Mula v prepad - mula iz prepada
| ← Čopka | Mula v prepad - mula iz prepada Mule Tone Seliškar |
Mula in pustni torek → |
| |||||||||
MULA V PREPAD — MULA IZ PREPADA
Prav tako se je zgodilo vse to, kakor je tu napisano. Naj govore, kar hočejo, češ da je to le malo preveč za mulo, jaz pa tu svečano izjavljam, da je vse to čista resnica, in pa še to, da ni nič lažjega kakor obrekovati, zlasti pa žival, ki se ne more in ne zna braniti. In še to povem za uvod, da je marsikatera žival že z dejanji dokazala, da je po svojih delih več vredna kakor prenekateri, ki se danes trka na prsi, da je storil v boju taka in taka junaška dejanja, v resnici pa je zmikavt nekje v zaledju uši pasel, močnik srebal in čakal na konec vojne.
Tudi ta mula, ki jo bomo sedajle spoznali, je imela človeško ime. Liza ji je bilo ime, čeprav ni bila katoliška kristjanka, marveč je bila seveda brez vere, kakor so sploh vse živali brez vere. In čeprav ni poznala šest božjih resnic, je bila vendarle močno značajna in zvesta svojemu delu, za katerega je bila rojena. To delo je težko, odgovorno, ker z njim pomaga človeku zlasti takrat, ko človeku vse moči odpovedo, mula pa stori namesto njega najtežje delo in ponajvečkrat brez pohvale in priznanja.
Vidite, zato pa sem postavil vse te mule: Bistro, Srno, Piko, Špelo, Cigančico in Marušo v knjigo, da se vsaj malo izkažemo hvaležne mulam za velika dejanja, ki so jih storile v prid naši borbi. Tudi živali so stkane iz takšnega prediva kakor mi ljudje, to se pravi, da imajo tudi živali vse take lastnosti, ki jim pravimo pridnost, lenoba, zvestoba, čemernost, jeza, malomarnost, skopost. Liza je imela izredno razvit čut za pravičnost. Verjemite ali ne, znala je razločiti, kaj je prav in kaj ni prav. Njen prvi varuh je bil Nace, siten in čemeren človek, ki je prišel v partizane bolj iz radovednosti, kakor iz ljubezni do velikega boja. Ker ni bil za nobeno drugo rabo, so ga postavili za mulovodca. Prav zato pa, ker so imeli ta opravek pri partizanih za nekaj manjvrednega, so mnogi mulovodci videli v mulah nekaj nečastnega, neko potrebno zlo pač, in so bili zato do mul krivični in brezsrčni.
Liza se ni dala izkoriščati. Zaupali so ji nalogo nositi težki minomet. To je mnogo kilogramov železja, ki ga je morala nositi na hrbtu, na obeh straneh sedla pa še zaboje težkih min. Zdaj pa pomislite: partizani se niso sprehajali po gladkih cestah, ampak večidel po kozjih stezah, mnogokrat kar po celem v strmih hribih in v skalovju, koder še neoprtiv človek težko hodi. Toda Liza je nosila, nikdar se ni upirala; če nihče drug, ona je izpolnila svojo nalogo. Nace pa ji je naložil še svoj nahrbtnik, svojo puško, pa še sam se ji je obesil za rep, da ga je vlekla v reber.
Toda to se je zgodilo enkrat samkrat. V drugo pa ga je Liza pogledala od strani prav takrat, ko je obešal na sedlo svoj nahrbtnik. Naglo se je obrnila in ga popadla za roko. Nace je debelo pogledal, saj ga je hudo zabolelo, in jo je takoj z gorjačo po glavi:
»Kaj, mrcina, tako ti meni? Spusti!« je zakričal.
Liza pa je še bolj stisnila zobe, da je Nace že kar belo gledal od bolečine. Zavpil je na pomoč. Toda partizani so bili že daleč spredaj, Liza pa ni hotela popustiti in si je mislila:
»Kujon nemarni, če jaz lahko nosim toliko železja, boš tudi ti nosil svoj nahrbtnik!«
In Nacetu ni nič drugega kazalo, kot da jo je začel prositi:
»Liza, Lizika, daj no, bodi pametna vendar! Na kruhka!«
»Prav!« si je mislila Liza in ga spustila, potlej pa se je pričela postavljati na sprednje noge in je tako otepala, da so vsi jermeni popustili in je vse železje zgrmelo na tla.
Nace si je lase pulil od jeze, udariti pa se je ni upal nič več, ampak je bil na videz kar pohleven. Obljubljal ji je najboljšega ovsa in sploh zlate gradove, če bo pametna. Vnovič je previdno naložil dele minometa na sedlo. Ko pa je hotel obesiti še svoj nahrbtnik, se je mula spet spremenila v samega zbesnelega vraga, dokler ni vrgel Nace nahrbtnika na svoj hrbet. Potem je mula krotko in zvesto nesla minomet v hrib. Lahko si mislimo, da je Nace prisegel maščevanje!
Toda Liza je bila previdna. Brezdušni varuhi so jo bili izučili in postala je modra. Palice ni smela videti; tedaj se je zakadila v človeka, grizla je in brcala in že nekateri jo je bil izkupil, ker jo je hotel s palico učiti modrosti. Nace pa se je zaklel in je sklenil:
»Jaz ali ti!«
Zgoraj v vasi, kjer je četa počivala, jo je privezal k drevesu, nato pa je stopil h kmetu po bičevnik. In z bičevnikom za hrbtom, da ga ne bi Liza opazila, se ji je približal. Toda ne od zadaj, kajti njenih zadnjih nog se je bal, pač pa ji je šel proti glavi nasproti. Pa je samo enkrat zamahnil z bičevnikom. Kakor burja se je Liza zasukala, se uprla v sprednje noge in sprožila zadnje tako naglo, da ga je s kopitom zadela v trebuh.
Nace je samo še zastokal, potem pa nikoli več ni udaril nobene mule, ker je ležal nekaj tednov v postelji in še potem je bil ves kilav in polomljen. Kar slabo mu je prihajalo, če je od daleč zagledal kako mulo.
No, njegov naslednik je bil boljši. Bil je mlad kmetič, iz Bele krajine doma, šibek in bolehen ter zato za boj nesposoben, čeprav je bil hraber in zvest partizan. Peter mu je bilo ime, in koj prvi dan sta postala z mulo prijatelja. Peter je namreč opazil, da kinka včasih na levo prednjo nogo in da jo večkrat, kakor je imela navado privzdiguje. To pa je pri živali vedno znamenje, da noga ni zdrava. Ker pa je bila Liza razvpita in na slabem glasu kar se krotkosti tiče, se tudi Peter ni upal kar tako, meni nič tebi nič, muli nogo dvigniti in jo pogledati.
»Lizika, ali sva prijatelja, ali nisva, kaj ?«jo je vprašal.
Liza ga je pogledala nezaupno, saj je imela do sedaj s svojimi varuhi bridke izkušnje.
»Lizika, častna beseda, nikoli te ne bom udaril!« ji je zatrjeval.
Liza, hm... kaj bi? Še vedno ni hotela verjeti lepim besedam. Poslušala ga je, potem pa je spet pogledala v stran in bila pripravljena za vsak primer.
Peter pa je v vasi naberačil nekaj prgišč ovsa, odvezal jo je in je sedel prav na drug konec dvorišča tako, kakor da bi oves vejal v rešetu. Liza se je nestrpno prestopala, ker ji je dišal oves, in korak za korakom se mu je približala. Ko je bila že tik njega, ga je z glavo narahlo butnila v hrbet.
»Dober dan, Lizika! Kako kaj, kako?« jo je nagovarjal Peter nežno.
Mula ga je obvohala po glavi, kakor da bi se mu dobrikala, menda ga je razumela in v resnici uganila, da Peter nima slabih namenov.
»Na ovska, na! Angelci bi ga jedli, če bi imeli usta, tako je sladak!«ji je govoril Peter.
Kajpak, skušnjava je bila velika! Zadovoljno je pričela hrustati oves in postala je vedra, bolj živahna in življenje se ji je spet zdelo kar prijetno. Hodila je okoli Petra, pustila se mu je božati, Peter pa ji je ves čas govoril, kakor da se pogovarja s človekom. In ko je spet kinknila na levo nogo, jo je vprašal:
»Noga te boli, kajne? Ali bi mi jo hotela pokazati?«
Previdno jo je prijel za nogo, jo podvil v kolenu in pogledal, kaj ji je. Seveda, velik, zarjavel žebelj ji je tičal v živem tkivu kopita. Počasi ga je potegnil iz kože. Pa kako je, šment, tičal trdno v mesovju!
»Tako, zunaj je. Poskusi sedaj stopiti, nič več te ne bo bolelo!« ji je dejal.
Liza je stopila na nogo. Bolečine so popustile in kar verjeti ni mogla, kako da je noga zdaj spet lahka, gibčna in hoja spet vesela in prožna! No, in od tega časa sta postala neločljiva prijatelja.
Partizani pa so šli spet v boj. To pot v hud boj z Nemci, ki so pritisnili nanje od vseh strani, da bi jih uničili. Brigada se je pomaknila skozi kočevske gozdove niže doli nad Kolpo, ker so nemški tanki prodirali s Hrvaškega sem.
»Za vsako ceno jih zadržite onstran Kolpe, kolikor se le da dlje!« se je glasilo povelje.
Bataljon, v katerem je bila naša Liza, je moral zavzeti položaje visoko zgoraj na skalnatih grebenih gora, ki so se strmo dvigale nad Kolpo.
Liza je spet nosila težki minomet in ves bataljon je hodil noč in dan gor in dol. Ponoči pa, ko so že slišali prav blizu grmenje topov spodaj v soteski, jih je čakal najtežji del poti. To se pravi: ker jih sovražnik ni smel opaziti, so se morali izogniti vseh pravih poti in prodirati kar po celem po skalovitem svetu, da so se včasih plazili po vseh štirih na strmino. Pod njimi so se odpirali prepadi in na vso moč je bilo treba paziti, da nisi zdrknil v globočino. Pa še deževati je pričelo.
Peter je vodil mulo. Breme je bilo na takih poteh še mnogo težje, ker so plezali čez debla podrtih dreves, po grušču, ki se je prožil pod nogami, pa spet po razmočeni zemlji. Liza je previdno preizkušala vsako stopinjo. Včasih je zadela s cevjo minometa v skalo, da je zazvenelo skozi noč, čeprav je bila zaukazana najstrožja tišina. Peter, ki je bil šibak, je komaj sledil živali, in če je Liza obstala, da se je nasopla, ji je prigovarjal na vso moč bodrilno, kajti mudilo se je.
»No, Lizika, samo še čez tole skalo, pa bomo tam. Poslušaj, kako poka, v borbo gremo!« ji je govoril sam ves zasopljen, da je komaj dihal.
In mula je šla v borbo. Nekje sredi strmine pa, ko si je s prednjimi nogami kopala trdno stopinjo v razmočeno prst, se je pod njo sprožil plaz zemlje in jo potegnil za seboj. Peter je še nekako odskočil in se zgrabil za drevo, mula pa je drčala s peklenskim hruščem v globino.
Ves bataljon je obstal. Grenka resnica je šla šepetaje od borca do borca z nekakšno zamolklo grozo. Nihče ta hip ni pomislil na ubogo mulo — ampak le na minomet. V borbo gredo, zgoraj na grebenu se že svetlika odsev treskajočih granat, bataljon pa je še pred borbo izgubil svoje edino težko orožje, s katerim se je mogoče boriti proti tankom.
Edino Peter je bil obupan tudi zaradi mule in zaradi minometa. Brez besed in ne da bi čakal na vihro tovarišev, ki bi, seveda le njemu, komu drugemu pa, očitali vso to nesrečo, se je zgubil v temo, da reši, kar se rešiti da. Mula se je ubila, o tem ni da bi podvomil, morda pa bo rešil vsaj minomet.
Ko pa je ob svitu poskušal prodirali v globino, je spoznal, da je vse izgubljeno. Na smrt obupan je šel za bataljonom, stopil bo pred komandanta, potem pa naj napravijo z njim, kar hočejo.
In bataljon se je boril. S položajev so imeli vso sotesko pred seboj kakor na dlani — toda minometa ni bilo! Samo s puškami pa ni mogoče zadržati tankov. Najbolj drzni so plezali po skalah navzdol in so jih napadali z ročnimi bombami... Medtem pa jih je tudi že sovražnik opazil. Pričeli so jih obstreljevati s topovi, da je letelo kamenje na vse strani.
Peter se je plazil od zaklona do zaklona in je iskal komandanta. Pod varstvom ogromne pečine sta stala s komisarjem in slišal ju je, kako sta govorila na vso moč razburjena:
»Dolgo ne bomo vzdržali! Ko bi imeli minomet, bi naskočili tisti osrednji tank, ki strelja po nas, tako pa...«
Pravkar je hotel Peter stopiti pred komandanta, ko so se vsi trije nenadoma ozrli po drugem pobočju navzdol. Od tam je bilo slišati nekakšno pozvanjanje in topot težkih nog po kamenju.
»Mar so nam prišli za hrbet...?«
Toda že so vsi opazili, kaj jim prihaja navzgor. Bil ni nihče drug kakor Liza. Mula, Liza, obtolčena in krvava! Sedlo ji je zlezlo povsem navzdol in cev minometa se je vlekla po tleh...
Vsi trije so planili k muli. Peter je kar ponorel od veselja, komandant in komisar sta ročno pregledala vse železje in vse je bilo v redu, le zaboj min se je bil razsul, v drugem pa so bile še vse mine.
»Peter, odlikovan boš!« je vzkliknil komandant, ko so vsi trije vlekli minomet na položaj.
»Jaz ne — mula!« je zahlipal Peter.
Seveda, kajpak, mula! Peter ni imel prav nobenih zaslug pri vsem tem. Vsi borci so napeto opazovali, kdaj se bodo spodaj med sovražniki razpočile prve mine. Prva je udarila nekaj metrov pred tankom, druga zadaj za njim, tretja pa ga je zadela. Top v tanku je utihnil.
Toda, kako se je le mogla mula skobacati iz prepada? Ko je drčala po strmini v grapo, se je na dnu znašla v plitvem potoku.
Pravzaprav v strugi hudournika. Počasi in vztrajno je šla po vodi navzdol, in ko se je pričelo daniti, se je znašla na stezi, po kateri je šel bataljon navzgor. Bila je hudo potolčena, pa je rinila v strmino in nikjer ni počivala, dokler jih ni našla.
Ko ji je po borbi Peter celil rane, se je vsa tresla od izmučenosti, Peter pa ji je govoril kakor najdražjemu, zvestemu prijatelju: »Liza, junaško dejanje si storila! Bataljon si rešila. Do smrti ti tega ne bomo pozabili!«
Liza ga je verno poslušala, strigla z ušesi in ga je razumela. Komandant jo je prišel obiskat, božal jo je po vratu in glavi in je odredil, da bo počivala vse dotlej, dokler se ji rane ne pocelijo.
»Krmi jo z najboljšim ovsom, kajti pomisli, če bi bila človek, bi dobila odlikovanje!«