Na obrtni razstavi

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
O Kakteju in Mimozi Na obrtni razstavi
Bogomir Magajna
Mojster Čuk


Prrav tisti dan, ko bi moral Cenček z mamo na obrtno razstavo, je planila skozi okno v njegovo sobo huda škrlatica. Škrlatica je zelo zlobna bolezen, prav nič se ji ne smilijo majhni otroci — hudobno se je zasmejala Cenčku, potem pa se je zapodila v njegovo telo in — ena, dve, tri — že je skočila vročina na štirideset stopinj in — ena, dve, tri — že je postal Cenček ves rdeč ko kak Indijanec.

Huda stvar je škrlatica, še hujše je bilo, da Cenček ni mogel na obrtno razstavo. Debele solze so mu polzele dol po rdečih ličkih, pa ni pomagalo nič. Mama je rekla: »Tak si ko kuhan rak, pa hočeš na razstavo. To bi se smejali tvoji prijateljici Julka in Justika, če bi te na razstavi srečali takega, kakor si sedaj. Ko ozdraviš, pojdeva na morje, kjer boš videl morskega volka, morske deklice, ko nebotičnik visoke ladje in velik zelen otok.«

Cenček pa je vseeno požiral vase solze težke žalosti in se je potolažil šele, ko mu je mamica pozno v noč še enkrat pripovedovala na dolgo in široko, kaj vse se vidi na razstavi, kajti sama je že bila z očetom na njej. Počasi je legel smehljaj na njegove ustnice in, ko je mesec onkraj okna prijadral visoko na nebo, se je že čisto sladko smejal in počasi zaprl oči. Tedaj je mamica odšla tiho tiho po prstih leč na svojo posteljo. Mesec je sedaj s polno močjo svetil na Cenčkov obraz.

Neslišno, sama od sebe so se odprla vrata sobe in k Cenčku je počasi in neslišno prikorakala prelepa deklica v sinji obleki in z laski do pasu, veliko lepša ko Julka in Justika skupaj. Njene oči, imodre ko jasno nebo, so gledale nanj prijazno in ljubeče, prav tako ko materine oči: »Nič se me ne boj, Cenček, poveljnica sem vseh pravljic,« je zašepetala. Sklonila se je k njemu in ga popihala po celem telesu. In huda škrlatica se je preplašila, planila iz njega in se prekopicnila skozi okno dol na globoko cesto: »Le vstani, Cenček, in pojdi z menoj,« je zašepetala poveljnica vseh pravljic. »Nič se me ne boj, mamica že trdno spi, očka ima nočno službo v Litostroju, midva pa pojdeva sedaj na obrtno razstavo.«

Kakor na krilih zlatih sanj sta se dvignila visoko nad Šiško, poletela potem nad strehami Ljubljane tja proti Mirju in — ena, dve, tri — že se je zlatila pred njima ogromna palača obrtne šole, v kateri so najboljši obrtniki naše domovine razstavili svoje umetnine. Kakor dve lahkokrili ptici sta se spustila pred vrata in že ga je peljala poveljnica vseh pravljic po visokem stopnišču navzgor v palačo.

Nasproti jima je prihitela truma bajno lepih bitij: »Pozdravljen bodi, naš Cenček,« so vzklikala in začela plesati okrog njega: »Ali nas poznaš, Cenček, mi bajna bitja smo Intarzije, v les z lesom vdelane slike in vse z barvami pobarvane. Ustvaril nas je mojster Jurij na nov način — petkrat hitreje ko drugi mojstri — drugi izrežejo v lesu podobe in vkladajo vanje podobe, izrezane iz drugega lesa. Mojster Jurij pa se je spomnil, da pojde veliko laže, če zmelje les v prah, prepoji prah s posebno tekočino in potem vklada zmes v izrezljane podobe, nakar vse skupaj obarva — to ti je zvit, mojster Jurij, ha, ha!«

Po vrsti so se mu predstavljale Intarzije: Mož s tremi obrazi in z ogromno brado se je globoko priklonil: »Pozdravljen bodi, tovariš Cenček! Jaz sem nekdanji bog Svetovit in v vse smeri sveta lahko gledam hkrati, ker imam tri obraze in tri pare oči — v preteklost, sedanjost in bodočnost lahko gledam obenem, pa ti povem, da se sedaj bliža zlati vek vsem pionirjem in vedno več lepih pravljic bo na svetu, sedaj ko je ljudstvo strgalo okove sužnosti.«

Široko se je smejal Svetovit, tako zelo mu je ugajal Cenček, otrok nove dobe; pa so pristopile k Cenčku vile: poveljnica zmajev in kač, ob kateri se je plazil ogromen svetlozeleni zmaj, dober in krotak, da ni bil še nikoli tak, pa kače in močeradi kot najbolj krotke živali. Dokler so bili ljudje zlobni, so bile zlobne tudi te, sedaj pa imajo rade dobre ljudi.

Pristopila je in lepo pozdravila Cenčka: »Zdravo, tovariš Cenček,« vila, poveljnica ptic in metuljev, in v hipu je krog njegove glave zaplavalo in zapelo pesmi sto slavčkov, sto sinic, sto kosov, sto škrjancev, sto pastiričk, sto grlic in kakih deset tisoč drugih ptic — cele trume velikih, malih in velikih metuljev: rumenčkov, plavčkov, pisančkov, rjavčkov, belinov, črnuščkov so poletavale krog njegove glave: »Ali nismo lepi, mi metuljčki in metulji, kaj, Cenček, in radi te imamo, ker nas nisi nikoli lovil in pobijal zavoljo zabave,« so vzklikali.

In že so posedali na bajne cvetove, ki jih je predstavila poveljnica rož: »Dovoli, dragi Cenček,« je rekla, »da ti predstavim rože: makov cvet, plavico, marjetico, kresnico, zvončka, vijolico, potočno lilijo, močvirni tulipan, vetrnico, encijančka, nagelj, pelargonijo, rožmarin in roženkravt, potočnico, planiko, vrtnico, sončnico in sto drugih rož. Posodila sem jih te dni umetnikom obrtnikom, da so jih prerisali in preslikali na obleke dečkov in deklic, na srajčke, rjuhe, prte, skledice, skodelice, zibelke in skrinje domačega izdelka. Marsikaj tega boš danes videl na razstavi, zato predlagam, da gremo vsi skupaj naprej. Kdo se strinja z mojim predlogom?«

Vsi so se strinjali in so šli naprej in naprej, iz sobe v sobo, iz pritličja v prvo, drugo in tretje nadstropje, naprej in naprej, in celo večnost so hodili ter zdaj pa zdaj zapeli: »Hej brigade, hitite...« Spredaj je hodila poveljnica pravljic, za njo je korakal Cenček, potem nekdanji bog Svetovit, vile, zmaj, močeradi, kače, ptice, metulji, rože.

Ze v prvi sobi so naleteli na ogromne statve in kolovrate. Lepa dekleta, zgolj same udarnice, so prele in tkale in pred Cenčkom so se zvijali po tleh ogromni zavoji platna, svile, sukna. Brrrr-brrrr so brenčala vretena in spremljala jih je pesem predic, tkalk, pletilk — tok, tok, tok, tok, tok, tok so statve pritrkavale pesmi takt. Platno in svila in sukno pa je poskakovalo po tleh v sosedno sobo, kjer so jih barvali bradati barvarji in lepolične barvarice z rdečim, modrim, zlatim in srebrnim — in že so tekstilije poskakovale v tretjo sobo, kjer so iz njih belo oblečene živil je krojile srajčke vseh vrst in obleke in vestalije in krinoline in dečve, vse lepše od tistih, ki jih ima mama v omari; take, samo za videz lepe, pa take za delo doma, pa take za udarniško delo, pa take za fizkulturo, pa take samo za ženske, pa take samo za moške. To bi se cedile sline Julki in Justiki, če bi videle vse to.

In že so odskakljale obleke naprej v naslednjo sobo manekinov in manekin, tistih tovarišev in tovarišic, ki stoje sicer po izložbenih oknih, pa so se sedaj preselili na razstavo. Manekini in manekine so se hitro oblekli v lepe ali delovne obleke in so se razkazovale vse srečne: Marjetka, Maruška, Rezika, Barica, Melita, Marička, Lizika, Nežica in drugih sto pa Vladimir in Hrabroslav in Miroslav in Ljubomir in Pepček in Tonček in Zvonček in Benko in drugih sto.

Vsi so z rahlimi pokloni glave pozdravili Cenčka in manekine so spregovorile: »Pa smo se že bale, da te ne bo, da bi nas videl in gledal. Me manekine hočemo, da bi vse deklice in žene imele lepe obleke prej ali slej — za dom in za delo, za na vrt in polje, za v kuhinjo in tovarno, za jaslice, za bolničarke in zdravnice, za obrtnice in inženirke, za na morje in gore, za igre in tekme in za ples.« Tako so rekle, manekini pa so vljudno in spoštljivo molčali, da bi ne ponavljali skoraj istih besed.

Cenček pa je menil, da mora kot kavalir odgovoriti z modrimi besedami in je govoril: »Mamica je bila vsa navdušena nad vami in dosti lepih stvari mi je pripovedovala o vas. Moja mamica ima strašno rada lepe obleke, zlasti kadar gremo z očkom v Tivoli in na Rožnik. Pa tudi očka in mene krtači po celo uro, preden gremo na sprehod. Lepa obleka dela človeka, pravi mamica. Pa tudi Julka in Justika sta čisto neumni na take stvari. Strašansko se dereta, če jima le malo s peskom posujem obleko — po tri prstke v usta in potem jok, da je strah. Križ je včasih z ženskami! Kaj šele, če bi Julka in Justika videli vse te lepe stvari, ki jih nosite na sebi — noč in dan bi se jim sanjalo o tem.« Manekini in manekine so bili izredno zadovoljni nad temi pohvalnimi besedami in ko je truma odhajala, so manekine zaklicale: »Na svidenje, Cenček, prej ali slej!«

V sosednji sobi je prikorakalo nasproti tri sto parov čevljev. Ko so zagledali Cenčka, je zaklical njihov komandant: — »Mirno!« in čevlji so obstali nepremično, kakor bi jih pribil na tla. Komandant, ki je bil enak ogromnim vojaškim škornjem, je pozdravil in raportiral: — »Zdravo, Cenček, predstavim ti raznovrstne čevlje: tiste majhne za cicibančke in cicibančice, nekoliko večje za pionirje in pionirke, še večje za mladince in mladinke, največje za delavce in delavke in še bolj velike za hribolazce in hribolazke, ki jim je ime gojzerji. Večinoma smo jih rekrutirali iz Tržiča, Zirov in Mirna, pa tudi iz raznih drugih krajev Slovenije. Marsikaj lepega bi ti lahko povedali, tovariš Cenček!«

In so hiteli vsi po vrsti pripovedovati Cenčku svoj plan: Ta bo skakal po jaslicah, drugi v Didu, tretji, kako bodo korakali v šolo, četrti, kako v brigado, peti, kako bo v tovarni, in tako dalje, gojzerji pa so rekli ponosno: »Mi pa pojdemo letos na sam Triglav.« — »Mirno,« je zopet zaklical komandant čevljev, tisti, ki pojde v armado, in Cenček je stopal mimo dolge vrste z visoko dvignjeno glavo.

Gori v nadstropju je grmelo, šumelo, drdralo, bučalo, ripsalo in piskalo: Bruuum, bruuum, zžzžzž, zžzžzž, drrr, drrr, burni, buuu, ripsrips, ripsrips, ziii, ziii. Tukaj se je Cenček ves razvnel. Tu je bil njegov pravi svet — tu so bili stroji, o katerih mu je vedel atek, ki je delal v Litostroju, vsak dan toliko povedati, ko se je zvečer, če ni bilo nočne službe, povrnil z dela domov. Seveda niso bili tukaj na razstavi tako silni in strašno veliki ko v Litostroju, stroji so pa bili vendarle, polni moči in življenja in mnogo raznih stvari so izdelovali kar tam pred njegovimi očmi: kose, sekire, lopate, krampe, lonce in lončke, podkve, drsalke, žeblje in žebljičke in tako dalje. Vsi stroji so mu hiteli obširno pripovedovati, kako se izdelujejo taki predmeti za široko potrošnjo. Poveljnica pravljic je Cenčka le s težavo spravila naprej v druge sobane. Dospeli so v sobo umetnih cvetlic.

Čeprav niso cvetlice dehtele tako kakor naravne, se je vendar zdelo Cenčku, da je dospel v deveto deželo, toliko čudežnih cvetov je bilo zbranih tukaj. Pristopila je vila, poveljnica umetnih cvetlic, in mu povedala: »Cenček, te rože niso zrasle na vrtovih in gredah, ampak so zrasle iz človeških misli in čustev. Iz sanj so se rodile, iz veselja in žalosti, iz sreče in nesreče. Tisto lepo sinjo rožo, ki jo vidiš rasti iz zlate vaze, je ustvarila tvoja mamica iz velike sreče in veselja, ko si se ti rodil. Tisti temni cvet z barvo rdečo ko kri, ki raste iz posode, rjave kakor zemlja, je ustvarila druga mamica, kateri so otroka ubili sovražniki, ki so nekoč zasedli našo zemljo. Tisto veliko zlato rožo, podobno peterokraki zvezdi in ki raste iz jeklene posode, je ustvarila mamica, katere sin partizan je pregnal sovražnika iz naše dežele. Če bi tukaj sedel dan in noč in noč in dan, bi ti vsak cvet vedel povedati svojo zgodbo ali pa živo pravljico. Ti bi poslušal in poslušal in bi postal že velik, preden bi slišal vse.« — Lepo se je nasmehnila poveljnica umetnih cvetlic in poljubila Cenčka na čelo, da je potem ves zamaknjen odkorakal naprej.

Hodili, stopali in korakali so naprej in naprej iz sobe v sobo in videli deset tisoč najbolj zanimivih, najbolj čudovitih, najlepših predmetov in stvari. Kamion papirja bi porabil, če bi hotel vse natančno opisati. Končno so pa vendarle dospeli v dvorano igrač in bonbonov.

Smeh, vrisk, trobentanje in muziciranje je sprejelo Cenčka medse, pa tudi njegove spremljevalce. Nekdanji bog Svetovit je kar visoko privzdigoval podplate in si s prsti vihal brke od veselja, vile je kar v ples hotelo zanesti, ptice so začele veselo čivkati, metulji plahutati s krili, zmaj je zadovoljno godrnjal, kače so začele plesati v krogu, kakor bi lovile same svoj rep, močeradi so se zalesketali ko ogenj iz svojih rumenih lis.

Pridrvela je truma škratov in zaplesali so okrog Cenčka, da se je še njemu začelo vrteti v glavi. Tiste punčke in fantki, ki so bili še tako majhni, da niso mogli iz zibelk in vozičkov, so se začeli dreti na vso moč, ker jim je bilo hudo, da si niso mogli čisto od blizu ogledati Cenčka. Večje punčke in fantki, narejeni iz lesa ali celuloida, oblečeni v pisane obleke, so poskakali z miz in polic in tekli hitro h globokim posodam in škatlam z bonboni, segali vanje in nato ponujali bonbone samemu Cenčku. Pa kakšne bonbone! Eni so bili ko zvezde, drugi ko majhne oranže in pa taki so bili kakor štrukeljčki: beli, rdeči, rumeni, pisani ko mavrica, sladki še bolj od medu in dišali so po hruškah, jagodah, vaniliji in timijanu. Majhni škrati so drveli na srebrnih aeroplanih okrog Cenčkove glave, drugi so posedli na traktorje, kamione, avtomobile in lokomotive ter trobili v urnem diru okoli Cenčka s trobljami in trobentami ter piskali na sirene. Vsak se je hotel postaviti pred Cenčkom. Tukaj bi morali biti sedaj sosedovi Julka in Justika, da bi videli, kaj se to pravi!

Medtem ko je zaplesal kolo z lutkami, fantki in punčkami in vriskal od veselja, je pristopila k njemu vila, poveljnica igrač in bonbonov ter mu podarila velikanski aeroplan. Škrati so nakladali vanj cele pesti bonbonov in skoraj kilo čokolade. —

»Dragi moj Cenček,« je govorila poveljnica igrač in bonbonov, »danes si obiskal našo razstavo. Videl si mnogo lepih in koristnih stvari. Dosti je že teh stvari, a danes vendarle še premalo za vse. Naše ljudstvo pa bo s svojim delom ustvarilo čas, ko bo takih stvari za vse ljudi zadosti, toliko, kolikor jih bo poželelo njihovo srce. Sedaj sedi na aeroplan in odpelji se k svoji mamici, kajti v strašnih skrbeh bo, če se zbudi, pa te ne najde v postelji.«

Lepo ga je poljubila in mu stisnila roko, isto je storila poveljnica pravljic in druge vile in celo nekdanji bog Svetovit. Zmaju so se pocedile iz oči debele solze, ko je spoznal, da se bo treba sedaj posloviti od Cenčka, pa tudi vsi drugi tam naokoli so tugovali zavoljo tega. Škrati, fantki in punčke pa so klicali, ko je sedel na aeroplan: »Zdravo in na svidenje, tovariš Cenček,« in, ko je na aeroplanu odletel skozi okno, so še dolgo mahali z rokami za njim.

Ves nasmejan je pilotiral Cenček nad Ljubljano skozi mesečino in zelo si je želel, da bi ga sedaj videli Julka in Justika, toda kaj se hoče, ko gotovo trdno spita v svojih posteljicah. Drrrrrr, je zaplaval skozi okno v tretjem nadstropju tiste hiše tam v Šiški, zaustavil sredi svoje sobe motor, skočil iz aeroplana in hitel k mamičini postelji. Potresati je začel mamico za roko. Zbudila se je in videla, kako stoji Cenček v spalni srajčki ob njeni postelji in jo gleda ves srečen: »Mamica,« je vzkliknil, »čuj mamica, pa sem le bil na razstavi. Res, prav tako lepo je tam, kakor si mi pripovedovala. Tisto rožo o meni si čudovito lepo ustvarila. In dosti bonbonov sem ti pripeljal z aeroplanom, mamica!«