Draga kljunača

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Skoči na: navigacija, iskanje
Duhek, lovski Orfej Draga kljunača
Rado Murnik
Prvikrat v Ljubljani
Viri: http://www.omnibus.se/cgi-bin/eKnjiga.pl?eK=242-4
Dovoljenje: Edit-delete-not encyclopedic.svg Dovoljenje, pod katerim je delo objavljeno, ni navedeno. Prosimo, da izmed obstoječih dovoljenj izberete ustrezno.
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Na jablani zunaj je lepega popoldne prepeval vesel šcinkovec poskočne pomladanske kadence, v svoji še vedno zakurjeni sobi pa je napetolici gospod Igor Duhek marljivo snažil svojo lenkestrovko. Njegova gospa Olga mu je brala z odločnega, skoraj srditega obraza, da namerava krvoločni mož nekaj strašnega.

»Kam pa pojdeš, ljubi Igor?« ga je vprašala mlada gospa z dražestnim, porednim nasmehom.

»Na kljunače!« se je odrezal gospod Duhek moško in na njegovem obličju se je videla uporna energija neustrašenega junaka, ki je vajen kljubovati vsaki nevarnosti ter živi večinoma o lovu. »Na kljunače! Kam pa drugam, Olga, zdaj, meseca marca? Prišle so latinske nedelje in doletele so sloke. Lov na kljunače je najlepši pomladanski lov.«

Gospod Igor Duhek je bil po svojem trdnem prepričanju, eden največjih kljunačarjev vse kulturne Evrope. Natanko je bil pozimi prebral vse, kar pišejo Diezel, Czynk in Hoffman o slokah, Deinert pa o streljanju s šibrami.

»Na kljunače?« je dejala gospa Olga skoraj pomilovalno. »Pa menda že spet ne bo nič!«

Te besede gospodu Duhku niso bile prav nič po godu. Prinesel je bil že marsikaterega zajca domov in marsikatero jerebico.

»Ne prerokuj mi tako žalostno!« jo je zavrnil s svarečim pogledom. »Ne da bi me spodbujala, mi že vnaprej hočeš greniti zabavo!«

»Preganjaš jih že tretje leto brez upa zmage,« je rekla mirno.

»Res je, smole sem pridelal več kakor vsi slovenski lovci skupaj,« se je zagovarjal gopod Duhek. »Toda letos — letos bo druga! Novega lovskega varuha imamo in kupil sem si drugega psa. Moj Lajoš leti ko Turek, kadar se mu najbolj mudi. In kakšen nos ima! Vobče je izredno nadarjen. Malo manjka, pa bi govoril oba deželna jezika!«

Zadovoljno je pogledal potuhnjeno mežečega psa, ki ga je bil kupil za sto in petdeset kron.

»Morda bi ga celo naučil fantazirati Iatinski?« se je hudomušno zasmejala gospa Olga.

»Konec debate!« je predlagal gospod Duhek. »Kaj se vtikaš v reči, ki o njih ne razumeš ničesar!«

»Ti se boš lepo imenitno zabaval na lovu, jaz bom morala pa sama čepeti doma. Ah!«

»Ah, ah! Pa obišči prijateljico, gospo nadsvetnikovo!«

»S svojim starim klobukom?« je zateglo odgovorila gospa Olga in komaj zakrivala svoje veselje, da je njen Duhek sam zasuknil pogovor tako, kakor si je želela natihoma.

»Tvoj lanski klobuk je še vedno dober. Saj bo tako kmalu treba slamnika.«

»Lepo te prosim, Igor, kupi mi novega! Sto kronic! Kaj je to?«

»Kaj je to? Sto kron je dandanes kapital, ljuba Olga! Stari Rothschild je posojal državam milijone, pa je nosil svoje cilindre po deset let. Sedanja denarna kriza... «

»Ne privoščiš mi niti novega klobučka?« mu je očitala mlada gospa jokavo in dodala patetično: »Ooo ... Taka je tvoja ljubezen, Igor!«

»Klobuk pa ljubezen! Logika dolgih las!«

»Čemu pa hodiš na lov, ako je taka draginja?»

»Treba je, da se malo porazvedrim, malo posprehodim. Saj varčujem in skoparim, kar le morem. Lani je ponujal kavalir tisoč in petsto kron za odstrel enega samega jelena —«

»Pa bi šla midva lepo skupaj pod Tivoli ali po Večni poti in domov grede kupila par kljunačev v prodajalnici.«

»Kaj? Kupila? Olga, Olga! Pravi lovec strelja svojo divjačino sam! Kdor kupuje pri divjinarju, je žalostna tarča neslanih dovtipov. Ali bi rezgetala vsa naša lovska družba, ako bi zvedela kaj takega o meni! Po mojih žilah se pretaka kri pravega lovca!«

Gospa Olga je vzdihnila in odšla. Kljunačar Duhek pa se je napravil in oborožil, kakor bi nameraval iti pomagat balkanskim bratom. Na rjavo domačo obleko je oblekel sivo lovsko opravo z zelenimi našivi, obul dvoje nogavic in dobro namazane škornje, poveznil lovski klobuk z gamsovo brado malo po strani, opasal pas s tridesetimi naboji kljunačnikov ali dvanajstakov, spravil lovski in orožni list, shranil v oprtniku zalogo delikates in alkohola, opasal paradni lovski nož, velik kakor handžar, obesil gorak muf okoli vratu, vzel lepo gravirano puško pa pasji bič in se nemudoma odpeljal proti lovišču.

V vaški krčmi ljubljanske okolice ga je čakal novi lovski čuvaj Lorenček Pokalica, suh in uren kakor hrt. Podjetni Pokalica je bil svoje dni sloveč divji lovec in zankar ter je, s sajami ozaljšan, uspešno nagajal orožnikom in gozdarjem. Jesti je znal ko zmaj, piti ko povodni mož, govoriti pa kakor jezični dohtar.

»Ali jih bo kaj, Lorenček?«

»Gospod, bodite kar brez skrbi!«

Pozno popoldne sta odrinila dalje, ko se je sonce že bližalo zahodnim goram. Radostno so žvrgoleli nevidni škrjančki nad bujno zeleno ozimino in še žolto rjavimi travniki. Metulj rumenjak je veselo plul v rahli sapi, ki je šumela v suhem listju po hrastih in gabrih ter sipala zlat prah od leskovih abrankov. Jasni, topli predpomladanji dan je skoro navdušil gospoda Duhka s svojo nežno mlado krasoto. V vlažno hladnem gozdu se je oglašal drozg; v golem grmovju je prepeval zaljubljen kos. Žolna je bobnala po trhlem deblu, odletela, se smejala na glas. Na visokem boru je telovadila veverica, gozdni bajac. V zatišju je iz bukovega listja na tleh plaho gledalo prvo zelenje. Pot je vodila zopet iz hoste. Zrak je bil čist, prozoren.

Gospod Duhek si je domišljal, da je prav dober pesnik. Malone vsi tovariši so hvalili njegovo pesem, ki jo je bil že meseca januarja posvetil kljunačem, in ki se je pričenjala:

Oculi ...
že so prišli,
ali pa tudi ne,
saj ne poznajo pratike!

»Lepo je zdaj, kajne, Pokalica?« je dejal Lorenčku.

»Kako prijetno diši tod okoli! Pomlad je pa res nekaj posebnega!«

»Pomlad je najlepši letni čas, ker ni nobenih muh in nobenih komarjev,« je kimal modri Pokalica. »Pa tudi preveč vroče ni. Diši pa tistile gnoj tako, vreden je svojih... «

»Tako se ne govori, Pokalica!« je ustavil gospod Duhek prozaičnega možaka. »Zdaj vendar ne bova pretresala gospodarskih vprašanj? Ne bodite vendar ... tako čudni, Pokalica, in ozrite se včasi nekoliko naokrog! Pravi lovec mora zdaj pa zdaj tudi malo občudovati lepoto matere prirode, ne pa kar tako tja v en dan bezljati za divjačino!«

»Lepo je, pa mehko pot imava in hodiva kakor po samih poticah in kolačih,« se je radoval Pokalica, se ustavil, pogledal naokoli in vlil ploho brinovčka vase. Obrisal si je trde brke z rokavom, zacmakal in nadaljeval: »Pa res gospod, lepo je spomladi. O da bi bil sneg tam na gorah cuker, oblaki smetana, luže pa kofe, potlej bi bil pa babji paradiž na tem svetu!«

Zavila sta zopet v gozd in obstala ob robu precej velike jase; onkraj goljave je temnel dolg jarek, poln rumenkaste stoječe vode. Gospod Duhek si je otrl pot s čela in se okrepčal s konjakom. Potem je nabil svojo dvocevko in se skril ob gozdnem robu. Mirno je sedel pes za njim; nekoliko na desno, za bukovim deblom, pa se je postavil Lovro.

Sonce je zašlo; še je pel drozg in drugi ptiči. Polagoma je orumenelo zahodno nebo. Mračilo se je; iz sosedne vasi je prizvanjal trudni večerni zvon. Na nebu je zatrepetala večernica.

Vse je potihnilo v gozdu ... Zdajci pa je priplula nad brezlistnimi cvetočimi jelšami senca. Hitro so zamahovala temna krila in gozdno tihoto je prekinil glas krilatega snubača: »Kvarr ... psit-psit!«

Gospod Igor Duhek je razburjen vzdignil puško in sprožil. Kmalu nato se je pregrešil s kletvinami. Kljunač je izginil popolnoma cel in zdrav.

»To je pa res čudno!« se je jezil gospod Duhek. »Tako lepo je letel! Zadel sem ga prav gotovo, to je enkrat ena. Vraga, ta kljunač mora biti železen! No, zato pa —«

Že je priletela druga silhueta. Gospod Duhek je sprožil levega petelina, tajinstveni ptič pa je švignil visoko čez jaso.

»I, kaj je vendar to?« se je jaril strelec. »Ne prime se jih nobeno zrno! Komaj bi bilo, da bi metal bombe vanje! Glavo grem stavit in še klobuk povrhu, da sem ga pogodil ... Ti kljunači so neumrjoči ... Kaj? Tiho! Tiho, Pokalica!«

Poslej dolgo ni bilo nobenega kljunača več. Psu Lajošu je bilo dolgčas, ker ni imel ničesar opraviti. Oprezno se je odtihotapil v grmovje, da bi lovil na svoj račun. In res je kmalu vzdignil — zajca.

»Lajoš, Lajoš, pspsps!« ga je vabil gospod Igor Duhek. »Lajoš, fej te bodi! Pusti zajca! Fej! Niti iskre sramežljivosti nima ta hinavska mrha pasja! Škoda, da je tako talentirana! Oh, če bi mogel, bi dal kanaliji brco treh atmosfer!«

Razuzdani Lajoš pa se ni zmenil za gospodove pritožbe. »Jej, jej, jej!« je zacvilil, kakor bi ga kdo živega drl s pilo. »Jav, jav, jav!« je lajal in planil kakor dobro z lojem namazan blisk za dolgouhcem in ga podil prod jutrovi deželi.

»Gospod —«

»Molčite!«

»Ne zamerite, gospod —«

»V imenu postave, molčite!« je rotil gospod Duhek svojega lovskega sotrudnika.

Pokalica se je čudno namrdnil in se ni več ganil. Hladna sapa je pihala iz mečave in šumela v rjavih hrastovih listih, ostankih lanske jeseni ... Nad jarkom je čukal čuk: »Kuvit! Puhu, puhu!«

»Oh, gospod, vaša —«

»Kaj sem vam rekel, Pokalica?« se je otresel gospod Duhek na čuvaja. »Kaj govorite zmeraj, kakor cigan na sejmu! Gospod, gospod! Molčite vendar enkrat! Kljunači niso gluhi, kakor se zdi nemara vam. Kakšen mož in lovec ste pa, da venomer klepetate kakor stara baba. Pojdite rajši regrat nabirat!«

Lorenček je debelo gledal in se v mučni zadregi popraskal za ušesi.

»Tudi frizirati se vam ni treba zdaj!« ga je nahrulil razjarjeni gospod, od jeze ves zardel. »Škoda, da niste prinesli še velikonočne raglje s sabo in velike metle, da bi laglje odganjali kljunače! Bodite no pametni!«

Težko je zadržaval Lorenček smeh; brki so mu lezli vedno bolj vsaksebi.

Zopet je bilo vse tiho ... Že se je gospod Duhek naveličal čakati in hotel oditi, kar sta se pojavila dva kljunača, si nagajala, koketirala. Vneti lovec Duhek je naglo dvignil puško in pritisnil na oba petelina zaporedoma.

Cek! Cek!

»Kaj je to?« je začudeno vprašal gospod.

Lorenček se ni premaknil in je molčal kakor mumija.

Osupli strelec je pregledal puško in razkačen zamahnil z roko.

»Zakaj me niste opozorili, da sem pozabil zopet nabiti puško?« se je zadrl nad Pokalico.

»I, saj sem hotel, gospod!« se je branil Lorenček. »Gospod, trikrat sem se zaletel, da bi vam povedal: Gospod, puška je prazna! Pa kaj, ko mi niste dali do besede!«

Nočilo se je. Ves upehan, zasopen in blaten se je vrnil žlahtni pes Lajoš, kakor bi bil pritekel za ekspresnim vlakom iz Carigrada. Bližal se je s pohlevno privitim repom in milo cvilil že vnaprej, da bi zbudil usmiljenje in si ublažil kazen.

»Kakšen je okoli gobca!« je dejal bistrooki Pokalica. »Gospod, pohrustal ga je, zajčka!«

Zažvižgal je Duhkov pasji bič in Lajoš je popeval žalostinke.

»Nate dve kroni, Pokalica!« je izpregovoril gospod Duhek po kratkem, toda mučnem premišljevanju. »Ako vas vpraša kdo izmed naše družbe, mu pa recite, da sem ustrelil dva kljunača. Zbogom!«

»Hvala lepa, gospod, hvala lepa! O, gospod, za dvoje kron se zlažem tudi za štiri kljunače!«

Ko se je pripeljal gospod Duhek v predmestje je plačal fiakarju in šel peš dalje. Na ogalu je mignil podvorniku v modri bluzi in rdeči kapi.

»Nate pet kron in oprtnik! Kupite dva lepa kljunača in mi ju v oprtniku prinesite v onole gostilnico. Pa le hitro!«

Podvornik je odhitel, prihitel, prinesel kljunača, račun in eno krono v zapuščeno prazno krčmo, kjer je čakal gospod Duhek.

»Tukaj imate dve kroni. Pa molčite!«

Gospod Duhek je izpulil kljunačema belorjava perca iz peruti, si zataknil to lovsko trofejo za klobuk in obesil oba ptiča v usnjate vislice nahrbtnikove. Moško je stopal triumfator po ljubljanskih ulicah in se šel kazat svojim prijateljem, stalnim gostom večje gostilnice. Tovariši so mu čestitali, ga občudovali in mu zavidali lovsko srečo. Plačal je tri butelje.

Doma je vrgel kljunača v kuhinji na mizo in se preselil v drugo obleko. Ko je hišna odnesla umazano lovsko opravo, je jel pripovedovad gospe Olgi na dolgo in široko, koliko je trpel v trnju in blatu.

»Lahko je zadeti kljunača ob ugodnem vremenu, ko se oglaša in leta mirno, počasi, naravnost. Ali danes je pihal precej močan veter in sloke so švigale naglo, nemo in prenizko. Tedaj zadene dolgokljuna le malokateri strelec.«

Tudi gospa Olga je čestitala spretnemu lovcu. Kar je prišla hišna in prinesla bel listek. Gospod Duhek ni slutil nič dobrega.

»Gospod, tale papir je padel iz suknje!«

Srečni lovec je hlastnil po listu, ali že ga je prestregla gospa Olga, mignila hišni, naj gre, in brala na glas: »Račun. Dva kljunača po 2. kroni ... 4 K. Plačano...«

Gospod Duhek je bil poražen. Najrajši bi se bil pogreznil skozi tla na drugo stran zemlje, v kakšno restavracijo. Davila ga je taka zadrega, da je kar gagal... Milosrčna soproga mu je obljubila večno molčanje o računu.

Že drugi dan je imela gospa Olga eleganten nov klobuk, da so od zavisti pojemale vse njene najboljše prijateljice. Gospod Igor Duhek pa je poslej neutegoma sežgal vsak račun o divjačini, ki jo je ustrelil v prodajalnici.