Ninica Roška

← Mojster Čuk

Ninica Roška Bogomir Magajna

Zgodba o barvah →

Bilo je v februarju tisoč devet sto petinštiridesetega, ko se je Ninica Roška rodila. Njeni mami je bilo ime Nina, zato so dali punčki ime Ninica, ime Roška pa je dobila zato, ker je bila rojena sredi gozdov na gorovju Rog. Hudi časi so bili takrat, da nikoli poprej tako. Hitlerjevi Nemci niso pobijali samo odraslih, ampak tudi čisto majhne otroke. Zato je partizanka Nina, ko je pričakovala dete, bežala skozi mnoge doline po globokem snegu daleč navzgor v gorovje v leseno hišico, ki so jo partizani zgradili in potem čuvali to hišico bolj ko punčico svojega očesa. Mnogo mater in čisto majhnih otrok je živelo v njej. Ta hišica so bile prve jaslice v naši domovini. Če bi nevedni popotnik naletel nanjo, bi ves začuden menil, da je našel hišico iz pravljice, tako morebiti, kakor jo je našla Sneguljčica. Pa ni bilo v njej škratov, ampak le partizani so stali s puškami okoli nje ter jo varovali, v hišici pa so partizanke negovale porodne matere in male novorojence.

Seveda bi bilo Ninici Roški lahko tudi Sneguljčica ime, kajti prve tedne je preživela sredi globokega gozda, sredi globokega snega. Že prvi dan njenega življenja je burja divje vršala med bukvami in smrekami, stresala z njihovih vej slapove snega, orala po snegu in dvigala iz njega visoko velikanske bele vrtince, besno se je zaganjala v hišico, da so se stresale njene stene, da so kdaj pa kdaj glasno zabrnele šipe v okencih. Mame so trepetale v strahu, da bo burja odnesla hišico iznad njihovih glav in iznad zibelk, v katerih so ležali novorojeni fantki in punčke. Toda trdno so partizani zgradili hišico, nič ni opravila huda burja in kar hipoma je vsa onemogla umolknila. Nastali so krasni sončni zimski dnevi.

Ko si je Nina opomogla od prestanih težkih dni, je nosila vsak dan Ninico Roško v naročju iz hišice ter se sprehajala z njo po belih stezah med globokim snegom, po katerem so ležale sivosinje sence dreves — med vejami teh senc pa je vztrepetavalo v polnem soncu sto tisoč svetlih briljantov — pa tudi gori po vejah bukev in smrek so pobliskavali celi roji teh briljantov, ko se je čisto majhen vetrič igral z njimi. Včasih je iz doline prikorakala vrsta meglic, stopale so mimo Nine in radovedno gledale Ninico Roško, kajti dosti tisoč let je minilo že od takrat, ko so morale žene roditi sredi gozdov, sedaj pa glej, kar nenadoma so zopet otroci tukaj. Včasih so priskakljali dolgouhi divji zajci in radovedno strmeli od daleč izza debel na Ninico Roško. Prišla je lisička košatorepka in ostrmela od začudenja, ko je zagledala pred seboj Ninico Roško; priskakljala je po vejah veverička, pomigala z repom in uprla svoje svetle očke nanjo. Tako začudena je obsedela na veji, da bi skoraj pozabila iti iskat lešnik, ki ga je imela skritega v neki jamici. Skozi srebrno pahljačo sončnih žarkov so priletele ptice ter začudene začivkale pesmico Ninici Roški na čast. Prišel je kurir, star partizan. Njemu so fašisti ubili ženo in malo hčerko. Obstal je ob Ninici Roški, strmel dolgo na njen beli obrazek, potem pa se je tiho nasmehnil.

Srnca pa nikakor ni mogla prebiti brez Ninice Roške, niti uro ne. Majhno, onemoglo srnco je sam zdravnik prinesel v hišico, da bi zunaj ne poginila od lakote. Čisto se je udomačila srnca med najmanjšimi partizančki. Z njimi je pila mleko, z njimi je rasla. Vsak dan je korakala po hišici od zibelke do zibelke, pokimala z glavo pred vsako kot v pozdrav, pred zibelko Ninice Roške pa je obstala minute in minute dolgo ter gledala na dete z velikimi sanjavimi očmi. Vselej, kadar je nesla Nina Ninico Roško na sprehod, je srnca korakala za njo. Ko se je Ninica Roška navadila gledati, je dostikrat minute dolgo upirala svoje lepe oči na srnco. Pri tem ji je včasih komaj viden smehljaj spreletel obrazek.

Ponoči je včasih mesec obiskal otroke v gozdu. Včasih je ure dolgo potoval nad drevesi, potem je v hipu našel hišico ter radovedno strmel skozi okence. Strašno rad je imel otroke in kar ure dolgo bi jih poljubljal z zlatimi žarki, Ninico Roško pa kar vso noč. Marsikdaj se mu je nasmehnila ter stegnila ročice proti njemu, kakor bi ga hotela objeti v svoje naročje. Dober je bil mesec in je razsvetljeval noč, kajti v hišici niso imeli prižganih luči. Lahko bi luči zagledali grdi aeroplani sovražnikov in vrgli bombo na hišico.

Včasih je popolno nočno tišino nenadoma prekinilo divje grmenje topov in treskanje min ter regljanje strojnih pušk, ki je prihajalo iz globoke doline pod Rogom. Matere so vztrepetale, vzele svoje male iz zibelk ter jih v strahu stisnile v naročje. Pa so skozi vrata pristopili k njim partizani čuvarji ter pregnali strah iz njihovih src. — »Ničesar se ni treba bati, dokler smo mi tukaj,« so rekli. »Zadnji partizan bi poginil poprej, preden bi prepustili hišico z materami in otroki zlobnim sovražnikom.«

Zraven Ninice Roške je spal Janezek, že dve leti star partizanček. Znal je že sam dobro hoditi ter prepevati pesmico: »Na juliš, na juliš, hej, paltizan!« Še bolj ko srnca je imel on rad Ninico Roško. Skakal je okoli njene zibelke, božal z ročicami njen obrazek in vzklikal: »To Ninica Loška, Ninica Loška, Janezek stlašno lad Ninica Loška.« — Ko mu je zdravnik prinesel bonbonov, je hotel po vsi sili stisniti Ninici bonbon v usta, in težko mu je bilo dopovedati, da Ninica Roška ne sme še drugega jesti ko mleko, da ona še ne zna lizati bonbonov. Če pa je Ninica Roška jokala, so poklicali Janezka k njej, da jo je pobožal in glej, Ninica se je takoj nasmehnila.

Potem je kar nenadoma prišla pomlad, na svetu pa ni lepšega mimo pomladi na Rogu. Sneg je zbežal najprej na najvišje vrhove, neko popoldne pa je izginil tudi z njih. Matere so smele odslej hoditi na sprehod prav tja do prvih trat. Večinoma so nosile svoje male v naročjih, nekateri, med njimi tudi Janezek, pa so koracali za njimi kar sami. Janezek je bil hudo žalosten, da Ninica Roška še ne zna hoditi, da bi se z njo igral. Toliko zanimivih stvari je bilo vsepovsod. Po stezi so lazili veliki črni polži, nad širokimi rekami cvetja pa so poletavali metulji. Prepočasen je bil Janezek, da bi lahko katerega ujel, zato pa je krilil proti njim z rokami in vzklikal: »Flll, fllll!« Kazal je Ninici na metulje, toda ona jih še ni znala gledati, ampak je upirala svoje lepe oči samo vanj. Cvetlice pa je Janezek že znal nabirati, včasih jih je nabral celo naročje, jih prinesel k Ninici, ki je sedela materi na kolenih ter jih stresel nanjo. Ninica se jih je dotaknila s prstki, potem pa zopet strmela samo nanj. Vedno bolj lepa, bolj živa je postajala pomlad. Od rumenih cvetk so bile trate kakor zlate preproge. Potem je prišel sam mesec maj in tedaj se je rodila najlepša roža na svetu, ki ji je ime svoboda. Matere so se poslovile od pravljične hišice v gozdu ter odšle z otroki na svoje domove.

Prvo, drugo in tretje leto je rasla Ninica Roška doma pri očetu in mami, tam sredi mesta Ljubljane. Janezek je s svojo mamo stanoval v sosednji ulici. Skoraj vsak teden je Janezek obiskal Ninico Roško. Vselej je privlekel za seboj velikanskega lesenega konja ter ga junaško za jahal pred Ninico Roško, da bi ga ta občudovala. Ninica se je navadila hoditi, ploskati z rokami in se smejati na vso moč, potem se je navadila tudi govoriti. Janezku je vedno bolj ugajala, saj jo je sedaj naučil lahko celo vrsto različnih stvari. Ko je na dvorišču zidal hišo, mu je pomagala znašati kamne, znala je nakladati z lopatico pesek na njegov kamion, znala je prinesti trave za njegovega konja, pazljivo ga je poslušala, ko ji je razlagal slike iz velikih živobarvnih slikanic. »Glej, tukaj vidiš partizane v gozdu,« ji je pripovedoval. »Veš, tudi jaz sem bil partizan, ko si bila ti še čisto majhna. Ce bi prišli takrat fašisti po tebe, bi vse postrelil. Moj očka je padel pri partizanih v borbi, toda meni je mama kupila puško, in če pridejo še fašisti, bom vse postrelil.«

Tudi Ninica Roška je imela nekaj igrač — veliko žogo iz sukna, punčko Mimiko in Janezka. Janezek je bil tako velik, da ga je komaj nosila s seboj. Za žogo in Mimiko ni marala dosti, Janezka pa je hotela vedno imeti pri sebi. Pravi Janezek ni vedel, kaj bi, ko je prvič zagledal svojega tekmeca, ki je bil zelo lep in v partizanski uniformi, v njenem naročju, toda ko mu je Ninica Roška zatrdila, da je to on sam in da ga zato imenuje za Janezka, je bil zadovoljen ter ga je celo večkrat posadil na svojega konja ali na kamion. Doma je pred Janezka postavila bonbone in se hudovala nanj, ker jih ni znal pojesti, potem pa je to potožila pravemu Janezku, ki je potem pojedel bonbone brez vsakega prigovarjanja. »Tudi drugič, če bi jih ta ne hotel jesti, jih kar meni prinesi,« je rekel Ninici Roški.

Janezkova in Niničina mama sta se zmenili, da pojdeta v službo, ker vsepovsod manjka delovnih rok, Janezek in Ninica Roška pa sta morala odslej hoditi v dom igre in dela. Prve dni sta plašno gledala trumo malih dečkov in deklic okoli sebe, toda kaj kmalu je v Janezku zmagala partizanska kri. V nekaj tednih je bil že pravi komandant nad vsemi tovariši in tovarišicami v Didu. Ninica Roška pa je postala njegov adjutant. Neomejeno sta zavladala nad vsemi igrami, ki sta jih znala tako živo voditi, da je vse rado hodilo za njima. Gorje, če bi kak pionirček hotel napasti ali nabiti drugega pionirčka — Janezek je takoj napravil red, ne da bi bilo treba klicati vzgojiteljico.

V Did je dospel stric Čuk s svojim lutkovnim gleda¬liščem. Modro so sedeli pred odrčkom in strmeli na igračke, ki so se zmenile, da pojdejo obiskat bolnega partizančka v izgnanstvu, po poti pa so morale igrače prestati celo vrsto borb z Nemci in celo vrsto drugih težav. Nekaj dni pozneje je že vodil isto igro Janezek, samo da so mesto lutk igrali že pionirji in pionirke same. Potem pa se je kar sam izmislil novo igro.

Velikansko veselje je zavladalo, kadar so vsi skupaj odšli v kino gledat Lepo Vasiljico in Kamnitni cvet. Odslej je morala biti Ninica Roška dolgo dni za Lepo Vasiljico, dokler niso videli nove predstave in je potem Ninica Roška dobila novo ime.

Včasih so odšli gledat velikanske sprevode, ki so se vili po cestah, polni transparentov, polni vzklikanja in godb. Sami so si potem v Didu napravili transparente in trombe iz papirja, korakali v sprevodu po vrtu ter vzklikali na čast svoji domovini.

Neki dan so šli gledat film »Na svoji zemlji«, ki prikazuje borbo partizanov za svobodo domovine. Janezek in Ninica Roška sta strmela na veliko dogajanje pred seboj s široko odprtimi očmi. Nekaj bližnjega, silno znanega se jima je zdelo vse skupaj, kakor bi gledala pred seboj same znane ljudi, znane doline, trate, gozdove, sneg, burjo, bobnenje topov in treskanje min. Ko je bilo konec filma, sta se zbudila kot iz zelo živih sanj in se zagledala drug v drugega: »Ali si videla, tudi moj očka je bil tam med njimi,« ji je zašepetal Janezek na uho.

»Videla sem, pa tudi moj očka je bil,« je zašepetala Ninica Roška nazaj.

»Tvoj očka je živ, toda moj očka je padel, ali si ga videla, kako je padel, ko so se borili za tisti breg?«

»Videla sem, zelo lep je bil tvoj očka,« je odgovorila šepetaje.

»Vidiš, pa nihče ne ve, kje je moj očka pokopan, tudi mamica ne,« je zopet rekel.

»Ko pojdem jaz po tistih dolinah, bom poiskala grob tvojega očka in bom vsadila rožic nanj, potem pa jih zalila s kanglico. Saj je dosti takih, ki ne vedo, kje je njihov očka pokopan — Lija ne ve in Tonček ne ve in Marička ne ve; Lizika ne ve, kje je pokopana njena mama. Ali ni hudo, ko ni nikogar, ki bi jih obiskal sredi gozdov; čisto sami so. Moral bi biti nekdo, ki bi jih včasih obiskal.«

»Kdo naj jih obišče, ko pa ne vemo, kje so pokopani, tudi ti Ninica ne veš.«

»Jaz bi našla, Janezek, kar naprej bi šla med drevesi in bi jih našla.«

Janezek je strmel nejeverno nanjo: »Ti misliš, da bi jih našla? Če bi jih našla, potem bi našla tudi grob mojega očka in bi vsadila rožice nanj in jih zalila s kanglico, oj, Ninica Roška, ko bi bilo to res mogoče. Ko pride mamica zvečer po mene v Did, ji bom povedal, da sem videl očka, kako je padel na bregu. Ali se ti Ninica spomniš na srnco?«

»Katero srnco?«

»Tisto srnco, ki je bila z nami na Rogu?«

»Tista, o kateri je pripovedovala moja mamica?«

»Tista srnca, da, čisto majhna srnca. Kdo ve, če je še živa tista srnca. Uboga srnca!«

»Če je umrla srnca, bi poiskala tudi njen grob, vsadila rožice in jih zalila s kanglico.«

Sredi sanj tisto noč je stopala Ninica Roška po globokem snegu proti zakleti hišici sredi gozda. Z njo so šli zajčki, lisička, veverička, srnca in truma ptic. Prišli so v zakleto hišico in posedli po posteljah in zibelkah. Zunaj je zatulila strašna burja in hotela odnesti hišico. Zajčki, lisička, veverička, srnca in ptice so se plašno stiskale k njej. Ninica Roška je vsa trepetala od strahu. Ponehala je burja, toda nad hišico je priletela ogromna črna ptica, velika ko aeroplan, in dolgo krožila nad streho. Se bolj ko burje poprej se je zbala Ninica Roška te ogromne črne ptice in še bolj so trepetale živali ob njej. — Ninica Roška se je zbudila in odprla oči. Skozi okno je sijal nanjo mesec — umirila se je hipoma in prijazno uprla pogled nanj.

Drugi dan je sedla k mizi, kjer je bilo vse polno risalnega papirja in svinčnikov. Pionirji so dostikrat risali hruške, jabolka, češnje in metulje. Doslej ni Ninica nikoli poskusila risati, saj se je zdela sama sebi tako majhna in neznatna — sedaj pa jo je zajela nezmagljiva želja, da bi risala in je sedla k velikemu belemu papirju. Sama ni vedela, kaj bo risala, toda kar sam od sebe je drsel svinčnik po papirju in pred njo je stala kmalu hišica iz davne prav¬ljice sredi gozda, ob hišici zajčki, lisička, veverička, srnca, ptice ter velika velika drevesa, bukve in smreke, potem je narisala zibko, v zibki čisto majhno punčko, ob zibki pa dečka, ki gleda na punčko. Tako je bila zavzeta s svojim delom, da ni videla vzgojiteljice, ki je pristopila in se brez besede zagledala na risbe. »Ali sta te očka in mama učila risati tako lepo doma,« je vprašala potem. — Ninica Roška se je zdrznila, zastrmela z odprtimi usteci v vzgojiteljico in počasi odkimala: »Ne, samo se je narisalo,« je odgovorila.

Njeni mami je rekla vzgojiteljica zvečer: »Ninica Roška ima čudovit dar za risanje. V petem letu je komaj, pa riše, kot bi bila že v petem razredu šole, pa tudi v petem razredu jih je malo, ki bi znali tako.« — Zvečer je Ninica Roška nenadoma doma planila v svoji postelji v jok: »Zakaj jokaš, Ninica,« jo je vprašala mama vsa preplašena. »Tisto srnco smo pustili samo v hišici, pa je potem odšla v gozd in umrla od žalosti.«

Prišla je jesen in listje je začelo rumeneti po drevesih Tivolija in Rožnika. Čudovito lepe zarje, rdeče ko kri in zlato, so sijale vsak večer nad strehami Ljubljane, Ninica Roška pa je ležala hudo bolna na kliniki, vsak večer na novo obsijana od teh zarij. Prihajala sta vsak dan očka in mati ter ji nosila raznih lepih stvari, prihajal je Janezek, da bi ji pripovedoval, kaj je novega v Didu, prihajali so zdravniki in se trudili, da bi ji rešili življenje, njeno življenje pa so klicali gozdovi vase nazaj. Gozdovi so jo rodili, gozdovom se je zahotelo, da bi se vrnila k njim. Najlepše so pravljice iz življenja samega; tiste velike žive pravljice, polne prirodnih skrivnosti. Pust in prazen bi bil svet brez živih in velikih skrivnosti — ob teh skrivnostih izgubi smrt vso svojo moč, ob teh skrivnostih smrti ni, vse je le večno spreminjanje, jutranje zarje se spremene v večerne in večerne zarje se spremene v jutranje, življenje se spreminja v pravljico in pravljica v življenje. Glej, Nina, ki si mi sporočila, da je Ninica Roška umrla dne tridesetega septembra ob treh popoldne in v težkih besedah opisala svojo bolečino in bolečino očeta Ninice Roške, umrli so tudi meni nekateri zelo dragi, tudi oče in mati med njimi, nedolgo tega; tako zelo sem ju rad imel zaradi velikega, težav in dela polnega življenja, ki sta ga imela, zavoljo neizmerne dobrote in ljubezni, ki sta jo skrivala v sebi. Ko sem nesel za očetom še mater s postelje, na kateri je umrla, na njeno mrtvaško posteljo, se mi je zdelo, da bo življenje odslej ko pusta Sahara in da se nič velikega ne more več zgoditi v njem. Toda glej, nista umrla in vsak večer se vračata na obisk in vsak večer se spreminjata v bolj lepo in bolj živo pravljico, tako veliko in živo, da se mi zdi, da je ne bom mogel nikoli ujeti v knjigo.

Vedno bolj lepa in vedno bolj živa bo Ninica Roška v vajinih dušah. Sama sta hodila po gozdovih in videla, da so gozdovi premnoge za vedno sprejeli vase; drugi smo se vrnili, in glej, tisti, ki so ostali v gozdovih, se med nami spreminjajo v neizmerno veliko življenje, velikim povestim in pravljicam enako. Janezek bo rasel in ustvarjal novo dobo, kateri so rodovitna tla pripravili tisti, ki žive na Rogu in po drugih naših gorah. Ninica Roška bo živela v njem, kakor bo živela v vaju dveh in v nas vseh. S kanglico v roki stopa Ninica Roška iz doline v dolino, z gore na goro po žarkih božanskega sonca in po žarkih njegove neveste lune, obiskuje junake, sadi rožice naše zemlje v zemljo nad njimi in jih zaliva z zlato kanglico. Zajčki, lisička, veverička, srnca, ptice in sinje meglice jo spremljajo vsepovsod, listi bukev in veje smrek ji vsepovsod šepečejo v pozdrav. Ne bomo pisali: Tukaj počiva, marveč: V nas vseh živi in bo vedno živela Ninica Roška, rojena v gozdovih na Rogu opoldne petnajstega februarja tisoč devet sto petinštiridesetega.