Miha Muha
| ← Abstinenta | Miha Muha Rado Murnik |
Duhek, lovski Orfej → |
| |||||||||||||
I.
[uredi]O — to pa že ne bo nič!« je zabavljal Živko odločno in udaril na mizo, ko sva čakala večerje v sobi poleg kuhinje. »Ta Miha! Ta Muha! Ta požeruh požeruški! Vse hoče pobasati sam. Luca ga pa podpira; bolje ga pita kakor pa gospodarja!«
»To sem opazil z žalostnim srcem in s praznim želodcem tudi jaz,« sem mu pritegnil.
»Veš, ljubi Marko, ta neumnica si domišljuje, da se Miha še zaljubi vanjo in jo celo vzame naposled. Pa je prebedast in preneroden za to! Le pomisli, kakšno kavo dobiva zjutraj! Kakšno smetano, uh! Nedavno sem se zmotil nalašč in sem urno popil njegovo. Sapramiš, ali se mi je prilegla! Vsak milijonar bi se obliznil zanjo!«
Živko si je zamišljen pobožal želodec in se pogreznil v prijetne spomine preteklega užitka.
»Taka je ta sraka!« je nadaljeval obtožni govor. »Miha Muha srka med — naju dva pa pokori kofedrne kofedre kofedrasta kofedra, ubogim dušam v vicah preslaba! Muha se davi s klobasami — midva pa otepajva kislo zelje! To je plesniva pravica! Temu morava krepko ugovarjati! Gospodu Kolariču ne maram ničesar nositi pod
70 nos; nisem ovaduh. Pomagajva si sama! Na vsak način morava razgnati škodljivo zvezo hlapca in kuharice! Moj bojni načrt je že gotov. Jutri se pojdemo duhove. Pst ... Muha lomasti po veži.«
Počasi se je priguncal sluga Miha Muha in sedel z leno zadovoljnostjo na svoj stol. Živko ga je motril jako pozorno in delal prikupljiv obraz. Radoveden, kako bo tisto z duhovi, sem komaj čakal prvega miga navihanega tovariša.
»Gospod Muha,« ga je nagovoril priliznjeno, »danes sem prebral ,črne bukve’.«
»Eja!« se je začudil hlapec z glupim nasmehom. »Kaj pa pišejo?«
»Prav lepe reči,« se je legal Živko, »posebno pa o strahovih in duhovih!«
S temi besedami je zbudil živo zanimanje Muhi, ki je hitro pomaknil svoj stol bliže pripovedovalcu.
»No, pa povej, povej kaj več!« je prosil.
»Bi že,« se je branil lokavi tovariš.
»Pa bi vidva stvar raznesla med ljudi, da bi se mi smejali! Zakaj človek je že tak, da se upira ravno zlati resnici.«
»Bog ne daj! Nič ne izdava!« sva obetala Živku obenem.
»No, naj pa bo!« se je vdal in oprezno pogledal proti kuhinji. »Da bi nas le ne slišala Lucija!«
71
»Pa govori tiše!« ga je spodbujal radovedni Miha Muha, primaknivši svoj stol še bliže Živku.
»Prav. Najprvo sem bral, da se more vsak duh povrniti z drugega sveta med nas, kadar želi, samo da mora prej pretrpeti strašanske muke. Zaradi tega da ostajajo duhovi večinoma rajši lepo doma; da so pa tudi korajžni strahovi, ki jih goni neukrotna radovednost nazaj na naš svet. In zgolj sreče da donašajo onemu, ki se jim zna prav obnašati.«
»I kakšni so pa taki strahovi?« je hlastno vprašal Miha Muha.
»Popolnoma podobni nam živim ljudem,« je odgovarjal Živko. »Posnemati znajo vsako postavo; tako obraz, hojo, glas, skratka vse. Oblečeni so vsi enako v bele mrtvaške rjuhe. Na glavi nosijo črne klobuke. Noge si pa obuvajo v tihe copate, da preveč ne kale nočnega miru!«
»Lejte jih spakov!« se je čudil lahkoverni sluga. »Pa kdaj pa kaj strašijo?«
»Najrajši tisti večer, preden praznuje kdo na zemlji svoj rojstni dan ali kaj enakega. Pojutrišnjem, 16. septembra, slavi naša Lucija svoj god. Potemtakem se jutri ponoči bržkone oglasi kakšen pogumen duh, če ne dva!«
»O presneto, že jutri! Hm! Obkorej pa? Opolnoči?«
72
»Navadno opolnoči,« je mirno razlagal Živko. »Toda bolje je, ako jih čaka človek že od desetih naprej. Zakaj ure na onem svetu tudi ne gredo vse enako, prav tako kakor naše ne. In kaj je takemu duhu do par ur več ali manj, ko je vajen dolgočasne večnosti!«
»Kaj pa bi morali vse storiti, da se me usmili dobrotljivi strah?« je hotel vedeti hlapec, ki se je že bal, da Živko tega ne bo znal povedati.
»Pet ur pred polnočjo ne smete ne pogledati nobene ženske, ne spregovoriti ž njo najkrajše besedice. Proti desetim pa greste čakat za hlev ali na vrt.«
»In če pride ... «
»In če pride strah vasovat, se mu morate pokloniti, kadar ga zagledate oddaleč. V znamenje ponižnosti morate stati pred njim s povešeno glavo. Bog ne prizadeni, da bi ga hoteli pogledati v obraz! Eno samo željo vam more izpolniti; zato si pa prej dobro premislite, česa ga poprosite!«
»Primaruha!« se je razvnemal Miha Muha. »Če ni nič hujšega, pojdem pa res jutri tja za hlev!«
Tedaj so se odprla vrata: Lucija je prinesla veliko skledo češpljeve kaše in nakidala hlapcu celo Šmarno goro na krožnik. Nama dvema je ostal le manjši nezabeljeni del na dnu. Navzlic temu sva bila židane volje.
73
Po večerji naju je Miha Muha zaklenil v najino sobico in odšel premišljevat, česa naj bi si želel od nočnega svata.
»Vse mi verjame ta butec,« se je veselil Živko. »To bo zopet enkrat zabavica!«
74
II.
[uredi]Radoverni Miha Muha je ugibal ves dan, česa bi zahteval od prijaznega duha.
Lucija je bila opazila njegovo zamišljenost in mu hotela razjasniti tožni obraz s slastnim zalogajem. Velikanska krvava klobasa naj bi razvedrila hlapcu mračnega duha. Midva z Živkom pa sva dobila le kepo kisle repe, ki so se v njej sramežljivo skrivale nedolžne kosti svinjskih rebrc: obrezani ideali brez mesa in krvi. Pogrešani kosi najine večerje so gagali po nedoumnem sklepu Lucijine previdnosti pod težko klobaso na slugovem krožniku.
»Ali ni lepa?« je vprašala kuharica. Pričakovala je navdušeno zahvalo od Muhe. Toda on se ni niti genil!
»Rad bi jo imenoval za kraljico svojega želodca,« je odgovoril namesto njega Živko, »in še rajši bi se nemudoma združil ž njo!«
»Saj imaš rebrca!« ga je zavrnila Lucija.
»Veste kaj,« se ji je odrezal Živko, »meni se prav zdi, da imate o rebrcih prenapeto stroge pojme, ker menda mislite, da izgube dobri okus, če se jih drži le količkaj mesa.«
75
»Jezik za zobe!«
»Prav imate! Dober svet — pol premoženja! Če ne bi imel svojega jezika za zobmi, ne bi imel nikdar nič dobrega v ustih!«
»Sneda grda! Vse bi pomašil sam!«
»O, vsega ne! Da bi dobival le tretjino onega, kar nosite na mizo, pa ne bi bil vedno v sredi tako votel kakor prazen strah!«
»Zvečer ni zdravo mnogo jesti,« je ugovarjala kuharica.
»Zahvaljujem se vam najtopleje, da tako materinsko skrbite za zdravje Markovo in moje. Vaša krščanska dolžnost pa je, da se tudi pobrigate za gospoda Muho! Njega hodi vsako noč tlačit mora; ker mu nakladate take tovore, pa revček komaj diha!«
»Drugega te ni kakor dolg jezik,« se je togotila kuharica in jezno odhitela. Zastonj je pričakovala zaslombe pri hlapcu. Živko ga je namreč z rahlimi brcami pod mizo opominjal včerajšnjega pouka.
Miha Muha pa se je lotil z opravičeno navdušenostjo svoje večerjice. Dostojanstveno in samozavestno je sedel za mizo kakor kura, ki vali jajca. V eni roki vilice, v drugi nož, tako oborožen je užival z razpetimi nosnicami nadobudne dišave veličastne klobase in začel v sanjavem koprnenju premikati svoje mogočne čeljusti. Počasi jo je razparal, jemal kos za kosom, ga požiral naj
76 prej z očmi, ga popihal, zazijal kakor stara kača in v prijetnem blaženstvu porinil žrtev v brezdno, cmakal kakor pujsek, pomikal in pogoltnil tečni grižljaj. Res lepo in spodbudno ga je bilo gledati!
»No, ali ni bilo dobro?« je prišla vprašat Lucija čez nekaj časa.
Pa tudi zdaj ji ni odgovoril hlapec ničesar! V hudi zadregi je buljil na svoj prazni, polizani krožnik in si trebil korenjaške zobe.
Kuharica ga je motrila vsa presenečena. Vendar ni rekla ne bev, ne mev, ampak je pograbila z mnogim ropotom krožnike in odjadrala bridko razžaljena k svojemu ognjišču.
»Izvrstno ste se premagovali!« je dejal Živko Muhi, preden je naju zapri v podstrešno sobico. »Kdo bi pa tudi zaradi zanikrne krvave klobase prodajal lepšo bodočnost! Želiva vam uspešno zabavo z duhom! Lahko noč!«
77
III.
[uredi]Kaj si imel v telovadbi, Marko?« me je vprašal Živko v najini spalnici.
»Izvrstno. To je bil namreč edini svetli biser mojega malo sijajnega spričevala!«
»Lep talent, no! Vsa čast! Tudi jaz znam dobro telovaditi. Škoda bi bilo, če bi zanemarjala take darove. Znaš tudi kaj prida plezati?«
»Pa še kako!«
»To me veseli! Miha Muha naju zapira vsak večer kakor dvoje anarhistov. Nocoj jo pa le pobriševa malo v zlato prostost!«
Prekanjeni šalogoj je segel pod slamnico in potegnil izpod nje dolg, močan konop in veliko brado iz prediva. Izpod postelje pa je privlekel bergle in pošasten črn klobuk, narejen iz sladkorjevih zavojev.
Tiho sva čakala, dokler ni nočni čuvaj oznanil desete ure. Ko sva se okrepčala s kozarcem limonade, se nama podjetje ni zdelo nič več tako nevarno. Gospod Kolarič je prejkone tarokiral pri Žejni žabi. Pomočnika Jurija tudi ni bilo doma. Bogve kje je vzdihoval za svojo Fani.
78 Hlapca sva videla gredočega skozi vrt v bližnjo krčmo, da si kupi svoj liter korajže.
Kmalu po desetih je zavil Živko svoja dramatična pomagala v rjuho in zagnal vse skupaj skozi okno. Dolgi konopec pa je dobro privezal za železen klin na podoknjaku, se spretno spustil ob vrvi na vrt in povabil še mene za sabo. Skrila sva se za drvarnico na dvorišču.
Ondi si je Živko poveznil čudni kalpak na glavo, si privezal dolgo sivo brado in si ogrnil belo rjuho. Že zdaj, brez bergel, je bil strašno lep duh.
Tiho sva čepela v temni senci. Oddaleč sva videla razsvetljeno okno Lucijine sobice v prvem nadstropju. Marljiva kuharica je bržkone še kaj šivala.
Ni trajalo dolgo, že se je vračal topoglavi Miha Muha skozi vrt. Naglo se postavi Živko na bergle, jaz pa mu pomagam, da se ob tem kje ne zahomota v rjuho. Skozi raztrgane oblake meži luna in strahotno obseva belo prikazen, ki tiho, kakor v zraku, pluje proti hlapcu.
Mihi Muhi od strahu zastane noga, ko ugledajo njegove široko odprte oči velikansko bradato pošast. Uklekajo mu drhtava kolena, lasje se mu ježijo, kloni mu glava. Duh pa mu z oglodanim rebrcem potrka na potno čelo in ogovori babjevernega junaka z zamolklim mrtvaš kim glasom:
»Otrok prahu! Kaj motiš mir mojih kosti?«
79 Miha Muha zatrepeta močneje in, le še napol živ, ne more črhniti nobene besedice, niti se ne upa pogledati duha natančneje.
»Nikar se me ne boj, sin Adamov!« ga izpodbuja prikazen. »Prav dober duh sem in prinašam ljudem le srečo!«
»Oh, gospod strah!« blekne Miha Muha naposled.
»Če me ubogaš, ti izpolnim katerokoli željo. Ampak samo eno! Česa zatorej želiš?«
»Bogat bi bil rad, bogat, če ne zamerite, častiti duh!« vzdihne Miha Muha, ki so ga nekoliko ohrabrile prijazne besede ljubeznivega duha.
»Koliko bi pa rad?« vpraša votli glas.
»Dober mernik cekinov!« poprosi Miha Muha ponižno. »Prav lepo vas prosim, gospod duh ... in nikdar vam ne pozabim tega, če mi ustrežete! In storim vam vse ... kar zahtevate ... vse, samo kaj takega ne, kar bi bilo zoper božje in človeške zapovedi!«
»Poslušaj tedaj, sin prsti!« de glas kakor iz rake. »V deveti deželi ti živi star prijatelj, katerega pa ti ne poznaš. Več mernikov ima suhega zlata in dragotin vsake bire. Vse to dobiš po njegovi smrti ti sam. Potrpi in čakaj! Saj zdaj še nisi vreden tolike dobrote, si še prevelik grešnik! Za pokoro ti ukazujem, da razdeliš vselej kosilo in večerjo pravično na tri čisto enake dele Marku,
80 Živku in sebi ter ne sneš samopašno vsega najboljšega sam!«
»Bom, gospod duh!« obeta Miha Muha.
»Zdaj pa stopi pod okno Lucijino, zaženi peska gori, štej tiho do devetdeset in oponašaj prav na glas mačji mijavek, ne daj se pa motiti po ničemer! In zgodi se, kar se hoti, le stori vse, kar sem ti zapovedal, in molči, molči o vsem, sicer ne pomaga nič; vse bi bilo zastonj in ti ne dobiš nobenega počenega cekina! Sreča in mir tebi, o Miha Muha!«
Bela prikazen izgine v temi za drvarnico, Miha Muha pa se oddahne prav globoko, si otare pot raz čelo in nemudoma krene proti drugemu ogalu pod Lucijino spalnico.
»To bi storil prijaznemu duhu vsak večer tudi za pol mernika cekinov!« se namuza zadovoljno in zažene periš če peska na zaprto okno.
»Kdo pa je?« zavpije Lucija nejevoljno in odpira.
»Mijav!« se oglasi Miha Muha pa začne naglo in tiho šteti, ne vedoč, da Lucija kar ne more trpeti mačjega mijavkanja in da jo je Živko že večkrat dražil s takimi podoknicami.
»Jaz ti že pokažem!« se razjari in izlije polno vedrico vode na vasovalca. »Ves dan ne privošči človeku dobre besede, ponoči mu hodi pa še nagajat! Mi ne greš? Šema neumna! Ali te luna trka?«
81
»Mija-av!« zapoje po ukazu dobrotljivega duha znova Miha Muha ves moker in pridno šteje od šestdeset dalje.
»Še nima dosti ta grdoba neumna!« se togoti Lucija. V hudi jezi razlije nad trdovratnim mijavkačem vedro pomij, katerih je imela vedno pripravljenih za porednega Živka. »Kar izgubi se, ti šalobarda trapasta, prismojena! Da te le sram ni, sram! Tako star, pa še tako otročji! Ali se ti je res zmešalo v glavi ali kaj?«
Miha Muha zamijavka tretjipot, zdaj pa že precej žalostno. Tedaj midva z Živkom tiho odneseva pete in srečno splezava v spalnico.
Čudoma se je čudil drugo jutro gospod Kolarič in dolgo majal z glavo, ko mu je ovadila kuharica, kaj je uganjal hlapec snoči pod njenim oknom. Vendar sta se umirila takoj obadva, ker jima je Miha Muha modro poudarjal, da ni nameraval nič hudega, in obetal, da ne bo mijavkal nikomur nikdar več.
Živko in jaz pa sva odslej rasla kakor konoplji, ne samo na duhu, ampak tudi na telesu, zakaj po bratovsko je delil Miha Muha z nama deleže iz kuhinje Lucijine, tiho in vdano pričakovaje obljubljenega bogastva iz devete dežele.