Mojster Čuk

← Na obrtni razstavi

Mojster Čuk Bogomir Magajna

Ninica Roška →

Kar zbal bi se tisti, ki bi prvič zagledal mojstra Čuka. Veliki rjavi kuštri mu strče z vrh glave na vse strani, kakor da je pravkar odvršal mimo divji zračni vrtinec in mu tako hudo zvrtinčil lase. Obraz mu križajo globoke brazde, ko da je težka usoda orala z velikim plugom po njem. Oči mu gledajo na videz divje in srepo, kakor da so sami besi skriti za njimi. Pa ni šel divji zračni vrtinec skozi njegove lase, ampak le prsti njegove desnice enkrat in stokrat na dan, ko mojster Čuk premišljuje, kako bi ustvaril za pionirje in pionirke novo pravljico, ki bi jo prikazal s svojimi lutkami v sindikalni dvorani ali v lutkovnem teatru. Ni orala preveč težka usoda s svojim plugom čez njegov obraz, ampak le težke, žalostne misli, ko je v prejšnjih hudih časih opazoval trpljenje otrok po predmestjih in tovarnah; ko je gledal med vojsko, kako so tujci vozili našo mladino umirat v daljne tuje kraje, kajti silno rad ima mojster Čuk otroke, mladino, in le kadar se spomni na njene sovražnike, mu gledajo oči divje in srepo. Če pa sicer pogledaš skozi globino njegovih zenic, zagledaš na dnu globine velikansko, sto kil težko zlato srce.

Mojster Čuk sedi vsako dopoldne in še popoldne do dveh in pol v pisarni in rešuje zamotane račune, da mu misli drve iz glave ko iskre iz lokomotive. To dela za našo oskrbo, da bi ne zmanjkalo v ustanovi mesa in masti, krompirja in moke in raznih dobrih prikuh. Gorje, če se mu tedaj približaš — to vedo dobro Miško in Dunja, Miloš in Marjanca, Jurček in Ljubica in cel kup drugih otrok. Ko pa je ura pol treh popoldne, ga že čakajo vsi na hodniku, in ko se prikaže skozi vrata, se obesijo za njegove roke in kličejo: »Mojster Čuk, kdaj bo povestica, kdaj bo pesmica, kdaj pridejo lutke?«

Mojstru Čuku se razlezejo široka usta še bolj na široko, smeh mu spreleti obraz, dvigne zdaj enega, zdaj eno, zdaj drugega, zdaj drugo visoko v zrak, zakikirika prav tako kakor živ petelinček, zakokodaka prav tako ko grahasta putka, zariga prav tako kakor neumni osliček, zarezgeče prav tako kot iskri konjiček, zakvaka prav tako kot zelena žaba in zabrlizga lepo kot pravi škrjanček, da se primejo otroci po vrsti za trebuščke, ki se jim tresejo od smeha. V celem zavodu ni človeka, ki bi znal napraviti tako dobro take stvari, niti stric Bajbaj jih ne zna, tisti, ki je spisal pravljice v tej knjigi, čeprav je drugače hudo smešen človek.

Naša sindikalna dvorana je vedno polna, saj ni nikoli prireditve, na kateri bi ne deklamiral ali recitiral mojster Čuk: o mamici, ki ji je padel sin pri partizanih, o talcu, ki so ga umorili kruti fašisti, ali o materi pisatelja Cankarja, katere življenje je bilo v tistih časih tako težko, da dandanes nihče tako težko ne živi, ali o babici pisatelja Voranca, ki je žela ajdo tik pred smrtjo in pri tem gledala na bližnje pokopališče, kjer bo kmalu pokopana. Vsem, ne samo pionirjem, temveč tudi mladincem in mladinkam, se pri tem prikradejo solze na oči in jih brišejo skrivaj s prsti in rokavi ter pogledujejo na desno in levo, ker jih je sram, da imajo tako nežno srce. Včasih pa deklamira mojster Čuk bolj veselo: Prijatlji, obrodile so trte vince nam sladko, in druge pesmi, polne vere v bodočnost, da se razlezejo vsi obrazi v širok nasmeh. Za Čukom nastopijo še Hribarjeva in Jakičeva in Bercetova in druge in drugi z deklamacijami. Zakaj deklamirajo tako lepo? Zato ker jih je tako naučil mojster Čuk. Ploskanja ni konca ne kraja.

Mojster Čuk ima dve hčerki: Alenko in Petro. Pozabil sem ga vprašati, ali nista morda dvojčici, toda to vem za gotovo, da ima obe zelo in enako rad. Preobširno bi bilo, če bi hotel opisati posebej od vsake laske, oči, nosek, usteca, kaka krila nosijo in tako dalje, le to povem, da sta taki, kakor bi se vzeli iz pravljice.

Spoznal sem ju takrat, ko so tam na Taboru priredili prvo novoletno jelko v Ljubljani. Tabor je hiša z velikansko dvorano, z vrsto balkonov in manjših sob. Takrat je bilo vse skupaj spremenjeno v celo vrsto pravljic, kakor bi hodil po zakletem kraljestvu. Videl si tam partizanske gozdove, med katerimi so ležali partizani po tleh s puška¬mi v rokah ter prežali na sovražnika. Nič pa niso streljali na srnce, zajčke in lisičke, niti ne na medveda Miškota, tistega, ki ga je pri partizanih srečal partizan Mike. Takrat se je Miško postavil na zadnje noge, ves trepetajoč v hudem strahu, da ga bo Mike ustrelil; Mike pa je vzel iz torbe mapo in svinčnik in narisal Miškota na papir. »Hvala lepa, tovariš Mike,« je vzkliknil takrat ves vesel medved Miško, vsaj Miketu se je zazdelo, da je vzkliknil tako.

V drugi sobi je zastavljal pionirjem pajac Harlekin težke uganke. Imel je dva pednja dolg rdeč nos, kapo kapuco, ki mu je bingljala prav dol na hrbet, rdečo bluzo s kraguljčki in široke zelene hlače. Kdor je rešil težko uganko, je dobil pest bonbonov ali veselo igračo. Pa so bistri naši pionirji. Kljub temu, da so bile uganke težke, je vedno molelo dvajset desnic kvišku in dvajset grl je vzklikalo: »Jaz vem, jaz vem.« Pajac Harlekin je segal v velikansko vrečo po bonbone, na polico po igrače in delil na desno in na levo.

Res, prekrasni so bili tisti dnevi novoletne jelke, četudi ne omenjam bradatih škratov pa vil, ne dreves, po katerih so rasli v srebrn papir zaviti bonboni, jabolka, orehi in tako dalje, niti živih filmov s pravljicami, pred katerimi so sedeli pionirji kar po tleh, niti velike dvorane, v kateri je sto mladih harmonikarjev in trobentačev tekmovalo, kdo zna lepše muzicirati in igrati, in drugih sto, kdo zna lepše peti in deklamirati.

Jaz, stric Bajbaj, sem tisti dan tekmoval s pesnico Vido. Pesnica Vida je brala svoje pesmice o samih pionir¬jih in pionirkah, jaz pa sem pripovedoval pravljico o lutki Lepuški. Zmagala je pesnica Vida, kajti njej so pionirji ploskali deset minut, meni pa samo pet minut. Zato sem bil jaz, stric Bajbaj, tisto uro hudo žalosten in le črne misli so mi rojile po glavi. Ne bi sicer še rad umrl takrat, toda globoko pod zemljo bi se skril, tako me je bilo sram. Takrat pa sem pred seboj zagledal mojstra Čuka in njegovo Alenko in njegovo Petro. Poprej so bili skriti za košato smreko, da jih nisem videl.

»Hudo lepa je lutka Lepuška,« je rekel mojster Čuk in mi stisnil roko. — »Strašansko lepa je lutka Lepuška,« je rekla Alenka in mi stisnila roko. — »Grozovito lepa je lutka Lepuška,« je rekla Petra in mi stisnila roko. Ves srečen sem stopil tedaj k pajacu Harlekinu, ki je moj prijatelj in tovariš, in ga prosil, naj mi podari pol kile bonbonov. Uslišal je mojo prošnjo in jaz sem nesel bonbone Alenki in Petri. Nato sem spremil z njunim očkom obe po sobanah in dvoranah ter jim razkazoval pravljično kraljestvo novoletne jelke, ki se je širilo okoli nas, misleč, da jim bom kdo ve kaj novega prikazal. Alenka in Petra pa sta nosili tako lepe in žive pravljice v sebi — dobro sem videl to skozi zenice njihovih živih in lepih oči — da je moja beseda kaj kmalu čisto onemela in sem rajši jaz poslušal, ko sta mi pripovedovali tako lepo, kakor bi nekdo igral po strunah srebrne mesečine srebrne pesmi same.

Mojster Čuk pa mi je povedal mnogo zanimivih stvari. — »Nekoč,« je pripovedoval, »sta bili Alenka in Petra hudo bolni. Z mamico sva mislila, da že preži bela smrt zunaj v veži. Tudi zdravnik je bil zelo žalosten in ni hotel vzeti nič denarja, ki sva mu ga ponujala, preden je odšel iz sobe. Srce se mi je trgalo, ko sem gledal na Alenko in Petro; tedaj mi je šinila v glavo čudna misel, da bi jima vsaj zadnjo uro napravil veselo. Zagrabil sem žogo in jo metal v zrak tako, da mi je priletela naravnost na nos nazaj — oni dve pa se nista nič nasmejali. Obesil sem kraguljčka za ušesa in poskakoval kakor kak škrat v gozdu — oni dve pa se nista nič nasmejali. Tedaj sem zagrabil medvedka Marka za prednje tace in zaplesal z njim po sobi, zdaj naprej, zdaj nazaj, zdaj na desno, zdaj na levo, in glej, tedaj sta se začeli Alenka in Petra smejati na vso moč in od minute do minute sta postajali bolj veseli. Celo uro sem plesal z medvedkom Markom. Kri je pordečila poprej tako bleda lička Alenke in Petre. Tisto uro se je njuno zdravje obrnilo na bolje in nekaj dni potem sta ozdraveli.« Ko je to nehal pripovedovati, se je mojster čuk globoko zamislil, potem pa je nadaljeval: »Tiste dni mi je šinilo v glavo, da je pravljica marsikdaj boljši zdravnik od zdravnika samega. Srce ti raz¬vedri in telo ti poživi. Sklenil sem ustvariti tako lepe lutke, da jih doslej skoraj ni bilo takih v belem mestu Ljubljani. Najboljše umetnike sem zbral in ustvarili smo Sneguljčico in Trnuljčico, čarovnika in čarovnico, škrate, psička Hovhova, mucka Mijavmijava ter mnogo drugih lepih lutk. Seveda smo igrali takrat le za čisto majhne, za take, ki so komaj prišli iz jaslic. Toda prihajali so pred moj oder tudi pionirji in pionirke, mladinci in mladinke, pa tudi odrasli ljudje. Zato je bilo treba ustvariti tudi lutke, ki prikazujejo njihov svet in življenje. Ne samo v otrocih, marveč v vsakem človeku, ki je dober, živi skrita pravljica. Pravljica pa ni nič drugega kakor tisto, kar je v človeku najlepšega in najbolj plemenitega — le v živo podobo moraš spraviti tisto.« Tako je modroval mojster Čuk. Alenka in Petra sta potrdili, da je vse to res, kajti sami radi pomagata očetu Čuku, ko stoji za odrom in je treba na sto nitih hkrati razgibati telesa lutk v polno življenje. Včasih govore po tri lutke obenem — očka pa ne more govoriti za vse tri, ampak govorita tedaj tudi Alenka in Petra.

Zaprosili smo jaz, stric Bajbaj, Miško in Dunja, Miloš in Marjanca, Jurček in Ljubica in pa predsednica mladine in pa predsednik sindikata mojstra Čuka, naj bi s svojimi lutkami obiskal tudi našo ustanovo.

Globoko se nam je priklonil in uslišal našo prošnjo. Da bi videli, tovariši in tovarišice, ki berete to poročilo, koliko otrok in odraslih se je zbralo takrat v naši dvorani: iz Fužin, iz Slap, iz Polja in celo iz Ljubljane so prihajali, da nas je zelo skrbelo, kako spraviti vse ljudstvo v dvorano, čeprav je velika in prostorna, pravi ponos našega sindikata. Končno pa smo le vse spravili noter, čeprav je tovarišica Veroška iz gradu na Fužinah pripeljala kar dva, tovariš ravnatelj kar tri, tovariš ekonom kar tri, tovarišica Jakičeva kar deset, tovariš Hribar kar šest, tovariš predsednik sindikata kar tri, tovarišica Milka kar tri in tako dalje in tako dalje, nekateri in nekatere po enega ali po dva, tri, štiri, pet in tako dalje in tako dalje, otrok seveda.

Da odraslih sploh ne omenjam, stotine in stotine parov oči otrok in pionirjev je strmelo z živim mladim ognjem na odrček tam v začetku dvorane, lep, kakor bi ga škrati zgradili. Velikanska nestrpnost je vladala v mladih dušah. Pevski zbor Skud Polje, ki je zapel pesem, in pa godba, ki je slovesno zaigrala za velikim odrom, je to nestrpnost še povečala. Potem smo zaslišali besede, ki jih je slovesno govoril nevidni človek iz ozadja:

Pionirji, pionirke!

Danes vam bomo predvajali

znamenito zgodbo Martina Krpana,

junaka in velikana slovenskega ljudstva,

ki je bil silen tako, da je kobilo v naročju prenašal,

gobe in kresilne kamne iz Trsta v Ljubljano,

premagal sto hudih in divjih biričev

in

je bil potem od samega cesarja na Dunaj poklican,

da ubije divjega orjaka Brdavsa ...«

In še naprej je oznanjal glas nevidnega človeka zgodbo, ki jo vsi dobro poznate: kako je Krpan prijahal na Dunaj, kako je posekal lipo, napravil bat, skoval sekiro mesarico, kako je premagal Brdavsa ter tako rešil cesarja in cesarico in s kako grdo nehvaležnostjo sta ta dva nagradila njegovo junaštvo, s kakim zaničevanjem je Krpan obema obrnil hrbet, zanašajoč se potem le sam nase in na svojo moč.

Nemirno so utripala srca pionirjev in pionirk ob teh besedah. Nato se je zavesa malega odra hipoma razgrnila na desno in levo. Kaj bi vam sedaj opisoval živo igro samega Martina Krpana, njegove kobilice, biričev, Brdavsa, cesarja, cesarice, ministra Gregorja in vse, kar smo lepega in velikega gledali tisti dan, niti strmečih oči in vzklikov presenečenja in občudovanja pionirjev in pionirk, saj mnogi ste potem igro lutk, ki jih vodi mojster Čuk s čarovno silo po odru pred vami, že videli, ali pa jo boste še videli. Ne bom vam niti opisoval dragocenih oblek, ki so jih stkale naše šivilje za lutke z mojstrsko roko po velikih načrtih naših umetnikov. Omenim samo to, da nekoč ni bilo tako, da so nekoč smeli gledati take stvari le otroci bogatih ljudi, da takrat ni bilo pionirjev in pionirk v delovnem ljudstvu, ki bi lahko hodili v lutkovna in druga gledališča, ampak da so otroci s strahom čakali doma, ali bo imela mama kaj deti v lonec za večerjo, ali ne bo očka drugi dan ostal brez dela in bornega zaslužka.

Mojster Čuk hodi dandanes od sindikata do sindikata, iz dvorane v dvorano ter kaže pionirjem in pionirkam svoje žive privide, pravljice v živih podobah, ki izvirajo iz globine njegovega srca. Kamor koli se prikaže, ga sprejmejo otroci in pionirji z veselim vriskom. Včasih je tak vrišč v dvorani, da moram stopiti jaz, stric Bajbaj, pred oder in zaklicati: »Otroci in pionirji, popolna tišina!« Pri tem napravim divji, strog obraz, oči se mi zavrte okoli in okoli in ko blisk hitro nastane v dvorani popolna tišina. Ko pa začno lutke igrati, ni treba več pozivati pionirjev na red in mir — v dvorani je videti tedaj le strmeče začarane oči in odprta usteca.

Pa še to moram povedati, kako zelo ljubijo lutke mojstra Čuka. Ko jih pripelje mojster Čuk po prireditvi z avtomobilom na svoj dom, so lutke še vse pijane slave in ploskanja, ki je njim na čast donelo po dvorani. Zato gredo kar nerade spat v veliko skrinjo. Pa mislite, da takoj zaspijo? Kaj še — potuhnejo se vse po vrsti ter čakajo, kdaj bodo zaspali mojster Čuk ter njegovi hčerki Alenka in Petra. Alenka in Petra zaspita vselej kaj kmalu, celo uro pa je treba čakati, preden se zasliši gromovito smrčanje mojstra Čuka, kajti uro dolgo so mu misli o novih pravljicah drvele po glavi. Ko pa se začne stresati skrinja zavoljo smrčanja, poskačejo lutke ko blisk hitro iz nje, vse razen čarovnice in čarovnika, biričev, cesarja in cesarice ter ministra Gregorja. Ti se hudo boje mojstra Čuka, ne upajo si iz skrinje, le svoje glave mole preplašeno čez rob ter opazujejo, kaj se dogaja v sobi, le od daleč.

Psiček Hovhov se je pognal na posteljo Alenke ter zvesto strmi na njen obraz. Strašno rad bi zalajal, pa se boji, da bi se Alenka ne zbudila. Mucek Mijavmijav se je pognal na posteljo Petre. Čepi na zadnji plati in si liže tačke. Strašno rad bi zamijavkal, pa se boji, da bi se Petra ne zbudila. Tiho tiho po prstih prikorakajo k Alenki in Petri Sneguljčica in Trnuljčica. Odprejo skrivaj njuni škatlici s pudrom ter si skrivaj tudi sami sebi napudrajo lička, ker bi bili tudi sami radi tako lepi kakor sta Alenka in Petra. Potem se gledata v njuni zrcalci in usteca se razlezejo v blažen nasmešek. Bradati škrati brskajo po mizi za tobakom, najdejo ga in si nabašejo pipe z njim, prižgejo s prižigalnikom, vlečejo potem dim vase, ga puhajo iz sebe, da se kadi kakor iz tovarne. Ves nevoščljiv strmi iz skrinje čarovnik nanje. Strašno radi bi plesali in razgrajali škrati, toda kroti jih strogi pogled Martina Krpana. Ta jezdi svojo kobilico, da se mu noge kar po tleh vlečejo. Pravkar je staknil na polici steklenico brinovca, vtaknil njeno grlo v svoja usta in že je slišati, kako drdra brinovec po požiralniku navzdol v globoki želodec. Vedeti morate namreč, da je Martin Krpan s Krasa doma, kjer raste brinovec kar po grmovju. Potem se ozre Martin Krpan na biriče, na cesarja, na ministra Gregorja, ki strme iz skrinje na njegovo steklenico in požirajo sline. — »Včasih vam, danes nam,« si misli Martin Krpan, in prav nič se mu ne smilijo biriči, cesar in minister Gregor. Milo gledata čarovnica in cesarica na škatlo z bonboni, ki sta ju Sneguljčica in Trnuljčica našli na polici poleg posteljic Alenke in Petre. »Včasih vam, danes nam,« si mislita Sneguljčica in Trnuljčica, ko se jima sladki bonboni tope na jezičkih.

S tem zaključujem jaz, stric Bajbaj, svoje poročilo in vzkliknem z vami pionirji: »Živel mojster Čuk, živeli Alenka in Petra, živel teater naših dragih lutk!«