Jakec in njegova mula

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Mula in sršeni Jakec in njegova mula
Mule
Tone Seliškar
Mula in deset milijonov
Dovoljenje: Green copyright.svg To delo je objavljeno s pisnim dovoljenjem avtorja, pod pogoji licence CreativeCommons Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi pogoji 3.0.
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


JAKEC IN NJEGOVA MULA

Narobe obrnjene vrline fanta so: zagnati kamen čez tri strehe; ujeti postrv v bistrem potoku z roko in tako, da tega ne vidi ribiški čuvaj; imeti najbolj potepuškega cucka v vasi; biti pri vsakem pretepu pobalinov; splezati na drevo, ne da bi strgal hlače; pre­ganjati veverico toliko časa, da jo ujame; dobro poznati in še bolj vešče rabutati sosedove hruške; ne cmeriti se, če ga oče ali mati nabunkata; preganjati vaške deklice na vse viže; v šolo nositi žive miši ali hrošče, a vseeno znati dobro računati in brati — in pri vsem tem imeti dobro srce. Tak je bil Koštrunov Jakec. Pri Koštrunovih se je reklo pri hiši, toda Jakec je bil Jakec. Če pa so se fantje med seboj sprli, so mu rekli koštrun. In zaradi koštruna so se spet mlatili. Mlada kri je vroča, pa kmalu zavre, še petelinčki se skavsajo med seboj, pa bi se fantje ne. Jakec je imel zafrknjen nos, pegast je bil po obrazu, lasje so mu kukali izpod klobučka, za katerim je imel zataknjeno šojino perut, zobe je imel močne, da je tri lešnike kot sredico kruha. Skratka, bil je fant, kakor se spo­dobi. Če je mati vprašala učitelja, kako kaj zna Jakec v šoli, ji je odgovoril:

»Nemiren, kot da bi imel sršena v hlačah — zna pa vse!«

Vas, v kateri je živel Jakec, je bila sredi neizmernih gozdov, štela je samo pet hiš in bila je odrezana od sveta. Tjakaj so hodili partizani počivat po hudih bojih, tam so se najedli, oprali, zašili in Jakca postavili za načelnika vaških pionirjev. Jakčeva pionirska četa je štela šest dečkov in štiri deklice. Jakcu se zaradi te časti ni zavrtelo v glavi, kakor se rado zgodi. Bil je dober poveljnik, le pri deklicah je moral odnehati: ni jih več vlekel za kite, ni jih več pital z avšami. In pionirji so ga ubogali, zlasti ker je nosil pravi pravcati pas s partizansko zvezdo na zaponki. Če se je kateri pionirjev izkazal, mu je Jakec posodil pas za kako uro in zaradi tega pasu so pionirji kar tekmovali v pridnosti. In kaj so počeli ti pionirji? Ojej, premalo imam papirja, da bi vse naštel. Pobirali so čike po vasi za partizane, nabirali gobe in jih sušili za partizane, klatili kostanj, bili so jim za vodnike skozi nepregledne gozdove, skrbeli so za ranjence — eh, to je bila sila, ki so jo partizani spoštovali. Nekoč so privedli partizani v vas mulo, poklicali Jakca in druge pionirje in jim dejali:

»Mula nam je zbolela, bojimo se, da bi nam na težkih pohodih poginila, zato jo izročamo vam v varstvo. Ozdravite jo, tu naj se spočije. In na pomlad jo bomo prišli iskat. Boste?«

»Bomo!«je dejal Jakec. »Proti krastam je dobra voda, v kateri so se kuhali smrekovi češarki. Kako pa ji je ime ?«

»Bambina! Tako so jo fašisti imenovali, pa ji še mi tako pravimo. Bambina je po naše — deklica!«

Deklicam to ni bilo prav in so godrnjale, ampak Jakec je dejal:

»Tiho! Partizani že vedo, kaj je prav in kaj ni!«

Ha, in zdaj so imeli Bambino! Naglo so našli v nekem hlevu prostor zanjo in pričeli so jo zdraviti. Nikoli še niso za kako žival v vasi tako skrbeli kot za Bambino. Imela je vsega — najboljše seno, oves, suho sladko deteljo in kaj vem, česa vsega ji niso nosili. Mazali so jo z gadovo mastjo, s pasjo mastjo, z zajčjo mastjo, očistili so ji kopita, gladili dlako, jo previdno vodili po travniku, da se je sprehodila, in mula se je naglo pozdravila. Deklice so ji sešile toplo odejo, in kadar je šla Bambina na travnik, so bili vsi pionirji okoli nje. Sladkor je bil med vojno dragocena stvar, toda pionirji so že našli priliko, da so dobili kak košček sladkorja, in Bambino so tako razvadili, da je za košček sladkorja vse napravila, kar so hoteli. Kajpak se Bambini še ni nikoli tako dobro godilo. In zdaj ko so jo ozdravili, ni bila več takšno strašilo kot tedaj, ko so jo partizani privedli v vas. Bila je temno siva po vsem životu, le krclje nad kopiti je imela bele; smrček črn kot oglje, oči bistre kot sinje nebo, dlaka se ji je zdaj žametno svetila, ušesa dolga in gibčna — skratka, lepa in pametna mula. Ko je gledala svoje dobrotnike okoli sebe, si je mislila:

»Še so dobri ljudje na svetu. Živio vi, živio jaz in sladkorček je najboljša stvar na svetu!«

Pa tudi pionirji so bili ponosni na svojo mulo in tako se jim je priljubila, da bi jo bili najraje skrili in jo obdržali zase. Kadar je zajahal Jakec mulo in se je vsa pionirska četa postavila v vrsto in odkorakala po vasi, ha, to ti je bila parada! In vsi lesene puške in bombe za pasom! Bombe so bile jabolka in po končanem boju so jih pojedli, ampak — vojska je bila, da malo takih. Mula je veselo kimala z glavo in si mislila po svoje: »Takole vojskovanje pa vse življenje!«

Toda vse se je preobrnilo. Neko jutro so navsezgodaj pridrveli fašisti, pretresli vse hiše, pode in hleve, ker so iskali partizane in — našli so tudi mulo. Neki fašist je skakal okoli nje in kričal: »Bambina! Bambina! Svojo Bambino sem našel!« Spoznal je svojo mulo, ki so mu jo partizani vzeli. In ker je bil jezen nanjo, da se je pustila ujeti partizanom, jo je za pozdrav pošteno obrcal, da si bo mrha zapomnila pomagati partizanom. Nato so jo obrcali še drugi in jo odvlekli na sredo vasi. In bili so ponosni, ker so spet ujeli svojo mulo. Zasliševali in pretepali so kmete, kje da so dobili mulo, ti pa so rekli, da so jo našli v gozdu. Mula se je žalostno ozirala po svojih pionirjih, ki so skrivaj iz nekega skednja opazovali, kaj se godi z njihovo mulo. Hudo jim je bilo, toda proti tolikšni sili se niso upali upirati. A Jakcu je bilo najhuje, zakaj on je odgovarjal za mulo. Fašisti so lovili kure po vasi in mačke, po hišah so nakradli hlebce kruha in nekaj ste­klenic žganja. In sredi vasi so si napravili grmado in se pripravili na gostijo. Vse vaščane so segnali v šolo, le ženske so pustili, da bi pobrale iz hiš, kar bi mogle, ker so sklenili vas zažgati, da ne bi mogla več pomagati partizanom — vaščane pa da bodo odvlekli v taborišče v Italijo. Na mulo, ki je bila privezana za jablano v sadov­njaku, so natovorili težki mitraljez in dva zaboja krogel. Zbrali so se okoli ognja, kjer so pekli kure in mačke in pili žganje in spet so bili dobre volje, ker so brez boja zavzeli partizansko vas in ujeli svojo lastno mulo.

Jakec se je z nekaterimi pionirji izmuznil iz skednja. Fašisti se za paglavce niso zmenili, preveč so imeli opravka z odraslimi. Treba je bilo naglo ukrepati. Nedaleč pod vasjo je bila kurirska postaja, opozoriti jih je bilo treba na fašiste. Jakec je poslal vseh pet pionirjev, ki so se po zavrteh splazili mimo straž in tekli po gozdu obveščat kurirje. A teh je bilo samo šest. Vsakokrat so bili doma samo trije. Drugi trije pa so bili na kurirskih poteh. Trije — prava reč, bili pa so le partizani in ti zaležejo več kakor cela vojska fašistov, tako so pionirji verovali v moč partizanov.

Jakec pa je medtem poiskal Bambino. Mula je žalostno povešala glavo in težko breme jo je tiščalo. Bila je povezana z drugimi vojaškimi mulami vred k drevesu na šolskem vrtu in s svojo so­sedo se je pogovarjala:

»Kaj pa zdaj, ali nas bodo z brcanjem krmili?« je vprašala sosedo.

»Pa tudi z gorjačo, vojaški kruh je grenak!« ji je dejala soseda.

In Bambina se je z žalostjo v srcu spomnila Jakca in njegovih pionirjev. In ko je tako brez solza jokala za svojimi prijatelji, je začutila, da je povodec, s katerim je bila privezana, padel na tla. Kako se je to zgodilo? Jakec se je splazil skozi visoko travo do šolskega plotu, kjer so bile privezane mule. Stražar je čepel v senci in slastno obiral bedro pečene kokoši. Jakec je naglo odrezal vrv, se spet pogreznil v travo in tiho tiho, a nežno zaklical:

»Bambina, na, na sladkorček!«

In ji je vrgel košček sladkorčka pod smrček! Na te besede bi šla Bambina tudi v ogenj. Pobrala je s smrčkom sladkorček in se premaknila za korak. In spet je padel sladkorček pod njen smrček, in tako se je korak za korakom, kakor da bi se pasla, približevala živi meji. Pomolila je glavo skozi živo mejo in zagle­dala svojega prijatelja in zaščitnika. Jakec pa se je plazil po trebuhu skozi travo — in tako ga ni nihče opazil. Bambina je šla za njim, korak za korakom. Pri hosti je Jakec skočil med drevesa — in Bambina za njim. In potlej sta drvela skozi drn in strn v hrib nad vasjo in že sta zagledala tri partizane — kurirje in pionirje, ki jih je Jakec poslal ponje.

»O, ko bi imeli zdajle mitraljez!« so dejali kurirji. »Pa bi jih nagnali iz vasi!«

»Je že tu!«je zaklical Jakec.

Kurirji so popadli mitraljez, ga zanesli med skale na hribu in pomerili na gručo fašistov, ki so pekli kure in mačke.

Mitraljez je zadrdral svojo ognjeno pesem! Tras, tras, tras in spet tras, tras, tras, tras!

Fašisti so zagnali vik in krik in planili na vse strani in drveli kar naprej in naprej, ker so bili prepričani, da je prišla partizanska brigada nadnje.

Vse so pustili v vasi in se niso poprej ustavili kot v dolini. V šoli zaprti vaščani so planili skozi okna, pograbili kolce in — udri po fašistih, ki so jih še nekatere dohiteli. Pogasili so ogenj na prvi hiši, ki so jo fašisti že pričeli zažigati.

In ko je namesto brigade vkorakala v vas pionirska četa, trije partizani in Bambina, so debelo gledali to čudno vojsko, ki jih je rešila. Bambina je spet šla v brigado — toda ne brez Jakca. Toliko časa je hodil okoli komandanta brigade, da ga je imenoval za mulovodca. Bambina je bila presrečna. Ponosno je nosila na plečih mitraljez in tako sta hodila Jakec in mula z brigado od zma­ge do zmage.