Moje lesene klopi
| ← Okna Umbrije | Moje lesene klopi Table Tomaž Šalamun |
Park → |
| |||||||
MOJE LESENE KLOPI
Čoki? To je ljubkovalno ime za sošolca, ki se
imenuje Zlatan. Zbudil sem se tretjega termidorja,
lani. Žita so imela debele glave, še bolj kot v
srednjem veku. Čolni so na potokih krvi. Brzice
so narasle do zvonikov. Pogoltnile so kartone,
beli karton, ki je skozenj pogledala glava v
Ateljeju 212. Potica je iz rozin, vate in zgornje
uvite plasti kartona, kjer gorijo ruske vasi.
Puškin si nabada srno v lonec. Drsalke me
poganjajo gor po reki. Kozmos je zamrznjen,
cel, mlečen, gajbast in širi svoje platane kot
liste sončnic. Kontinuiteta žvepla prska v luč.
Žetev je bila strašna med psmi grofa Ranierija.
Očesa so jim vstajala iz trebuhov, se ločevala in
valila in spet združevala v snežne kepe. Snežna
kepa boli. Okrog nje se razrasejo palme. Korenine
se barvajo. Toliko slik za dušo stopi skoznje, Čoki!
Rad imam, kako si maziliš lase. Kako prepisuješ
kronanje in kaj si vse daješ v torbo. Bela se potem
kotalika po našem igrišču za zidom, kjer so mi
izbili zobe. Tudi imam rad, kako si se poročil
z Ivette, in da sva ji zgradila oči v parku. Bledla
je z njimi kot kepa v hobotnici. Razštelana
sva priplavala do roba. Roba česa? Roba
najbolj strašne razpoložljivosti. Koljem ovce,
koljem ovce, mama mi pomaga. Ficino mi
poljublja tace. Kar diši po smrečju, ne zaide, Čoki!