Mula in pustni torek

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Mula v prepad - mula iz prepada Mula in pustni torek
Mule
Tone Seliškar
Mula in sršeni
Dovoljenje: Green copyright.svg To delo je objavljeno s pisnim dovoljenjem avtorja, pod pogoji licence CreativeCommons Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi pogoji 3.0.
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


MULA IN PUSTNI TOREK

Pustni torek je praznik veselja in norčij. Kadar pa je vojna, je veselja malo; takrat puške pokajo, vasi gore in teče kri. Toda, če je še tako hudo na svetu, se človek le rad poveseli in pozabi na gorje.

A kaj ima mula opraviti s pustnim torkom? Ali je šla v maškare? Da in ne! Toda le lepo zlagoma, počasi se daleč pride in tudi za pisatelja velja ta ljudski pregovor.

Muli je bilo ime Špela. Preveč resni in sitni ljudje bodo rekli, da ne gre dajati živalim človeška imena, ker da živali nimajo duše. Toda tako govore in razlagajo le takšni, ki živali nimajo radi. Partizani prve čete odreda pa so imeli Špelo radi in tako lepo so zanjo skrbeli, da so ji zavidale vse mule drugih partizanskih čet. Še celo komandir čete ji je včasih prinesel košček kruha in se z njo pogovarjal. O čem pa? Poslušajmo!

»No, Špela, letošnjega pustnega torka pa ne bomo nikoli pozabili, kajne?«

Meni se vse tako zdi, da se je znala Špela tudi smejati, ali pa smo jo vsi tako radi imeli, da smo vse take človeške stvari na nji zares videli. Z ušesi je pomigala, z repom pomahala in tako lepo zarigala, da smo se z njo vred vsi smejali, in komandir ji je pre­rokoval:

»Še pisatelji bodo opisovali tvoja dejanja in v knjigo boš prišla.«

Špeli je bilo spričo take hvale kar nerodno. Vsi partizani, ki so bili na pustni torek v njeni tovarišiji, so se znova razklepetali in tako je zares šla ta zgodba od partizana do partizana, dokler ni prišla v to knjigo. Bilo pa je takole.

Tisti dan, ko se pričenja ta zgodba, je na debelo snežilo. Mraz pa tak, da te je kar do kosti grizlo. Črnih sovražnikov se je nateplo tisto zimo v dolino ob glavni cesti, kjer so bile bogate vasi, toliko, da so se morali partizani poriniti višje v hribe, a nič kaj radi, kajti tamkaj so po samotah bile vse vasi požgane, ljudje izgnani, tam je bil mraz doma, mraz pa je imel za botra glad. Mraz, glad in partizani pa si niso bili prijatelji. Oskrbnik čete, ki je bil dolg in suh in so mu zato rekli Romar, se je skrival po kotih požganih bajt, ker so ga partizani venomer iskali zaradi hrane. Kje pa boš dobil tod kaj za pod zobe, ko je vse uničeno, še miši in ščurki so se preselili v dolino. Komar sam si je nategoval pas na hlačah, saj je bil prav tako lačen kot drugi partizani. Spomnil se je, da je danes pustni torek, in sline so se mu užgale v ustih, če je pomislil na krofe in vroče klobase. Med ožganimi zidovi brez streh so partizani kurili ognje, na ogenj pa ni bilo kaj dati. A od samega ognja in dima se ne da živeti.

»Tak intendant ali pa pasja figa!« so rentačili partizani, ki so lačni čepeli okoli ognja.

»Ali slišiš, Komar, kaj govore o tebi?« mu je dejal komandir.

»In kaj storiti — ?« je zaječal Komar.

»Intendant si,« mu je dejal komandir resno. »Tvoja dolžnost je lačne nasititi, drugega ti nič ne rečem.«

»Hajdi, Špela, gremo po klobase!« je dejal Komar odločno, čeprav se je kislo držal. Kako ne, ko pa ni vedel ne kod ne kam. Vrgel je na mulo prazno vrečo, obesil okoli vratu brzostrelko, ker je bila takrat taka navada, da nisi nosil na potovanju dežnika, ampak puško — coprnico, ki je grizla namesto psa. Pa še dva tovariša je potegnil za seboj, ker so bili taki časi, da nikoli nisi vedel, kaj te čaka za prvim ovinkom.

»Pa da se ne vrnete prazni, drugače vas nataknemo na raženj!« so jim zagrozili tovariši, ki so ostali pri ognju.

In vsi trije z mulo vred so odkrevsali nič kaj dobre volje v negotovost. To se pravi v sneg, kajti vedno močneje je snežilo, zgoraj nad drevjem pa je zavijala burja. Komar je imel košate brke in brki so se mu kmalu okrasili z ivjem, tak mraz je bil. In tako so počasi rinili proti glavni cesti, kjer so bile bogate vasi in kjer so se v toplih hišah gostili sovražniki. Deset kilometrčkov tja in deset nazaj je bilo za partizana igračka, zato jih pot ni skrbela. Skrbelo jih je le, kaj bodo trije proti takšni sili. Toda sila kola lomi. Šli so kar naprej in naprej, kajti prazni se ne smejo vrniti! In tako so se, ko so se prerivali skozi zasnežene hoste na levo in desno, navzgor in navzdol, znašli nad Ribnico. O Ribnici in rib­niških rešetarjih gre slava po vsem svetu, in če bi šlo po pravici, bi morala biti Ribnica glavno mesto Slovenije, ne pa Ljubljana! Ko je trčil Krištof Kolumb s svojo barko v Ameriko, koga je našel prvega tamkaj? Indijanca? Kaj še! Na obali Amerike je že stal Ribničan in ponujal Kolumbu suho robo! Nekoč v starih časih pa so Ribničani napravili za turškega sultana tako veliko rešeto, da je z njim v puščavi leve lovil. V rešeto so nametali peska, ga presipali toliko časa, da so na dnu rešeta ostali sami levi. No, pa to se je zgodilo v času Kljukca Lažnivega in ne spada v to povest.

Naši trije pa so tičali v goščavi nad glavno cesto in prav do njih so priplesali skozi snežni metež poskočni glasovi orglic. Vsem trem se je zdelo, da je veter prignal iz Ribnice tudi duh po ocvirkovki in klobasah. A v Ribnici je sovražnikov ko listja in trave, zato so se naši trije pomaknili k manjši vasici, da bi v mraku potrkali na okna tistih hiš, ki so že od vsega začetka pomagale parti­zanom. Komar se je oborožil z brzostrelko, druga dva sta pripravila brzostrelko, tedaj pa...

Morda niti sto. korakov pred njimi je na cesti na ves glas zarigala neka tuja mula, potem pa še ena in zdajci obe hkrati. Videlo se ni nikamor, ker je medlo. Špela pa, ki je nekam potrto teptala sneg ob naših treh, je obstala kakor pribita. Dvignila je glavo, strigla z ušesi, buljila skozi sneg in vrtala s smrčkom v veter. Morda se ji je stožilo po prijateljicah in toplem hlevu in dišečem senu, no, naj je bilo že karsibodi! Iznenada je poskočila, kot bi jo strela izpodnesla, in še preden so se vsi trije, ki so bili od tistega riganja na cesti že pošteno vznemirjeni, prav ovedeli, je že ni bilo nikjer več. Prhnila je skozi goščo, le slišali so še, kako je veselo zarigala, potem pa vse tiho je bilo...

Sprva so vsi trije krepko ozmerjali drug drugega in si metali v zobe, zakaj niso pazili na Špelo.

»Hudirja, saj je bila tako krotka, kot kuža!« je zaječal mulo­vodec.

»Na, kaj bo pa zdaj?« je zastokal drugi in si dihal v mrzle prste.

»Kar bo pa bo, cepca zagamana!« je jezno revsknil Komar in bi najraje spustil tjakaj za Špelo rafal svinčenih kobilic. Po vrhu vsega pa je pričela lajati še neka pasja mrcina, da je bil na cesti tak direndaj, kot nalašč naročen za pustni torek.

Kaj se godi na cesti, pa niso videli.

»Počakajmo noči!« je odločil Komar. »Ponoči se fašisti ne upajo na cesto, mi pa takrat lepo do hiš in vse se bo dobro končalo!«

Stisnili so se pod košato smrečico, se zavili v šotorke, dihali svojo toplo sapo v zamrznjene šape in potrpežljivo čakali, kaj jim bo prinesla noč.

In kaj je bilo tam spredaj na cesti? Pustni torek. Četa fašistov je tovorila hrano za posadko v sosednjo vas. V Ribnici so bili naložili na dve krepki muli vrečo moke, nekaj mesa, makaronov in riža in tisoč cigaret. In ker tudi sovražniki slavijo pustni torek, so se ga že v Ribnici nasrkali. Otroci so jim muli našemili s pisanimi trakovi in ju navdušeno vlačili od enega konca vasi do drugega. Fašisti pa so se greli v gostilni in pridno zalivali grla s pijačo. Eden njih je znal igrati na orglice in so plesali in peli. Po obrazih so se namazali s sajami in so bili pustne šeme z mulami vred. Muli pa sta rigali in tako jih je slišala Špela. Pridirjala je k njima, ko sta stali spet privezani pred gostilno in so jima noge klecale pod težkim bremenom. Rigali pa sta zato, ker ju je zeblo, ker sta bili utrujeni in ker bi spet radi stali v toplem hlevu. Naša Špela ju je s svojim smrčkom povohala, ljubeznivo ju je pozdravila in potem so se najbrže pričele vse tri pogovarjati o vseh težavah muljega rodu. Seveda, kaj so se pogovarjale, tega ne vemo, ker nam še noben jezikoslovec ni znal razložiti slovnice in slovarja riganja. Domnevamo pa seveda lahko karkoli. In ko so se tako razgovarjale, so se spomnili pijani fašisti, da bo treba le odriniti na pot, kajti noč bo vsak čas in ponoči rogovilijo tod okoli partizani. Ker pa so bili pijani, so bili tudi pogumni. Veselo so stopili iz gostilne, a eden je venomer godel na orglice. Pa so zagledali pred gostilno namesto dveh kar tri mule.

»Oha, od kod se je pa ta vzela?« se je začudil fašist, ki je vodil vso to odpravo.

»Kar z nami naj gre, jo bom jahal, bom lažje igral na orglice!« je vzkliknil tisti muzikant. In že jo je zajahal, drugi pa so ji obesili zvonček okoli vratu, nekdo ji je poveznil čelado na glavo in z vikom in krikom so jo mahnili iz vasi.

Snežilo pa je kar naprej in vedno bolj nagosto. Špeli pa, ki je bila vsa zbegana od cingljanja zvončka in od godca, ki jo je jahal, se je milo storilo po partizanih, zlasti po Komarju. Kdo ve, kaj vse se ji je pletlo v glavi, res pa je, da si mule zapomnijo za vse življenje vsako pot tako natančno, da je nikdar ne zgrešijo, če so le enkrat samkrat hodile po njej. Zato je Špela krenila v tisto smer, odkoder je prišla. Ker pa so bile vse poti na debelo zasnežene, fašisti niti opazili niso tega.

Naši trije pa, ki so čepeli pod smrečico in ki jih je zeblo, da so se tresli kot cucki, so kajpak slišali, kako jim vse bliže prihaja hrup. Zvonček pa je pel cing cinguling, cing cinguling.

»Na sankah se peljejo ali kaj, in kdo?« so se spraševali.

Stisnili so se še bolj v zasneženo smrečje in odklopili zapirače na puškah. Zaradi gostega snega pa niso videli še ničesar. Toda bili so tako že nestrpni in prezebli, da si je Komar mislil: »Bo, kar bo!« Pritisnil je na petelina svoje brzostrelke, ki je zalajala kot stekel pes, druga dva pa sta pokala s puško, da je grmelo. Fašist, ki je jahal Špelo, se je od strahu prevrnil v sneg, drugi fa­šisti pa so že zdrveli nazaj proti Ribnici, da jih v trenutku ni bilo nikjer več ne videti ne slišati. Obe natovorjeni muli pa sta lepo stopicali za Špelo.

Ko so naši trije zagledali Špelo in še dve natovorjeni muli, so sprva mislili, da se jim je od mraza zbledlo, ko pa ni bilo ne duha ne sluha po fašistih, so začeli vse tri mule po vrsti objemati, najbolj pa Špelo, seveda, saj je Špela skuhala vso to kašo. Navdušeno so se začeli pehati navzgor na Travno goro k svoji četi.

In ko so se zagrizli v kolena po strmih poteh, so pozabili na mraz in na vse težave. Partizani zgoraj na gori pa, ki so slišali lomast toliko nog, so se naglo pripravili na boj. Toda, ko jim je Komar zaklical, da naj raje kotle pripravijo, in ko so zagledali Špelo in zaslišali njen zvonček pa še dve težko natovorjeni muli, so skakali v Komarja in otipavali vreče.

»Kakšne bedarije pa uganjajo?« se je prestrašil komandir.

»Hura, pustni torek!« so vpili partizani in že so bili kotli pripravljeni, saj je bilo v vrečah vsega, kar so si zaželeli.

Komar se je napihoval, kar se le da. Toda, ker je bil pravičen, je tudi Špelo postavil v svojo slavo. In tako je Špela postala ljub­ljenka čete in zaradi tega je prišla tudi v našo knjigo.