Duhek, lovski Orfej
| ← Miha Muha | Duhek, lovski Orfej Rado Murnik |
Draga kljunača → |
| |||||||||||
Nov Orfej k sêbi vlékel bóš Slovéne.
Prešeren
Na slovenskem Parnasu je zevala doslej žalostna praznina. Pač nismo pogrešali jako nadarjenih pesnikov, ko so opevali domovino, ljubezen, prijateljstvo in celo luno in slano. Nihče pa se ni spomnil uboge divjačine. Zajec tiči v tem grmu: lov je draga zabava, pesniki pa navadno niso petični; bogatinom so pesmi deveta briga. Ali zdaj nam je poslal Apolon pesnika iz imovite hiše. Gospod Duhek, novi Orfej, slavi velikana medveda prav tako nepristransko in navdušeno kakor malega polha, slavi ponosnega sokola in ponižno kavko, zdravo ribo in bolnega raka.
Gospod Duhek je preživel srečno mladost. Oče mu je vcepil veselje do vsega lepega, dobrega in zdravega, tako da je ostal jokavi mevžasti pesimizem sinu docela tuj; že dvanajstletnemu dečaku je kupil novo kolo. Na gimnaziji je srkal mladi Duhek temeljito klasično omiko iz najboljših nemških prevodov. Še napol otrok, je zasledil v svoji duši hudo strast do pesnikovanja ter opeval součence in učitelje.
Duhkov slog je domač, jasen, vzoren. Nikjer ni nobene besede preveč ali premalo, nikjer ne najdeš praznega retoričnega kokodajskanja ne papirnatih fraz, nikjer ne bahate poze, ne pavjega perja tujih pesnikov. V vsaki pesmi tiči mnogo več, kakor nam pravijo stihi. Močna in zdrava narodna duša poje iz teh kitic, dasi odeva nekatere v sijajno praznično obleko himen, od in sonetov. Prva njegovih globoko čutnih pesmi je posvečena Divjim gosem in racam:
Hajdi, Nace, hajdi, Nace,
pojdiva na goske, race
in streljajva, da bo kaj!
Mraz je grozno, buzarada,
zmrzla je v laseh pomada,
konjak naju okrepčaj!
Takoj na prvi strani se razodeva pameten, realen duh. Posebno dobro je zadet zimski mraz in pa prijatelj Nace, prejkone zaspane prvega reda. Toda pesnik ne najde samo resnice, marveč jo ustvari. Le pravi umetnik more spraviti toliko vsebine v tako kratke stavke. O lovu samem ne zine nobene, ampak prijazno prepušča bralcu, naj tudi on malo pofantazira. Na enajsti strani ga navdušuje Vidra:
Oj nad vidro, vidro, vidro
danes hitro, hitro, hitro
pojdimo prijatelji!
Roparica je nemarna,
je požrešna, je nevarna,
ribe, rake nam mori.
Tudi lovca zdajci v krače
prime rada skozi hlače,
se zagrize satansko.
Moder bodi, lovec pravi,
ne po repu, kar po glavi
ali v srce poči jo!
Smelo moremo reči, da je to ena najlepših pesmic, kolikor jih je človeški duh ustvaril o vidri. Posebne pohvale je vredna lahna, elegantna Puškinova ironija. Vse kaže, da je pesem posneta po življenju pesnika-lovca, ki ga žene goreče hrepenenje v službo čiste umetnosti. Komur še nobena vidra ni pomerila hlač, ta se lahko ves ljubi dan postavlja na glavo — zastonj se bo trudil, da bi napesnil kaj enako vrednega. V nastopnih stihih pa je ovekovečen N e u m r j o č i k l j u n a č :
Pif, paf, puf!
Kljunač je pravi goljuf.
Pif, puf, paf!
Kljunač je še vedno zdraf.
Puf, paf, pif!
Kljunač je še vedno žif!
Koliko ume povedati Duhek s par besedami! Kljunačar gre nad kljunače s trocevko, sicer ne bi mogel pifpafpufati tako naglo zaporedoma. Ustrelil je devetkrat zastonj in se prazen vrnil v bližnjo gostilnico. Pesnik nam podaja junaka brez vsake epizodične primesi in otvarja s kratkimi stavki najširše perspektive. Največje hvale je vreden ekonomični, plastični jezik, njegova ognjevitost in naglica. Stavek podi stavek, ne da bi se izonegavila zoprna zmešnjava. Krepostno resnicoljubnost kaže tudi v pesmi, naslovljeni: G o z d n i t r u b a d u r :
Pst! Na velepetelina
kliče lovca domovina,
ko še drugi vsi smrče.
Nimrod pol noči prekroka
in se veseli taroka,
v hosto gre pred zarjo že.
Luna sije, lovec pije,
dalje rije in se skrije
trudne pozne ure tam.
Ptiča ves nahoden čaka,
modro tlači v nos tobaka,
bistro gleda kam drugam.
Luna sije, lovec pije,
burja brije, žila bije,
prapetelin pribuči.
Lovec bliža se previdno,
to je v mraku dokaj sitno,
v hosti nič parketa ni.
Trubadur na veji poje
kuram kurje pesmi svoje,
po nevestah hrepeni.
Slep in gluh, zaljubljen, kroži,
lovec sproži v zdravi koži
pevec »Na zdar!« mu želi.
Neomajna ljubezen do resnice je značilna posebnost, je osebni pečat tega pesnika. Medtem ko se drugi lovci lažejo, da se vse kadi in se kar tema dela, bi utegnil gospod Duhek reči kakor Nietzsche: »Nisem človek, brezdimni sodnik sem. Iz mene eksplodira resnica. Toda strašna je moja resnica; zakaj dosehmal so laž imeli za resnico. Moja usoda zahteva, da sem jaz prvi poštenjak, ki nasprotuje tisočletni lažnivosti. Šele jaz sem našel resnico, ko sem čutil — zavohal laž kot laž ... moj genij je v mojem nosu.«
Poleg drugih krasnih biserov lovske lirike Duhkove ugaja zlasti elegija na čast jelenom: M e m e n t o m o r i !
Na jelene, ljubi Cene,
huda želja mene žene,
pa pri nas jih nič več ni!
Smrt je vzela vse jelene,
vse jelene, nota bene:
tudi nam se spak reži ...
Kakor vidimo, znajo Duhkove strune včasih tako žalostno brenkati, da je veselje! Bridka čustva navdajajo pesnika, pa tudi nas: ponosni jeleni se nahajajo le še po nekaterih loviščih in po slovenskih slovnicah. Ako pojde tako dalje, bodo naši obžalovanja vredni potomci občudovali celo veverice in polhe le še v menažerijah in muzejih, o zajcih in drugi divjačini pa bodo pripovedovale le še stare tetke in mamice čudne pravljice in mične bajke, kakor dandanes o zmajih in pesjanih. Vso žalostinko preveva pravična, zdrava nejevolja. Izborna pa je tudi H i m n a n a m e d v e d a, ki pričenja:
Ah, nezvesta, bodi zdrava!
Naj po vodi up moj plava,
v hribe moram iti sam.
Z Bogom, ljubljena ti Breda,
mirno pojdem nad medveda,
testament doma imam.
To so moške besede! Brez prijetne druščine, kar sam in popolnoma trezen pojde gospod Duhek na nevarni lov. Koliko lirikov pa je na svetu, ki bi se upali nad medveda? In vendar se poetični medvedar prav nič ne baha, temveč celo skromno poudarja, da ima že testament doma. To prav toplo priporočamo vsem medvedarjem, zakaj zelo je zoprno, ako se kavsa žlahta zaradi zapuščine rajnega lovca, ki je preminul, ne da bi bil naredil veljavno oporoko. Obžalujemo, da ne moremo prepisati vse himne; tu govori samonikel pesniški duh vedno preprosto, po domače, pa vendar ognjevito, tu govori nesrečno ljubeče srce, ki dobro čuti, da bo kmalu v smrtni nevarnosti. Za medvedom so v pesnikovem rokopisu na častnem mestu Z a j c i :
Juh, prišel je preljubi september!
Zajci se vesele, kar se da,
lovec pa kolne ko madžar-ember,
luknje strelja le v sredo polja.
Oh, minul je oktober, november,
zajci so židane volje vsi,
lovec pa kolne ko madžar-ember,
da za zlomka nič ne dobi.
Že je pretekel mrzli december,
zajci se vigredi vesele,
lovec še zmeraj ko tisti ember
kolne in večno — govedino je.
To je jako žalostno, saj je dejal že duhoviti Martial: »Največja slava med vsemi četveronožci gre zajcu«, in Plinij priporoča: »Kdor hoče biti lep, uživaj zajce!« Ganljivo je, kako resnobno bitje Duhkovo prešineta čisto človeško čustvo in humor ter ga dvigneta na najvišji prestol umetnosti.
Nekaj drobnih pesmic je posvetil naš Orfej tudi psom. Najrajši bi prepisali vso njegovo zbirko, ako se ne bi bali, da nas avtor zatoži sodniku.
Z izrednim sočutjem opeva pesnik r a č j o k u g o . Uvodoma opisuje zlato staro dobo, ko si dobil za pol goldinarja poln koš najlepših rakov. Potlej pa objokuje slabe čase in draginjo današnjih dni, ko so celo drobnjaki po trideset vinarjev.
Miserere! Struna stokaj
in na čast se rakom jokaj,
rakom žvižgaj žalostno,
rakom žvižgaj za slavo!
Raki zapojo labodjo pesem: Morituri te salutant!
Vedno bolj razsaja kuga,
v rekah vseh pogin jim žuga
in v potokih večidel
rake bo hudič vzel.
Vendar, v krasnem sonetu prerokuje naš pesnik slovenskim rakom boljšo bodočnost. Izza bolečin in smrtne nevarnosti doni ta pesem ko pesniške sanje, polne plemenitega miru in harmonične spojitve s tajnovitimi silami kapriciozne usode. Z očmi večnosti, z očmi pravega poeta profeta gleda gospod Duhek v boljše in cenejše življenje. Še enkrat zbere vse svoje božanstvene sile in se dvigne v vsej svoji gigantični velikosti. Dober prerok je, vesel prerok, kakršnih je žalibog le malo. »Vremena bodo rakom se zjasnila«, in sicer prej, nego bi kdo pričakoval. Že vidi pesnik-prerok navihanega učenjaka, ki z mikroskopom išče potuhnjenega, hinavsko majhnega bacila in cepi »mnogokrake rake, mehkuže in koščake«. In kakor v starih časih, mrgole vse vode žlahtnih, zdravih rakov, katerih je najmanj pet za groš. Bog daj, da bi se kaj kmalu uresničili ideali daljnogledega pesnika! Hvaležni za dobrodejno tolažbo, mu želimo, da učaka tudi on veseli konec žalostne račje kuge.
Duhkove lovske pesmi moramo šteti med največe bisere slovenske poezije. Hvaliti moramo Duhka, ne da bi nas bil kdaj povabil na kosilo ali nam posodil kaj denarja; to poudarjamo z vso potrebno resnobo. Zdi se nam velepomembno, da si je zmislil gospod Duhek malone vse lovske pesmi v predpomladanji dobi, ko je na lovu nalezel hud nahod. Apolon mu nakloni še večkrat nahod, tak rodoviten in za slovensko slovstvo neprecenljiv nahod!
Gospod Duhek pa naj se osokoli in neutegoma izda zadostno število iztisov, da se ljudje ne bodo preveč tepli za njegove pesmi. Ne dvomimo, da bo občinstvo gospodu Duhku prav tako blagonaklonjeno, kakor mu je njegova muza!