Park
| Park Table Tomaž Šalamun |
| |||||||
Moje mišice so geometrične. Z bucikami so
predrte kot mapa mundi. Generali počivajo,
generali spijo, šalijo se s hčerkami.
Kutuzov je bil vedno blond. Zdaj je predelan
v papir preslic. Vse, kar podlagaš, diši.
In tipaš lila gore, lila hribe, lila še ne vem kaj,
zglob. Domina paše? Zgini med preslico. Se
vedri? In potem sem vzel keeper ledenih
kock, ki naj se ne stalijo. Kdo bo dišal, ko
bodo lokvanji uveli? Kdo bo poglabljal jame,
ko bodo umrle vse srne? Kostnice ne dišijo
več. Naravnost krušijo se. Kost iz kripte v
Tomarju, za fračo. Na asfaltu v Fatimi je
bleščeči krožnik. Molitev je izruvala drevesa,
preoblekla mumije, jih zavarovala kasko.
Mrmraš, ko si čebela jemlje prostor. V dveh
ogromnih rumenih šalicah, poveznjenih druga
na drugo, bučijo rase. Lede se križajo. Cen Ji,
Čen Ji, odkaplja. Reži se, pragmatično in
tehnično. Stela kompjuter in kalkulira roso.
Včeraj smo zaspali v njenem naročju.