno jed kar na pragu bajte. Toda komaj se je za kratek čas odmaknil v lopo po drva in je odložil skledo z jajci in moko na prag, že se je priklatila Sraka izza vogala in hlaps, hlaps... pa je bila skleda prazna! Nihče ne bi obdolžil mule za to pregrešno krajo, pa je imela nesrečnica ves smrček rumen od jajc kakor cvetoč regrat. Oba, kuhar, ki ni pazil na dragoceno jed, ter mula, ki je partizane pripravila ob tako slastno jedačo, sta jih preslišala nič koliko, njen varuh pa še celo, ker je ni privezal v hlev.

Drugič pa je ujezila samega komandanta, da ji je prisolil dve prav krepki okoli ušes. Pomislite: komandant je imel god, pa so mu fantje spekli pravcato pšenično pogačo. Pri mlinarju so si izprosili nekaj bele moke, ki je bila v tistih časih tako cenjena kot suho zlato, in jo dali speči kmetici, ki je znala take stvari dobro pripraviti. Ko je bila pogača pečena, je zadišalo po vsej vasi, da so fantje vrteli nosove od blaženosti. No, kmetica jo je dala na okno, da se ohladi, in že se je od nekod prikradla Sraka... Kmetica jo je namahala z burklami, ampak zaradi tega komandant vseeno ni jedel pogače.

Tedaj so sklenili, da ji postavijo za varuha Matevža, ki je bil po poklicu živinorejec in se je na take stvari razumel.

»Le počaj, Sraka, zdaj si prišla v mojo šolo!« ji je dejal. »Že prenekatere žrebičke sem bil vzredil in jih spravil k pameti, bom tudi tebe!«

Sraka ga je obvohala in ni nič rekla. Matevž je bil prinesel s Hrvaškega kakih petdeset listov domačega, kmečkega tobaka. Lepo je liste nanizal na vrvico in jih obesil pod streho v senco, kajti tobaka ne gre sušiti na soncu.

»Fantje, kadili bomo!« je vzkliknil zadovoljno in fantje so že sline cedili po tobaku, ki ga je takrat hudo primanjkovalo.

Toda zjutraj ni bilo ne tobaka ne vrvice. Dušal se je na tovariše, kajti med partizani je bila taka navada, da je bila kraja tobaka hud greh, in prisegel je peklensko maščevanje tatu tatinskemu. Sosedova punčara pa mu je izdala, da je videla Srako, kako je tobak pomulila.

Napravil ji je dolgo pridigo, kajti Matevž ni nikoli nobene živali udaril.

»Sraka, ali te ni nič sram?« jo je vprašal.

Sraka seveda ni znala odgovoriti, toda Matevž, ki je bil živino­rejec, je uganil iz njenih oči, da se prav nič ne kesa.

»Vidiš, človeka, ki je tat, zapremo v ječo. Kaj pa naj napravim s teboj, mar naj te z gorjačo?«

Da ne, je odkimala Sraka in nedolžno gledala v Matevža.

In Matevž se je popraskal po glavi in premišljeval, kako bi jo spravil k pameti, to se pravi, na pot pametnega in poštenega življenja. Toda še isti dan mu je nabrenkala novo grenkost, ki je bila hujša od vseh drugih.

Tistega dne je bilo mirno, prav nič ni dišalo po boju, pa se je zato podal z mulo v dolinico, kjer je žuborel bister potoček. Sonce je sijalo, in ko se je dopoldne ogledoval v zrcalu, si je očital:

»Matevž, Matevž, kakšna prasica pa si? Očediti se moraš!«

Sklenil je, da se bo v potoku ves očedil in si opral hlače, ki so se že kar svetile od umazanije. Ker bo pa že pri takem opravilu, bo omavžal še Srako, kajti tudi žival mora biti čista. Lahko se namreč zgodi, da bodo partizani čez nekaj dni zmagali, in kaj bi rekli Ljubljančani, če bi tako umazana prikorakala v Ljubljano.

Zato se je spodaj na sončni jasici slekel, očedil najprej Srako in jo odrgnil s sirkovo krtačo. Muli je bilo kar prijetno, zlasti, ker ji je dajal Matevž med žehto zlate nauke:

»Glej, Sraka, tako lepo skrbim zate, ti pa meni takšne uganjaš, sram te bodi!«

Sraka je ponižno sklanjala svojo mokro glavo pred svojim učiteljem in vzgojiteljem.

»Le pokesaj se, le, grešnica, drugače bova šla na sodnijo! Niso vsi sodniki tako dobrega srca ko jaz, zapomni si to že enkrat!«

Sraka je zarigala tako lepo kakor še nikoli in Matevžu se je zdelo, da je šla vase in da jo peče vest. Privezal jo je k drevesu na sonce in ves zadovoljen, ker je sijalo sonce in je bilo toplo, ker je bil miren dan in ni pokalo, je veselo brundal predse:

»Eh, živalca, ubogo revše si pa le! Trpiš kakor mi vsi, pameti nimaš, zato ti prizanašam! Če pomislim, da bi moral vsa ta bremena, ki jih tako potrpežljivo prenašaš, sam nositi — brrr... Zato ti tobak gladko odpuščam!«

Potlej je vzel svoje hlače v roke in jih ožehtal tako lepo in temeljito, da so se vse ribice in vsi rakci razbežali navzgor po potoku, tako je bila voda umazana od hlač. Potem jih je ožel in jih obesil na vejo drevesa, h kateremu je bila privezana Sraka, lepo proti soncu. Še sam se je nato odrgnil po goli koži in legel na sonce, kjer je sladko zadremavhal.

Tudi mula je malce zadremala. Toda ne za dolgo. V grmu so namreč veselo prepevali ptički, v gozdu je kričala šoja in kuka­vica se je oglašala v globini gozda. Ko se je predramila, ji je postalo kajpak dolgčas. Privezana je bila, nikamor se ni mogla ganiti. Matevž pa je ležal na soncu in sanjalo se mu je o njegovih žrebičkih. Mravlja mu je prilezla na obraz; Matevža je poščegetalo in je zato z nosom pomigal, da je mravlja spet vsa preplašena odbrzela nazaj v travico. Velik, lepo pisan metulj mu je obletaval glavo, pa se je ustrašil njegovega smrčanja in je odplaval drugam.

Toda pred mulo so visele na veji Matevževe hlače! Do dobrega so se že posušile na soncu. Muli pa je, kakor smo že rekli, postalo dolgčas. Približala je smrček levi hlačnici, povohala jo je in velika, neugnana strast se ji je užgala v očeh. Morda je tudi to dobro in okusno? Poskusimo? Previdno je zgrabila z zobmi blago. Hm, kdove kako ta stvar res ni okusna, toda zakaj se ne bi prepričala, saj nič ne stane? Resk, resk pa še enkrat resk... in že je bila velika luknja v hlačnici. In spet resk, resk pa še enkrat resk — pa je bila leva hlačnica razcefrana in na pol požrta. Toda če je leva, zakaj ne bi bila še desna? Pogledala je po strani Matevža, Matevž pa je golčal in momljal, kajti najbrž se je v snu sprehajal po svojih domačih livadah in ocenjeval svoje žrebičke, ki so se pasli okoli kobil.

Toda, glej, zakaj pa mula tako striže z ušesi in vleče za vrv? Hudirja, dva velika sršena ji grozeče plešeta okoli glave in tik njenega smrčka! Sraka postaja nemirna, binclja z zadnjimi nogami in divje oteplje z repom. Hudika nemarnega, mar ni celo več sršenov in da jih ni celo vedno več...? Seveda, vsak hip jih je več. Sraka sklanja glavo, rita, meče glavo v stran in strah jo postaja, nekakšna groza jo obvladuje bolj in bolj, trga se z vrvi, da se kar drevo maje. In čim bolj se maje drevo, več je sršenov!

Da, v drevesu je bilo sršenje gnezdo! Matevž je bil obesil hlače prav nad sršenje gnezdo, ki ga ni opazil. Ko je mula pričela potegovati za hlače, je sršene razdražila in vrag je bil tu! In ko je prvi sršen pičil Srako prav v mehki del smrčka, je mislila mula nesrečna, da se je zapičila vanjo sama vražja sulica. Zarigala je tako divje in tako neznansko presunljivo, da je Matevž poskočil od tal, ker je bil prepričan, da gre nadenj cel bataljon sovražnikov. Urno je skočil po hlače — toda od hlač je visel na drevesu samo zgornji del. Še ves matast od spanja in preplašen, ker je mula divjala, je segel po ostanku hlač...

Da ne bi tega nikoli storil! S tem pa, ko je potegnil ostanke hlač z drevesa, je odprl vso odprtino sršenjega gnezda in cel roj strupenih vragov se je zaletel vanj. Mula je k sreči pretrgala vrv in zbezljala ko ponorela po jasi, Matevž pa gol, kakor je bil, je otepal z rokami, vpil, kričal in tulil; čim bolj pa je otepal okoli sebe, več sršenov je rinilo vanj. Tedaj je vendarle zagledal vodo. Pognal se je v najglobljo kotlo, da ga je voda vsega pokrila. Ko so videli sršeni, da jim je žrtev izginila, so se pognali za Srako, ki je bezljala kakor brez pameti po jasi, dokler se ni zaprašila po bregu navzgor proti vasi.

Ves drgetajoč od mraza in ves zabuhel od pikov je v mraku Matevž prilezel iz vode. Preklel je vse mule tega sveta in milijon sršenov in še sama sreča, da se je znočilo, kajti kako naj bi se partizan brez hlač upal v vas! In hudimanovo ga je zdelalo, saj pravijo, da velja sedem sršenov za enega gada. Vso noč so mu polagali na zateklo kožo obkladke, namočene v kis. Kar bledel je od bolečin in vročice.

»Kje pa je coprnica?« je vprašal tovariše, ki so se mu smejali, potem ko so nekje našli zanj stare hlače.

»Padar jo ima v krempljih in jo maže z nekakšno smolo!«

»Ha, fantje, tisto nič ne pomaga! Eh, že vidim, da moram sam pogledati!« je zastokal Matevž.

In je odracal, dobra duša Matevž, k muli! Zakaj bi jo s palico, mar ni dovolj kaznovana? In je res v neki hiši izprosil rjuho in pol škafa vinskega kisa in je revo zdravil vso noč, čeprav sam zabuhel v obraz kakor spačena luna.

»No, to te je menda izučilo!« ji je pridigal. »Zdaj si se vendar prepričala, do kam lahko pripelje požrešnost! Oh, oh, žival ti nespametna, vidiš, po meni se zgleduj, po meni, ki sem Matevž in ki pravijo o njem, da je moder človek!«

Sraka ga je pogledala samo z enim očesom, ker je bilo drugo zaprto od otekline, in verjemite ali ne, iz tistega odprtega očesa ji je zdrknila debela solza kesanja.

»No, saj, saj! Kar je bilo, je bilo!« jo je tolažil Matevž ganjen.

In res, odsihdob se ji je polegla požrešnost na veliko veselje Matevževo in tovarišev. Nobenih stvari se ni nikdar več dotaknila, ki niso bile nalašč nji namenjene.

Postala je resna in pametna mula.