Abstinenta

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Skoči na: navigacija, iskanje
Abstinenta
Rado Murnik
Viri: Znanci: Povesti in orisi. Ljubljana: Schwentner (COBISS); http://www.omnibus.se/cgi-bin/eKnjiga.pl?eK=242-4
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Suhljata, prekomerno dolga postava se mu je gugala na šibkih tankih nogah, odeta poleti in pozimi v hudo ogoljeno temnosivkasto obleko, ki je bila v davnih, davnih letih ali črna ali temnomodra. Hlače, rokavi, ovratnik, vse mu je bilo preširoko; zdelo se ti je, kakor da bi se bil gospod Luka nekega poletja čisto posušil in se skrčil zaradi prehude vročine. Vedno skrbno zapeta suknja mu je bila narejena na škrice. Iz enega je gledal kos modrikastega žepnega robca, lepo pisanega z velikimi žoltimi pikami, in mahal za možem kakor slavnostna zastava. Na dolgem shujšanem vratu je kimala podolgasta, ozkolična glavica, zmerom ostrižena in obrita. Zagoreli obraz mu je bil na čelu, okoli oči in tankih ust ves preprežen od gostih gub; le nadčloveško dolgi nos je bil navzlic vsem neprilikam in viharjem življenja ohranil svojo mladeniško gladko kožo, samo da je malce spremenil svojo prvotno barvo z višnjevordečo, in so ga nespoštljivi jeziki primerjali bleskovitemu rubinu, gospod Luka sam pa bujno razviti žlahtni roži. Izpod gostih in dolgih obrvi se je bliskalo dvoje še zmeraj živahnih in veselih oči prav židane volje v svet. Na osiveli glavi je nosil črn klobuček, ki je bil že tudi tako obrabljen in od slabih vtisov tega nerodnega sveta tako prizadet, da ga ne bi noben trezen človek rad zamenjal s svojim. V levici je nosil gospod Luka sivkast parazol, ki ga je varoval vse štiri letne čase vremenskih napadov: spomladi in jeseni dežja, poleti sonca in pozimi snega.

Gospod Luka je svoje dni pri vojakih dosegel prvo stopnjo do vojskovodje. Njegovi predstojniki pa niso umeli prav ceniti redkih strategičnih vrlin tega korporala, in tako je s štirimi zvezdami opustil misli visokoleteče in zamenjal ostro sabljo z bridko palico.

Pretepal je ž njo lepo vrsto let paglavce nekje na Dolenjskem in jim utepal skrivnosti abecede in številk v poredne betice. Večkrat, zlasti kadar se je bil preveč nalezel zapeljivega cvička, je bil pa s svojo palico revež sam tepežkan, in sicer je to vselej preskrbela z veliko izurjenostjo in krepkim poudarkom njegova zvesta zakonska pošast Polona, drobna in pusta kakor posušena hruška. Bal se je močne možakarice bolj, nego cigan dela; vendar zato ni opustil grešne navadice in njegov nos se je razcvetal in rdel vedno lepše, kakor se razcveta in rdi žlahtna vrtna roža, če jo zalivaš tako vestno in marljivo, kakor se je zalival žejni Luka.

Mirno in vdano je prenašal hude udarce usode in žene, ki je imela poleg prekrepkih pesti po njegovi trditvi najdaljši jezik od hrvaške meje noter do ljubljanskega Žabjaka. Zakaj je gospod Luka Polonine talente omejil samo do Žabjaka, tega ne ve živa duša; menda je klobasal tako nemarno tja v en dan samo zato, da bi jezil strogo možakarico in se maščeval za batine, nemara pa je govoril tako tudi zato, ker duševno obzorje njegove žene ni presegalo imenovanih mej. Večkrat, kadar je bila malo boljše volje, se je izgovarjal, da je vino najboljše sredstvo proti mrzlici in griži, in ji je prigovarjal, naj pokusi tudi ona to izborno zdravilo, toda Polona ga je vselej zavrnila tako osorno, da je potihnil mahoma in brez najmanjšega ugovorčka.

Akotudi je ravnala tako strogo in malo prijazno ž njim, mu je bilo vendar hudo žal, ko mu je umrla nenadoma neko jesen.

»Griža jo je in pa mrzlica, o, mrzlica!« je vzdihoval. Odsihmal je še vestneje in marljiveje zalival svojo rožo, da bi ušel mrzlici in griži. Zakaj smilil se je sam sebi in do dna duše je bil preverjen, da bi bila njegova prerana smrt strašna nesreča šoli in mili domovini sploh. Ako on ne bi več učil, kdo bi vzgajal take korenjake kakor on, Luka? Posebno ponosen je bil na Jurija in Jožeta. Oba ta bivša njegova učenca sta dosegla kaj visoki mesti v beli Ljubljani. Jurija so povzdignili za pisarja pri visoki deželni vladi, Joža pa je lazil nad vse vzvišen v imenitni službi zidarskega pomočnika po najvišjih strehah ljubljanskih.

Toda svet je hudoben in nehvaležen, odkar sta se lahkomiselni Adam in sladkosneda Eva vdala skominam po prepovedanam sadu. Merodajni krogi so ignorirali izredne zasluge Lukove palice in ga pahnili v pokoj.

To je zelo užalilo in ujezilo učitelja. Ko so mu odvzeli pravico lasati in pretepavati paglavce, je zlomil v veliki nevolji palico, znak svojega dosléjšnjega učiteljskega dostojanstva, in jo vrgel v ogenj. Ker ni imel nobenih otrok in ker se mu je pristudil kraj njegovega ponižanja, je prodal hišico in kar mu je še zapustila Polona. Mahnil jo je v Ljubljano.

Najel si je podstrešno sobico blizu Grada. Prve dni je taval nemirno okrog, in že mu je bilo žal, da ni ostal na kmetih. Nenadoma pa se mu je posrečilo, da je dobil pisarsko službico pri tolstem in robatem odvetniku. V svojem veselju si je na trgu za staro šaro kupil sivkast parazol. Zdaj je bil malone zadovoljen; dobrotna usoda mu je nadomestila učiteljsko službo in težko pogrešano palico. Le cviček v Ljubljani mu je bil predrag.

Dolgo si je belil glavo, kako bi si pomagal, zakaj še vedno se je bal griže in pa mrzlice. Ljubljanska megla se mu je zdela zdravju jako nevarna, in z neizrečeno žalostjo je videl v ogledalu, da je jel njegov nos izgubljati prej tako zdravo barvo.

V tem obupnem položaju se je seznanil z drugim pisarjem, z gospodom Perunom. Tudi ta je stanoval v bližini nebeških zvezd pod streho. Bil je sključen rusoglav starec s kozjo brado in čudnimi nogami, krivimi in kratkimi kakor avstralski bumerang. Nosil je v petek in svetek cilinder, krono omikanega bitja. Zeblo ga je rado; zato je imel na sebi vedno po dvoje srajc kakor Asirci. Ko ga je gospod Luka nekoč počastil s svojim obiskom, mu je pokazal Perun svojo »domačo lekarnico«, namreč vrsto steklenic z raznoterim žganjem. Razodel je strmečemu znancu, da je češnjevec dober zoper krč v želodcu, brinovec zoper vodenico, tropinovec zoper zlatico in tako dalje.

Odsihdob je bil Luka reden gost Perunov. Vsak večer se je prišel zdravit zoper zlatico, vodenico, kugo in druge hude bolezni; zlasti rad pa je užival jagodovec, najboljš e sredstvo Perunove apoteke zoper mrzlico in pa grižo.

Tako je torej gospod Luka srečno in zadovoljno živel v Ljubljani. Njegovemu nosu se je zopet vrnila nepopisno lepa, zdrava rdeča barva. Idilski mir je užival po službi v svoji podstrešni sobici, puhal iz svoje dolge pipe, gledal doli na kalno Ljubljanico in na uro, kdaj bo čas, da odide k Perunu. Tam sta pila vsak svojih par kozarčkov, se dominala in se zabavala prav dobro.

Gospod Luka je seveda pošteno plačal vse, kar je v Perunovi lekarnici zapil na svoje zdravje. Naposled pa ga je obletela srečna misel, in ustanovil si je sam svojo »apoteko«. Poslej sta prijatelja obiskavala drug drugega in si krepčala zdravje zdaj pri Luki, zdaj pri Perunu.

Tako so tekli staremu Luki dnevi tihe sreče in zadovoljnosti. — Kar pa mu je prišla v roke brošurica, ki so bile v njej popisane vse nevarnosti žganih pijač.

Ubogi Luka se je hudo prestrašil; že je čutil vse morilne bolezni v sebi; že so ga tiščala jetra in bolele ledvice pa srce; možgani so se mu zdeli spredaj ob sencih že precej omehčani: ves je bil bolan.

Še tisti večer je nesel zvezek Perunu in mu prebral spis. Tudi prijatelj se je prestrašil.

Sklenila sta, da odslej ne bosta pila nobene žgane kapljice več. Kdor bi se zopet pregrešil z žganjem, bi plačal drugemu goldinar.

Tako sta se torej ta večer dominala brez zdravil. Vztrajno sta krotila poželenje; toda kmalu jima je bilo dolgčas, in ločila sta se prej nego druge poti.

Ko je prišel Luka domov, je prižgal petrolejko, sedel na posteljo in premišljeval. Vse skupaj mu ni bilo nič kaj všeč; pogrešal je nekaj. Pokašljeval je mučenik, gledal po stenah in premišljal o izvirnem grehu neugasne žeje.

In hudoba, ki ne orje in ne seje, temveč le preži, kje bi ulovila kako krščansko dušo v past, hudoba je zapeljala Luko, da je šel brskat in stikat po stari omari, kjer je imel svojo domačo apoteko. Tam v kotu je stala dolga zelenkasta steklenica jagodovca, ki ga je hranil mož zoper grižo in mrzlico.

»Ne bom ga ne!« se je branil sam pri sebi. Toda že je drzal steklenico za vrat in sukal zamašek med prsti. In hudo ga je imelo, da bi ga pogoltnil požirček, samo požirček.

»Povoham ga pa vendar lahko brez greha!« si je mislil. »To me menda ne zažene znak, o ne! Naj ga torej malo poduham!« 

In povohal je jagodovec in nagubančil suhi obraz.

»Lej ga spaka!« je zamrmral. »Meni se prav zdi, da ima drugačen duh! O kaj pa, čisto poseben in čuden duh! Pa se mi vendar ni izpridil? Zdaj že ne morem drugače pokusiti ga moram, samo zato, da se pomirim! Bog mi odpusti greh!« 

Oprezno je nastavil steklenico, zavil oči in ga potegnil požirček, samo požirček.

»Naka! Nič mu ni; o, dober je ostal. Griža naj se me prime precej, če ni res prav dober! — O da bi se vendar mogel odvaditi pijače! Koliko bi prihranil! In kako bi mogel piti šele potem, o!« 

Tako je preudaril žejni Luka to reč in postavil steklenico nazaj.

»O pa res!« je premišljal dalje, ko je sedel na postelji. »Zdaj je že, kar je! Prelomil sem obljubo! Perunu moram plačati goldinar; to sem čisto pozabil! Goldinar je zapadel! Pa zaradi enega samega požirčka? Komu bi bilo to podobno? Kaj se neki še upiram jagodovcu? O, kar po njem! Le pijmo ga in smejmo se griži in mrzlici!« 

Navzlic lepi obljubi je pil gospod Luka ta večer več nego kdaj prej.

Drugi dan mu je šumelo po glavi, in žal mu je bilo goldinarja. S kislim obrazom se je napotil k Perunu. Kar ga je zagledal sredi pota. Tudi Perun se je držal klavrno; v nerodni zadregi se je useknil z donečo fermato, kakor bi zatrobil na pokvarjeno oboo.

»Tukaj imaš goldinar!« je dejal Luka žalostno. »Nisem se mogel premagati; pil sem jagodovec.« 

Tedaj se je razjasnil Perunu tožni obraz. »Ti jagodovec, jaz pa brinovec! Zdaj lahko shrani vsak svoj goldinar za domačo apoteko. Pojdiva k meni!« 

Takoj sta bila obadva židane volje, se pogovarjala, kako je vse tako čudno po današnjem pokvarjenem svetu in se zabavala tako dobro kakor prejšnje večere. Shajala sta se in zdravila malodane vsak dan, dokler ni podedoval Perun posestvo po bratu na Štajerskem in se preselil iz Ljubljane,

Stari Luka pa je použil sam še mnogo jagodovca in se z njim uspešno branil mrzlice in griže. Umrl je za pljučnico.