Pojdi na vsebino

Mula in strahopetec

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Mula in deset milijonov Mula in strahopetec
Mule
Tone Seliškar
Partizanska mula in pionirji
Dovoljenje: To delo je objavljeno s pisnim dovoljenjem avtorja, pod pogoji licence CreativeCommons Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi pogoji 3.0.
Stopnja obdelave: To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: epub       mobi       pdf       rtf       txt


MULA IN STRAHOPETEC

Takrat, ko se je sesul oholi in krvoločni italijanski fašizem v prah, so imeli partizani dobršen kos naše domovine v svoji ob­lasti. Takrat so mnogi mislili, da bo vojne vsak čas konec, in med partizane se je priklatilo tudi nekaj takšnih, ki nikoli niso bili naši, ker so si mislili, da bo koristno zanje, če se pred koncem vojne le prislinijo partizanom, ki bodo bržčas zmagali. Takšen je bil tudi bolničar Padar. Takšno ime so mu prisodili partizani. Bil je že svoj čas bolničar pri belčkih, ko pa je sprevidel, da se zmaga nagiba k partizanom, je prišel k nam s častnim zagotovilom, da so ga k belčkom prisilili, da pa je bil v srcu vedno partizan in da naj ga preizkusimo. No, prav, bolničarji so bili dragoceni in na svoj posel se je razumel. Bil pa je kaj smešna prikazen. Če si ga od daleč gledal, se ti je zdelo, da se pomika na kratke noge nasajen sodček. Bil je zabuhlega obraza in nos mu je cvetel od pijače. Dodeljen je bil naši četi in zaupali smo mu lekarno in mulo, da mu je lekarno nosila. Muli je bilo ime Maruša, bila je močna in zajetna, za mulovodca pa smo ji dodelili fantiča — siroto, ki je k nam pribežal, ker so mu Italijani zaprli očeta in mater. Fantičku je bilo ime Janko in kaj pripraven je bil, prisrčen in hraber. Toda s Padarjem se nista razumela, kajti Padar je postal pravcata šiba božja za fanta in mulo. Bil je len, pravzaprav za nobeno rabo, na rane pa se je razumel, zato smo ga trpeli med sabo. Če je le utegnil, je stikal po vasi za pijačo, češ žganje potrebujem za razkuževanje ran, toda večji del ga je sam požlampal, saj se mu je nos svetil kakor rdeča redkvica. Kadar se je skobalil na mulo, se je Janko vedno razhudil: »Stric, zlezite dol, križec ji boste zlomili!« ga je prosil in opominjal.

»Tiho bodi, paglavec, ti in mula sta pod mojo komando!«

»Toda, stric, ali se vam žival nič ne smili?«

»Žival je žival, človek je pa človek in žival mora služiti človeku!«

»Če bi bil jaz mula, bi vas stresel na tla!«

»Seveda, ker nimaš nobenega spoštovanja do starejših!«

No, tako sta se pričkala vsak dan in mula ju je resno poslu­šala. Najbrž si je tudi marsikaj zapomnila. Saj mi nič ne vemo, kako to živali naredijo, ker ne znajo pokazati, res pa je, da si žival marsikaj zapomni, česar nikdar več ne pozabi! Maruša je bila prav gotovo pametna žival. Sklenila je z Jankom prijateljstvo, Padarja pa je sovražila; pravzaprav ga je zaničevala, kajti vse, kar je storila, je storila za fanta.

Nekoč, ko so dlje časa počivali v neki vasi, jo je pasel spodaj pri zadnji hiši. Od tod se je lepo videlo po vsej ribniški dolini in kazalo je, da ne bo kmalu boja. Na pašnik so se prigugale tudi vaške gosi, in ko so zagledale mulo, še niso strinjale s tem, da bi se tuja, pritepena žival pasla po njihovem kraljestvu. Mula jih je sprva debelo gledala, ker takih ptic še ni videla, in se je mirno pasla dalje. Tedaj pa se je gosak zaletel v mulo in, vrabca vendar, mula, ki se ni bala ne streljanja ne živega vraga, se je gosjega sikanja tako prestrašila, da je skočila z vsemi štirimi in pribežala k Janku. Janko se je smejal, in ker fantič ni bil neumen, je zasikal tudi sam kakor gosak in glej — mula spet v zrak, kakor da bi jo pičil sam gad. Tedaj, ob tej priliki sta sklenila zaroto proti Padarju. Takole sta se domenila:

»Maruša, tega Padarja se morava odkrižati!«

»Da, da...« bi rekla Maruša zagotovo, če bi le znala govoriti, ampak je samo pokimala, nekaj časa premišljevala in spet pokimala.

»Ali pa me boš tudi ubogala?«

»Seveda te bom ubogala, zate storim vse!« Tako je Janko namreč razumel njen nemi govor.

In tako jo je naučil počasi, da je znala na gosakov pisk posko­čiti od tal z vsemi štirimi, ne da bi se tega prestrašila. To stvar znajo mule dobro napraviti, zlasti kadar so togotne in bi se rade znebile pretežkega bremena. Živ vrag se ne bi tedaj obdržal na živali. Janko je izkoristil njeno razdražljivost, ki se je je polastila, kadar je slišala goske sikati, in njeno predanost do njega samega. Kajpak, sprva sta se težko sporazumela, kajti ob vsakem sikanju se je mula prestrašila in je hotela zbežati. Ko pa jo je takoj nato, brž ko je zasikal in je poskočila, tudi potolažil, ji je vendarle dopo­vedal, da ima to njegovo sikanje samo ta namen, da poskoči. Zdaj pa je treba to stvar samo še preizkusiti.

Zvabil je vaškega pobca k sebi in ga pregovoril, da je zajahal mulo. Pobič je bil kaj ponosen, ko je sedel na muli. Tedaj pa je Janko zasikal kakor gosak. Lop, mula v zrak, pobič pa na tla, in jadrno jo je ubral nazaj v vas in nikdar več ni zajahal nobene mule.

Spet sta se dajala Janko in Padar, ker so lezli po strmi košenici na vrh hriba in je Padar spet sedel na muli ter se smejal drugim, ki so se potili pod težkim orožjem in nahrbtniki.

»Stric, pojdite z mule, drugače bo nesreča!« je rotil Janko debeluha.

Padar pa se še zmenil ni za tako rotenje. Lepo so mu noge bingljale z mule, ki je komaj prestavljala noge po strmini. Strmina pa je bila tolikšna, da so se borci kar z rokami lovili za šope trave in se z muko poganjali navzgor.

Prav pod vrhom pa se je Janko sklonil k muli nad uho in zasikal kakor gosak. In že je bila v zraku. Debeluh, ki si je pravkar prižigal cigareto, se je prevalil z mule kakor vreča fižola in se zakotalil po strmini prav do roba gozda, kjer so ga drevesa ustavila.

Tovariši so se mu smejali, da jih je vse bolelo. Padar pa je preklinjal in vpil:

»Pridi z mulo pome!«

»Pa pojdiva, Maruša!« je dejal Janko, povelje je povelje, kajti Janko je bil partizan in se je tega dobro zavedal.

In sta šla. Padar je ozmerjal Janka, ker ni pazil na žival, in je spet kobalil na mulo, da ga ponese na vrh.

»Stric, spet bo nesreča!« je dejal Janko.

To se je godilo tedaj, ko so se morali partizani umikati pred silno premočjo Nemcev daleč nazaj v gozdove. Padarju pa nikakor

ni bilo za tako hajkanje. Ko je videl, da to pot Nemci zmagujejo, je zgubil vero v zmago partizanov in v glavi se mu je užgala želja, da bi jo ucvrl k Nemcem.

»Kdo bo Nemce premagal? Mar tile ušivi partizani, ki nimajo ne tankov ne aeroplanov?« si je dopovedoval in je preklinjal uro, ko se je bil odločil, da gre obvezovat te ušivce.

Zdaj je najlepša priložnost. Bataljon je daleč spredaj, sama sta zadaj. Pomignil je Janku k sebi in mu dejal:

»Janko, Nemci bodo zmagali!«

»Ha, ali se vam blede, stric ?«

»Janko, rečem ti, Nemci bodo zmagali! Če naju dobe v boju, naju bodo obesili!«

»Saj se ne bomo pustili ujeti, stric!«

»Janko, ti si tod doma, ali me pelješ v dolino?«

»Tam so Nemci, le pred nami je še prosta pot!«

»Janko, saj greš ti potem lahko nazaj, samo pot mi pokaži!«

»Stric, ali ne slišite, kako poka? Bataljon se bije. Hitiva, tam so ranjenci!«

In res so se zgoraj že udarili. Pokale so puške in brzostrelke, pa tudi mitraljezi so že lajali.

Padar je prebledel, zaokrenil je mulo proti dolini in jo pognal.

Janko jo je popadel za povodec, Padar pa jo je spodbodel in pahnil fanta od sebe. Tedaj pa je Janko:

»Sssssk, ssssk!«

Maruša je poskočila in debelinko je ležal na tleh.

»No, vidite, ali nisem rekel, da bo nesreča, stric!« je dejal Janko mirno. Ta hip so pričeli Nemci streljati v hrib in prva granata se je razletela ne daleč od naše trojice. Oblak prsti jih je obsul in Padar je postal od strahu mehak kakor vosek. Groza ga je popadla, da je ves trepetal in milo je prosil Janka:

»Pomagaj mi na mulo! Jezus, hitro odtod. Ubilo me bo!«

Janko ga je spehal na mulo, jo prijel za povodec in jo vodil tik ob hosti na vrh, tako da sta se izognila čistini, po kateri so Nemci tolkli z granatami. Naši pa so jih zgoraj že nakresali ter od­bili nazaj v dolino. Seveda, ranjenci so ječali, Padarja pa od nikoder z obvezami. Zdaj pa, ko je bilo bitke konec, se je debeluh spet ohrabril in že od daleč jim je mahal in kričal:

»Sem že tu! Sem že tu, fantje, ali smo jih namahali!«

No, prav tedaj pa je spet pričelo pokati. Oddelku Nemcev se je posrečilo obiti bataljon od strani.

»Umik!« je zapovedal komandant. »Ranjence rešiti za vsako ceno!«

Padarja je spet popadel strah, suval je z vso močjo Marušo z nogami v vamp, da bi se podvizala, Janko pa si je mislil: »Zdaj ali pa nikoli!« Zasikal je strupeno. Padar je sfrčal na tla, Janko pa z mulo za borci v hosto, še preden so se prikazale prve nemške čelade. Padarja so zgrabili, ko se je pobiral s tal.

Trepetal je ko šiba na vodi, hitel je Nemcem pripovedovati, da so ga partizani nasilno vzeli s seboj in da se je hotel sam predati. Toda Nemci niso imeli časa, ker je pokalo od vseh strani. Z brcami so ga nagnali po strmini navzdol v vas, kjer je bila nemška komanda. Kaj so napravili Nemci z njim, se ne ve. No, pa to ni nič važno, za takim človekom ne bomo žalovali!

Po hajki je postal Janko bolničar in Maruša mu je zvesto služila do konca vojne.