Mula in deset milijonov

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Jakec in njegova mula Mula in deset milijonov
Mule
Tone Seliškar
Mula in strahopetec
Dovoljenje: Green copyright.svg To delo je objavljeno s pisnim dovoljenjem avtorja, pod pogoji licence CreativeCommons Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi pogoji 3.0.
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


MULA IN DESET MILIJONOV

Takrat, ko se je dogajala ta povest, so bili čudni časi. Hudo hudo čudni! Sovražnik se je prignal v deželo, požgal je naše zastave in je ukazal: To ni več slovenska dežela, to je od sedaj naprej dežela laškega kraljestva!

Laški kralj je gledal na zemljevid in je dejal: »To je lepa dežela! Kranjske klobase bomo jedli in cviček pili za moj rojstni dan!«

Pa iz te moke ni bilo kruha. Laški vojaki so bili res v deželi, deželo pa so vladali partizani. Partizani so sedli za javorovo mizo in napisali laškemu kralju pisemce, ki se je glasilo:

»Vaše skomine po kranjskih klobasah in dolenjskem cvičku so nam deveta briga. Kar ostanite lepo pri svojih makaronih. Če pa boste segali po naši deželi, jih boste dobili po krempeljcih. Z vami in z vašimi vojaki se bomo pogovarjali samo s puškami, kajti kdor ropa, dobi svinec med rebra!«

Laški kralj se je razjezil zaradi tega pisma, udaril s pestjo po mizi, sklical svoje generale in jim ukazal:

»Obesite mi vse slovenske partizane na tepke!« »Razumemo!« so dejali generali, udarili strumno s petami in odšli zbirat vojsko, da polovijo partizane. V laški vojski so bile tudi mule, ki so vojščakom nosile bojno orodje. In tako se je laška vojska razlila po naši deželi. Pokalo je tako, da so se okna drobila. Partizani so se razkropili po vseh gozdovih in iz host so napadali laško vojsko, da se je razbežala in se poskrila v utrjena mesta. Partizani so zajeli tudi mnogo laških mul. Potlej so laške mule partizanom nosila vse, česar je bilo treba.

Mule kajpak niso vedele zakaj gre; žival ne hodi v šolo, brati ne zna in ne pisali, zalo služi vsakemu človeku, ker je človek pametnejši ko žival. Tudi vere nimajo nobene, ker niso krščene, imajo pa svoje navade in razvade, imajo zatorej nekaj dobrih, a tudi nekaj slabih lastnosti. To je tako: če zna človek buditi v muli njene dobre lastnosti, mu mula pametno in zvesto služi; človek trdega srca, ki le s palico in z bičem uči mulo pokorščine, pa z njo ne bo zadovoljen.

In tako se je zgodilo, da je prišla zares čedna mula v roke našim kurirjem. Kurirji so bili partizanski poštarji. Partizanske pošte so bile skrite v gozdovih in kurirji so hodili od pošte do pošte ure in ure daleč vse dni po najbolj skritih poteh. Prenašali so važna pisma poveljnikov, pošto partizanske vlade, bili so žive nitke partizanske vojske, ki so vezale deželo podolž in počez. Pota pa so bila nevarna, in mnogo kurirjev je padlo junaške smrti.

Na samotnih poteh sta lahko postala kurir in mula velika prijatelja. Daleč naokrog ni bilo nikjer žive duše in hočeš ali nočeš — človek in žival sta vsak dan bolj razumela drug drugega. Kurir Grega je bil pameten in bister fant, zato so mu zaupali najvaž­nejšo pošto. Zanesli so se nanj, ker ni bil samo razumen, ampak tudi hraber. Doma je bil v Beli krajini, in ko so laški vojaki prišli tudi tjakaj, jih ni mogel gledati drugače kakor ob puški navzdol. Zategadelj je postal partizan in se je hrabro boril. Tudi ranjen je bil. Potem je postal kurir nad dolino Kolpe v Muhavasi. To se reče: v Muhavasi je bila njegova kurirska postaja. Pošto, ki so jo bili prinesli z druge postaje, je nesel Grega več ur hoda daleč do končne postaje pred glavnim štabom.

Tod so bili vse do Kočevja silni gozdovi, vasi pa požgane in zapuščene. V gozdovih sta bili skriti velika partizanska bol­nišnica pa tudi velika partizanska tiskarna. V partizanski tiskarni so tiskali partizanske časopise.

Zakaj se je tista vas imenovala Muhavas — kdo bi vedel! Muhe so tamkaj prav takšne, kakršne so povsod drugje — nad­ležne in sitne. Ali pa so imeli nemara v starih časih tam kako muho tako priklenjeno kakor v Višnji gori polža? Toda tega se ne da več ugotoviti, ker so vse občinske knjige zgorele. No, to tudi ni važno za našo povest, kajti bolj nas zanima mula. Glejte, pravkar prihajata oba — mula in Grega. In kako se obirata! Kajpak, pot je dolga, zdaj drži navzdol, zdaj navzgor, in ker se bližata domu, sta oba kar dobre volje.

»Ej, ej, Špela, kaj meniš, bo dobra večerja?« vprašuje Grega, ki se drži za tovorno sedlo, na katerem je privezana poštna vreča, poleg nje pa visi tudi Gregova hitrostrelka.

Špela kima z glavo vedno, kadar hodi, in z Gregom se razumeta.

»Bo, bo!« de mula po svoje. »Zame naročaj sena, zate pa zabeljeni žganci!«

»Kakšno pa bo vreme jutri?«

»Lepo, lepo!« odgovarja Špela.

Vidite, bilo pa je tako, da je Grega naglas vpraševal in tudi naglas kar sam še za Špelo odgovarjal, kajti na dolgih poteh je dolgčas in človek se rad pogovarja.

»Čuj, Špela, kje pa so te dobili partizani?«

»V Jelenovem žlebu. Takrat so partizani potolkli ves laški polk!«

Špela je imela na boku globoko brazdo zaceljene rane.

»Kdo pa te je tako grdo zmrcvaril?«

»Hudoben človek.«

»Koliko si pa stara?«

»Ob Novem letu bom za eno leto starejša.«

Da, tako sta se pogovarjala in se bližala domu. Zdaj se pa le malce o Špeli pogovorimo, ker bo vsak čas tema in je potem ne bomo videli tako lepo pred očmi. Špela je bila visoka in vitka. Lepo je bila rejena, debela pa nikakor ne, ker je zmerno jedla in pila. Vsa je bila temna, le oba končka ušes in pa smrček so bili beli. Trmasta ni bila prehudo, zvedava tudi ne. Zakaj ji je bilo Špela ime, nam ni znano. S tem imenom je že prišla v Muhavas. Zaradi tega imena so jo vse ženske po strani gledale, zlasti vse Špele. Vendar po nepotrebnem. Naša mula ni nobeni ženski storila nič hudega, ker ni bila jezikava in prepirljiva. Kdo ve, kaj si je mislila mula o vsem tem? Vseeno ji je bilo glede imena, saj smo že v začetku dejali, da ni bila krščena, in se zato za svetnike ni brigala Imela pa je neko prav človeško lastnost: dobrega človeka je ubo­gala, slabega pa zaničevala in mu nagajala kar najbolj zvito. Ali mu je ušla, ali ga je brcnila, ali se je potuhnila, ali pa mu je kako drugače pokazala svoje nezadovoljstvo. Grega se ni mogel pri­toževati. Nikoli je ni udaril, lepo je skrbel za njen hlevček, osnažil jo je, kadar je bila blatna, pregrnil jo je z odejo, če je bila prepo­tena, in nikoli ji ni preveč naložil na sedlo.

Nekega dne mu je poveljnik kurirske postaje dejal:

»Grega, jutri pojdeš v partizansko tiskarno po denar! Naši vrli partizanski tiskarji so natisnili prvih deset milijonov parti­zanskega denarja. Dostavil ga boš svojeročno sami partizanski vladi! Ali se zavedaš, kakšna naloga te čaka?«

Grega je kar debelo pogledal. Deset milijonov! In to po takih poteh! Naloga je častna! Zaupali so mu prvih deset milijonov partizanskega denarja!

»Z glavo jamčiš zanj!« je dodal poveljnik.

Grega, ponosen, ker mu toliko zaupajo, je šel naglo po Špelo, ki se je pasla v detelji, in jo že od daleč nagovarjal:

»Špela, takšnega zaklada še nisi nosila! Deset milijonov!«

»Ti tudi ne!« si je mislila Špela. »Počemu se zato tako na­pihuješ?«

»Pomisli, Špela, deset milijonov! Pa če je ne izvoziva? Če nama kako spodleti?«

Špela se je podobrikala Gregu, smrček mu je porinila v roke in mu rekla po svoje:

»Malo ovsa mi boš dal, da bom močnejša, potlej pa magari tudi dvajset milijonov!«

Grega je našel pri kmetiču še nekaj pesti ovsa, pa ga ji je nesel zvečer v hlevček. Lepo ji je voščil lahko noč, mehko ji je nastlal nove suhe slame pod noge in Špela je potem pri priči zadremala, ker bo noč kratka, kajti že pred svitom bo treba odriniti.

Grega je razstavil hitrostrelko, jo namazal in jo spet lepo sestavil. Preden je legel, mu je poveljnik še enkrat zabičal:

»Grega, ali se zavedaš svoje naloge?«

»Kakor svoje glave!« je odvrnil Grega. »Če ne bo jutri zvečer milijonov tamkaj, kamor so namenjeni, tudi moje glave ne bo več na vratu!«

»Prav, to je poštena partizanska beseda!« je dejal zadovoljno poveljnik, vesel, ker ima tako vrle fante okoli sebe.

Zjutraj zarana pa, hajdi, po milijone! Poveljnik je dodal Gregu še tovariša za spremstvo in varstvo. Vsi trije so se napotili v mlado jutro. Skrivnostno tiho je bilo v gozdovih in še mračno. Siničke so se že prebudile in so letale od veje do veje, lisica zvitorepka se je potuhnila ob stezi, zajček si je s tačico brusil gobček, in ko je sonce preplavalo Kolpo, so bili naši trije že tam, kjer so jih pri­čakovali tiskarji z milijoni. Deset lepih, trdno zavitih in zapečatenih ovitkov. V vsakem en milijon partizanskega denarja. Skupaj so jih spravili v posebno močno vrečo, ki so jo še posebej desetkrat zapečatili in jo privezali muli na sedlo. Gregu je bilo pri vsem tem tako praznično pri srcu, da je Špeli slovesno dejal:

»Špela, do smrti ti bom hvaležen, če boš danes še prav po­sebno dobra in pametna!«

Gregov tovariš se je glasno zasmejal, ko je slišal Grego govoriti z živaljo. Toda Grega je razumel Špelo, ki mu je odgovorila:

»Kar brez skrbi, boter Grega... Toda, kaj pa tvoj tovariš onegavi?!«

Grega je videl tovariša, ki je pravkar odrezal močno palico.

»Zakaj pa ti bo palica, Franček?«

»Mulo bom priganjal.«

»Ne bo je treba. Špela je pametna.«

»Še nobena mula ni bila pametna, pa tudi Špela ni.«

»A tako...« si je mislila Špela, v dno duše razžaljena. In sklenila je, da se mu maščuje. Nič ni rekla, nič ni stekla, lepo pametno je nosila zaklad na svojem hrbtu. Grega je imel puško pripravljeno na strel in je hodil spredaj. Franček je imel tudi puško v roki, toda z drugo roko je mahal s šibo in ker se mu je zdela pot sum­ljiva, je kar tako, že iz navade, švrknil tudi po Špeli, da bi hitreje hodila. Saj ni bil Franček napačen fant — drugače ne bi bil partizan — ampak prepričan je bil, da je vsaka žival neumna in da se more človek z njo pogovarjati le s palico. Mislil je, da dela dobro pa je delal slabo.

Mula je kuhala jezo in vsakokrat, kadar je padla palica po njej, je spet znova prisegla, da se bo maščevala. In je takole pametovala:

»Glej, Grega je star partizan, ranjen je že bil, pohvaljen, pa me ne tepe, ker ve, da mu pomagam; tale Franček pa, ki si je komaj pred tedni poveznil na glavo partizansko kapo, pa me! Čakaj, zarobljenec, bova že poračunala batine!«

Vsaka krivica se mora poplačati! To je že tako na svetu, da se to prej ali slej tudi zgodi. To je ljudska modrost, ki je stara ko zemlja!

Tako so krevsali že dobršen kos poti zgoraj po grebenu nad Kolpo. V Kočevju so streljali Lahi s kanonom, ker so se bali partizanov. Tod okoli so bile že vse vasi požgane, ljudi ni bilo, v gozdu pa tako samotno, da te je kar v srce zeblo, če si bil sam. Naši pa so bili trije. Grega je gledal naprej, ali ni morda za bregom skrita sovražna vojska. Deset milijonov mu je ležalo na duši in si je mislil:

»Bogat biti pa res ni prijetno. No, toda teh deset milijonov pripada ljudstvu, ne enemu samemu človeku. ,Ljudska last — najdražja last!' Vsi jo moramo čuvati!«

Franček, ki je bil bolj lahke narave, pa je švrkal mulo in menil:

»Deset milijonov gor ali dol. Lepše bi bilo, ko bi jih ne bili natisnili. Sedajle ne bi imel kaj delati, ob Kolpi bi prežal na ribe. Daj no, šment ti leni, hitreje premikaj svoje mulaste kosti!« je zarentačil nad Špelo in jo oplazil s šibo.

»Čakaj,« si je mislila Špela, »še kesal se boš!«

Ko so opravili že čez polovico poti, se je Grega ustavil, ker je bilo vroče in ker je zagledal sočno livadico.

»Počitek,« je dejal. »Tu ni več nevarnosti. Tudi Špela se bo malce napasla. Glej, kako je znojna, dobra žival!«

Franček je telebnil v senco, iz malhe je vzel kos kruha kar vesel, da bo kmalu ta pusta pot končana. Tudi Grega je segel v torbo po kos kruha. Prelomil ga je čez pol in dal polovico Špeli. Špela ga je ganjeno pogledala, ker so se ji noge tresle od težkega bremena, saj je imela poleg desetih milijonov na hrbtu še celo vrsto drugih reči. Pa je dejal Grega Frančku:

»Raztovori žival, da se oddahne! Na hrib bom šel pogledat, kajti od tam se že vidi Bela krajina.«

Grega je počasi lezel v hrib, ker ga je srce vleklo, da bi videl domačo vas, Franček pa je ležal v senci, otepaval kruh in se ni menil za mulo, čeprav se je s težkim tovorom na hrbtu nerodno pasla.

Z vrha se je Grega ozrl na livadico in je bil jezen, ko je zaklical tovarišu:

»Franček, mar nisem rekel, da mulo raztovori!«

Franček se je nejevoljno dvignil z mehkega mahu, kajti zameriti se ni maral staremu partizanu. Godrnjal je:

»Sitnost ti taka!«

A ker je nerodno onegavil okoli sedla in pehal mulo sem in tja, jo je butnil s pestjo pod vamp in zarentačil:

»Mrha ti ciganska, stoj mirno!«

Že ji je snel vso ropotijo, razen vreče z milijoni, ki je bila še prav posebej z devetimi jermeni pritrjena na sedlo. Muli pa, ki se ji je zdelo potem, ko je Grega odšel na hrib, da je prepuščena na milost in nemilost temu rogoviležu, se je žalost razlila po srcu. Spomnila se je na šibo, na vse žalitve, najbolj pa jo je speklo, ker ji je dejal mrha ciganska. Obup, jeza in maščevalnost so jo prevzeli, da je dejala v svojem jeziku:

»Ti kar materi reci mrha ciganska, če si upaš, meni pa ne boš!«

In pri priči se je uprla na prednje noge, brcnila z zadnjimi, da je Frančka odneslo daleč v stran, potem pa kot veter odbezljala v hosto. Odbezljala z desetimi milijoni.

Franček je bil ko blisk na nogah. Groza ga je zajahala, ko je videl bežati deset milijonov. V tistem trenutku se je postaral za deset let. Smrt ga bo obliznila, če se milijoni ne bodo vrnili. Toda mule ni bilo nikjer več, le topot kopit je bilo slišati dlje in dlje. Sesedel se je na tla in zajokal v zeleno travo: »Zbogom, življenje...«

Grega se je vesel, ker je bil videl domačo vas, vračal s hriba. Ko se je bližal livadici, je poklical mulo:

»Špela, pa pojdimo spet!«

Toda namesto Špele je našel le Frančka, ki je sedel na tleh, nesrečen ko mila Jera.

»Ojej, milijoni, milijoni!« je stokal Franček. Grega je koj uganil strašno nesrečo. Zazeblo ga je, lasje so mu vstali, srce pa obstalo. Mar ni poveljniku svoje glave zastavil za milijone...?

Toda Grega ni bil tistih eden, ki jih ob vsaki nezgodi zapusti pamet. Kajpak, prepričan je bil, da je samo Franček kriv nesreče, pa naj mu mar zdajle levite bere? Kar za vrat ga je zagrabil, postavil na noge ter mu velel:

»Teci okoli hriba, četudi ti bo duša žvižgala! Če je ne boš mogel drugače zajeti, streljaj po nji!«

Da, taka usoda je čakala Špelo, če...

Franček je tekel, kaj tekel, dirjal je, da je vse curelo z njega, pretaknil je vsak grm in vse gozdne živali so od strahu postajale trde, ko je lomastil po hosti gor in dol ter klatil z rokami kakor motovilo. Hrum njegovih škornjev je odmeval po samoti in v vsakem odmevu je tisočkrat kričalo nazaj: Milijoni... Milijoni... Milijoni...! Kaj bi dal Franček, ko bi zdajle zagledal Špelo! V srcu ji je obljubljal največji voz ovsa, da, prosil bi jo odpuščanja, kajti vest ga je grizla, da sta vseh težav kriva tista nesrečna šiba in njegov strupeni jezik.

Franček je lomastil in lomastil po hosti, mule pa le ni bilo nikjer in nikjer. Vsak šum se je spreminjal v besede, ki so ga preganjale ko divjo zver: Milijoni, milijoni, milijoni...

Grega pa je hodil naglo, vendar mirno in odločno. Pa tudi on se je postaral za vse leto. Od teh milijonov so odvisni njegova čast, ponos, življenje. Vojne postave so strožje kakor postave miru. Zaupali so mu deset milijonov ljudskega denarja — on pa jih je zapravil.

»Prav, zaslužil sem, kar sem zaslužil!« si je prigovarjal, ker je bil hraber. Toda če je pomislil na domačo vas in kako bo takrat, ko bodo partizani zmagali, njega pa zaradi teh milijonov ne bo med njimi, mu je bilo hudo in grenko pri srcu.

Mračiti se je pričelo. Noč pa ga ni ovirala, ker je poznal vso pot, vsako drevo, sleherni grm. Velika sova mu je zaprhutala nad glavo, potlej pa je sedla na drevo in turobno zavekala. Grega je sicer dobro poznal ta žalostni glas, vendar nocoj se mu je zdelo, da vpije sova:

»Milijoni, milijoni, milijoni...!«

Včasih je obstal, poslušal v noč in klical mulo. Vse zaman. Le njegov glas se je vračal in mu sporočal: »Milijoni, milijoni, milijoni...!«

In tako se je približal domu. Kajpada, poveljniku se bo javil in mu dejal:

»Tovariš poveljnik, zapravil sem milijone. Zaslužil sem naj­strožjo kazen. Na smrt me obsodite!«

Smrt... Smrt... Smrt... Seveda, to je huda stvar, vsak človek rad živi, zlasti pa mlad, kot je bil Grega, ki je pravkar začel pod nosom navijati brke, čeprav je bilo šele nekaj ščetin. Pomislil je na mater, ki ga čaka, na očeta, ki so ga Lahi prav zaradi njega zaprli in mučili, pomislil je na vse lepo na svetu, posebno pa na tovariše, ki bodo sovražnika podili, ko bo on, mlad partizan, ležal pod zemljo zaradi milijonov.

Zagledal je lučko v okencu bajte, kjer so prebivali tovariši. Zaslišal je glas harmonike in veselo partizansko pesem. Kajpak, poveljnikov rojstni dan je danes, pa ga praznujejo! Grega je imel svoj pograd v hlevu pri muli. Hlevček je bil odprt kakor vedno. Grega je stopil vanj. Vrgel se je na pograd in je od žalosti zaječal. Oh, samo nekoliko minut bo tako poležal, da se bo zbral, vse premislil, potem pa, bo stopil pred poveljnika. Grega je ležal na hrbtu. Vseh deset milijonov je leglo na njegove prsi. Težki so bili, težki. Stiskali so ga, davili, zemlja se je odpirala pod njim. Nič več ni čutil teže svojega telesa. Izpod stropa je hrumela har­monika, tam je bilo življenje in veselje — juhejsa, juhej, holadri... tu pa tema, žalost, konec vsega. Otrpnil je zavoljo utrujenosti duha in telesa. Nič več ni ne slišal ne čutil.

Nenadoma pa se je spet prebudil iz smrti. Nekdo je stopil v hlev... Nekdo mu je naslonil glavo na prsi. Nekaj toplega, meh­kega, blagega se je dotaknilo njegovih lic. Kakor človek, ki se utaplja, se je oklenil z rokami tega mehkega. Srce mu je pričelo peti, misel je zavrisnila, poskočil je na noge.

Da, bila je Špela. Špela! In ko je potipal sedlo ter začutil milijone pod prsti, bi ga kmalu razneslo od veselja! Milijone ima v rokah, kar je poglavitno, čemu bi kvaril zdajle poveljniku pra­znovanje! In sta vihrala skozi noč. In sta se pogovarjala.

»Joj, joj, Špela, v kakšen strah si me pripravila!« ji je očital Grega. »Ali je bilo to lepo, ali je bilo to pametno?«

Špela mu sprva ni nič odgovarjala. Lepo je tekla za njim in nikjer se nista ustavila. Seveda, spotoma je zvedel od Špele, da se je hotela maščevati Frančku za šibe in žalitve in da je zato odvihrala naravnost nazaj in v hlev, češ nalašč ne grem in ne grem naprej; da pa nikakor ni mislila pobegniti, in če je njemu, Gregu, napravila tako skrb, naj ji to oprosti.

In tako sta tekla tekla skozi noč. Oh, kaj pa je to? Mula se je sunkovito ustavila in ni hotela ne naprej ne nazaj. Grega je dvig­nil puško, kajti nekje pred njim je bilo nekaj... Poslušal je, oprezal. Slišal je neko ječanje, stokanje. Ponoči se vse še bolj hudo sliši.

»Kdo je...? Odgovori, drugače bom streljal!«

»Oh, kar streljaj, kar streljaj, saj meni ni pomoči!« se je ogla­silo tam spredaj.

Grega je poskočil od veselja, saj to je Frančkov glas! Kaj neki se mu je pripetilo?

Franček je sedel na tleh ob debeli bukvi. Obupal je bil nad milijoni ter je ječal in stokal, ker se je sam sebi smilil. Ko pa je pri svitu vžigalice zagledal Grego in mulo in na njej milijone, se je onesvestil od radosti.

Potlej, drugo jutro, ko sta že imela črno na belem potrjeno, da sta milijone pošteno oddala, in ko sta jo veselo rezala proti domu, so se spet vsi trije ustavili na sončni livadici. Mula se je lepo zlagoma pasla. Franček pa je gledal mulo in zdelo se mu je, da je to najlepša žival na svetu.

»Naj vidi žival, da sem ji hvaležen,« je dejal Franček.

»Kako boš pa to napravil?« ga je vprašal Grega.

»To boš ti napravil, čaj, odrezal bom šibo!«

Ko je Špela videla, da reže Franček šibo, ji je bilo hudo, toda koj nato je ostrmela. Franček je pomolil šibo Gregu, se sklonil z glavo prav do tal in velel tovarišu:

»Zdaj pa me nabriši z vso močjo! Špela, le glej, vse udarce, ki si jih prejela od mene, jemljem nase in te prosim odpuščanja!«

In Grega je veselo zamahnil, ker je videl, da je šel tovariš vase in da je vzljubil žival. Potem sta jo oba božala in milovala, da se je mula kar topila od veselja. Obadva, vsakega posebej, je s smrčkom podrgnila po licu.