Prvikrat v Ljubljani

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Skoči na: navigacija, iskanje
Prvikrat v Ljubljani
Rado Murnik
Viri: http://www.omnibus.se/cgi-bin/eKnjiga.pl?eK=242-4
Dovoljenje: Edit-delete-not encyclopedic.svg Dovoljenje, pod katerim je delo objavljeno, ni navedeno. Prosimo, da izmed obstoječih dovoljenj izberete ustrezno.
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Zadovoljen in vesel je zadel Matajev Matija svoj ljubi dežnik in culo na ramo ter odveslaril s palico počasi iz kolodvorskega poslopja. Prostor pred njim je bil že skoraj prazen; ponehalo je bilo živahno vrvenje, ki se pojavlja običajno ob prihodu vsakega vlaka. Hotelski omnibusi in vozovi so že odpeljali in ljudje so se razkropili na vse strani.

Na desni je zagledal Matajev Matija žoltordeč voz električne železnice, malo spredaj pa drugega, enakega, ki se je bližal kolodvoru.

»Da te vendar!« je vzkliknil polglasno. »Kako gladko drči po cesti! Konji so pa vpreženi menda zadaj? Hehe, to je pa že narobe!«

Še bolj pa se je čudil, ko je videl, da ni nikjer nobene priprege niti nobenega kadečega se stroja kakor pri vlaku. Zdaj je mož v belosivi obleki, s črno torbo in svetlo trobento potegnil na prvem vozu za jermen. Pozvonilo je, voznik spredaj je odvil močno rumeno kljuko in pisani voz je odhitel po tiru.

»Ti spak ti, kako jo reže kar sam po sebi!« se je čudil Matajev Matija. »Kaj takega pa spet ne!«

Pred sabo je ugledal nekaj zakasnelih deželanov s cekarji in košarami. Mahnil jo je po senčnatem drevoredu za njimi, oziraje se zdaj na levo zdaj na desno.

Zdajci je smuknil mimo njega motorist. Prestrašeni Matija je na vso moč odskočil proti cestnemu jarku. Pri tej priči se mu je z dežnika snela cula in padla na tla; jabolčni krhlji so se usuli iz rute na vse strani.

Matajev Matija pa je obstal, zapičil palico v pesek in debelo gledal za motorjem.

»Oho, ta pa jezdari kolovrat!« se je čudil, si mel oči in se krepko počil po stegnu. »Res je, nič se mi ne sanja! Ko bi se mi sanjalo, bi se bil zdajle prebudil. Lej, lej, kje je že! Ti kajon ti onegavi, hehe! Kolesi ima pa naviti tako, da mu tečeta kar sami!« 

Sklonil se je in začel pobirati krhlje v culo.

»Hahaha, od kod ste se pa vzeli, vi, ki uganjate take čudeže?« se mu je smejal mlad železničar, ki je prišel mimo njega.

»Kakšne čudeže?« je vprašal osupli Matija.

»Jabolka pobirate tukaj pod lipami, kostanji in javori, hahaha!« se je krohotal oni. »Pa ste res čuden človek! « 

»Vi Ljubljančani ste čudni, vi, ne jaz!« mu je odvrnil Matija. »Kolovrate jahate, vozite brez vprežne živine in bogve, kaj vse še počenjate! Pa brez zamere!«

»Zbogom, prijatelj, dober tek!« mu je zaklical mladi mož in odhitel.

Matajev Matija se je odpravil dalje in kmalu dospel do glavne ceste. Pri črno-rumeni prečnici ga je ustavil mož s črno kapo.

»Kaj imate v culi?« ga je vprašal hitro.

»Ali ste radovedni, hehe!« se mu je Matajev Matija široko smejal. »Kaj pravite, kaj bo neki notri? Če ste tič, pa uganite sami!« 

»Kaj klobasate! Pokažite, kaj imate, če ne, bo narobe!« ga je osorno zavrnil sitni mitničar.

»No, no, vam pa pokažem, saj sami menda ne bi uganili, « ga je tolažil Matajev Matija prijazno. »Vidite, malo ajdovca, domačega sira in krhljev sem vzel s sabo.« 

Mitničar je nekaj zagodrnjal in pokazal potniku hrbet.

Matajev Matija pa jo je počasi mahal dalje. Z radovedno spoštljivostjo, z vzdignjenimi obrvmi, nagubanim čelom in s široko odprtimi očmi je občudoval visoke pisane hiše, lične balkone, okrašene s cvetlicami, stolpke na strehah, pisane lepake, reklamne deske in izveske, plinske svetilke in električne žarnice, zlasti pa vabljivo blago za velikanskimi izložbenimi okni.

»Komaj bi bilo, da bi imel oči spredaj in zadaj!« je mrmral sam zase. »Kakšne hiše! Nekatere so višje kakor zaplanski zvonik in večje kakor zaplanska graščina, ki se mu je zdela največja zgradba na svetu. Pa koliko debele in tanke drete imajo razpete čez ceste po teh kolih in celo po strehah! Menda sušé perilo na njej ali pa nastavljajo ptičem limanice ali kaj?« 

Sprva je hodil po obstranskem tlaku. Ker pa se je zadeval zdaj ob tega zdaj ob onega, se je rajši ognil neprilikam in jo kresal lepo po sredi ceste. Pozdravljal je vsakega, ki se mu je zdel količkaj imeniten.

Tedaj je zaslišal za sabo topot konjskih kopit in prihitela je visoka kočija; za bradatim voznikom je sedel zalo oblečen ošabnež s prekrižanimi rokami na prsih.

»S pota, neroda! Tukaj je za konje in vozove!« 

Zatopljen v svoje misli, se je Matajev Matija komaj še o pravem času umaknil kočiji in že je nasproti pripeljal avtomobil. Bistro je pogledal gospoda v sivem plašču, z debelimi očali in z gospo s tančico na obrazu ter obadva prav spoštljivo pozdravil.

»Hehe, hehe, kako sta onegava!« se je razveselil. »Kako lepo se vozita brez konj ali volov! Kakor sveti Elija v nebesa! In trobita si za kratek čas, pa ne posebno lepo in zmeraj gonita eno kakor kukavica. Hehe!« 

Na prečni cesti je zagledal v senci kostanjev vrsto fijakarjev.

»Svatujejo!« se je nasmehnil Madja. »Bog daj srečo ženinu in nevesti in vsem skupaj, pa še meni, da bom zadovoljno živel z mlinarjevo Anko!«

Pred Zvezdo je spet zagledal vrsto voznikov.

»Ej, to mi je všeč!« je radostno kimal. »Veseli ljudje so Ljubljančani in radi se imajo tako, da svatujejo skoraj v vsaki ulici!« 

Počasi je korakal skozi park; tu pa je jel zmajevati z glavo.

»Lejte vendar, kako je spet tukaj vse narobe!« je umoval sam pri sebi. »Nikjer nobenega jabolka, nikjer nobene hruške ali češpljice! Zanikrni kostanji delajo le senco, da komaj raste nekaj trave in rož. Nikjer nobene poštene gredice, nikjer nobenega krompirčka! In nikjer se ne pase nobena kravica, noben teliček! Pa še to revščino so ogradili okrog in okrog z nerodno črno ograjo, da ne more noter ne pastir ne žival. Dimka, slaba bi ti predla v Ljubljani, kjer je tako malo paše! Le vesela bodi, da si na kmetih doma! Vsega zlomka si izmišljuje hudikova gospoda, prebrisani so res v marsičem, kmetovati pa znajo presneto slabo!« 

Zamišljeno se je prijel za nos, se obrnil dvakrat naokoli in se oziral na vse kraje. »Zdaj pa vedi, kod pojdi!« je vzdihnil v zadregi.

»Zdaj jo pa išči, Špeluzo!« 

Kar je zagledal sredi parka redarja. »Ta je pa tič!« si je mislil Mataj. »Lej, lej, kakšno lepo kapo ima na glavi! Bele rokavice in bele hlače tudi niso napačne. Bridka sablja in piščalka na rdečem motvozu mi je tudi prav povšeči, najbolj pa svetla luna pod vratom!«

Počasi je snel klobuk z glave in ga stisnil pod levo pazduho, si pogladil rdeče lase z nizkega čela ter se približal stražniku. »Dober dan vam bog daj, gospod general!« ga je pozdravil ponižno.

»Saj nisem general!« ga je zavrnil varuh javnega miru in premeril Matja od nog do glave.

»I, če še niste, pa boste, če bog da!« je dejal Matija, da bi se prikupil možu. »Le potrpite, saj ste še mladi in zdravi tudi, gospod kaprol!« 

»Ali se mislite norčevati?« je vprašal redar rezko, preteče.

»Bog ne daj!« je vzkliknil Mataj in mu odkritosrčno pogledal v oči. »Ampak okoli Zaplane se potepa špehomalh Andraž Hudopisk, ki je svoje dni užival visoko kaprolsko čast pri soldatih, do generala je pa le ni pririnil, kolikor tudi je vedež navihan.« 

»Pojdite se solit! Kaj mi vse to mar!«

»Le čakajte, stojte, ne zamerite! Tisti Andraž Hudopisk, veste, me je poučil doma tako: Kadar v Ljubljani ne boš vedel, kam bi se obrnil, pobaraj katerega izmed možakov, ki jim sablja binglja ob bedru in ki se jim srp sveti pod brado.« 

»Kdo pa ste in kaj bi pravzaprav radi?«

»I, Matajev Matija sem s Telebanovega! K sestri sem prišel malo vasovat, k Špeli, ki ima ljubljanskega škrica za moža. Piše se za Krajana in prodaja vsake bire kramo in denarja ima menda več ko ciganska družina grehov. Kajne da ga poznate, vi, ki ste iz Ljubljane, ali ne?« 

»Ljuba duša,« mu je odvrnil stražnik, »Ljubljana je velika in ima toliko prebivalcev, da se ne poznamo med seboj.« 

»E, bežite no stric, to pa že ne more biti res!« se je neverno smehljal Mataj. »S kmetov sem, vendar vsega ne verjamem. Da se ne poznate med sabo! Ali se nič ne shajate pod lipo ali v cerkvi ali v gostilni?« 

»Dosti, mož! Pojdite v mestno hišo, tam vprašajte, kje stanuje trgovec Krajan!« 

»Kje pa je tista hiša?« »Sredi mesta, tam pod Gradom.« 

»Hvala lepa, da ste mi povedali. Če pridete k nam na Telebanovo, vam pa jaz pokažem, kje prebiva Cenčanov Janez ali kje straži Kobacajeva Mica svojo berivko. Zdaj pa zbogom, le zdravi ostanite, pa brez zamere!« 

Matajev Matija je nekaj časa gledal na sivi Grad, potem se je napotil dalje. V ozki ulici je za velikim oknom opazil slamnike in klobuke. Stopil je v prodajalno.

»Dober dan, oče!« ga je prodajalka prijazno pozdravila. »Kaj bo dobrega?«

»Oče pa nisem, prijateljica, ampak šele bom, če mi bog da srečo, Zagorjanovo Anko in kaj otrok, hehe!« se je muzal Matija. »Nov klobuk bi rad.« 

Dolgo je izbiral in se še dlje pogajal za ceno, preden je plačal. Gospodična ga je vabila, naj se kmalu zopet oglasi, Mataj pa je poveznil novi klobuk na starega in se poslovil od klobučarke. Moško je stopal Mataj po ulicah, vzdigoval gorjačo in jo zasajal daleč predse, postajal vsak trenutek, se obračal na vse strani in udarjal s težkimi škornji ob tla, da so se kresale iskre izpod močno podkovanih petá. Možak z dolgo palico in velikim rdečim dežnikom, s pisano culo ter z dvema klobukoma je povsod vzbujal veselo pozornost.

Zdaj se mu je pridrevila naproti vesela dečad z lesenimi obroči in drugimi igračami. Vriskaje so jeli poskakovati okrog tujca.

»Mož, mož, kaj pa imate v culi?« so vpili okoli njega, da mu je letelo skozi ušesa.

»I, kaj neki? Krhljev pa sira pa kruha.« 

»Čemu imate pa tako strašno marelo?« so mu nagajali. »Mož, čemu pa nosite kar dva klobuka?« 

»Čemu, čemu? I, lej jih no, mrgolinov škrbastih! Pobarajte me še, zakaj imam nos sredi obraza, hehe!« 

»Mož, ali lovite slepe miši po Ljubljani?« so kričali razposojeni dečki in se mu na vse načine spakovali.

»O, zanikrne strigalice mestne!« se je ogrel Matajev Matija. »Komaj znate glavo držati pokonci, shodili ste komaj, pa že hočete zabavljati. Če bi bil jaz vaš oče, bi vas že naučil kozjih molitvic, zgage malopridne!« 

Izza ogla se je pokazal mož z luno in maliči so se razkropili na vse strani. Matajev Madja pa je blodil dalje po ulicah in povsod videl kaj novega, zanimivega. Zdaj je hodil po ravnih, širokih cestah, ob lepih novih hišah; zdaj ob razvalinah — potresnih podrtijah, zdaj ob stavbnih odrih: zdaj zopet po tesnih, vijugastih ulicah, kjer je vel prijeten hlad izza omreženih kletnih oken in iz temnih vež; zdaj po tihih, ozkih stezah, kjer le redkokdaj posije sončni žarek do tal in kjer menda še nikdar ni bilo nobenega vpreženega konja. Kmalu je bil Matija zopet sredi mesta. »Vse se meša kakor na sodnji dan!« je premišljeval in si brisal potno čelo.

»Vse polno sveta je povsod, vse skoraj sama gospoda. Le od kod se je nateplo toliko ljudi? Toliko jih je okoli mene, pa se čutim tako samega kakor božji volek ... Ej, ti Ljubljančani so pa res pravi čudaki! Mladi podpirajo drug drugega pod pazduho, stari pa krevsajo samotež, hehe! Kakšna sta neki moja preljuba Špeluza in njen dedec? Prejkone sta tudi onadva — hehe malo prismojena, kakor vsa ta mehkužna gospoda, ki pohajkuje ves božji dan in ni vajena hujšega dela kakor pestovati svoj želodček. Zale so pa Ljubljančanke, zale; toda mene že ne dobi nobena, in naj me gledajo še tako zaljubljeno, hehe! Primaruha, nobena skušnjava mi ne more nič — o ne! — jaz, Matajev Matija, ostanem zvest mlinarjevi Anki!« 

Prispel je do lesenega mostu. Ljubljanica je bila plitva; obrežna trava, drevje in hiše so se zrcalile v zaspano tekoči vodi. Bila je čista, tako da je lahko videl na dnu struge vse črepinje, pisane in bele. Pridne perice so klečale na stopnicah ali v priklenjenih čolnih in prale perilo. Kričavi otroci so stali blizu brega v vodi in lučali ploščate kamne v reko tako, da so odskakovali po površini kakor žabe.

Mrgolenje po mestu je postajalo čedalje večje; srečaval je delavce, delavke, pohajkujoče, leseno se držeče vojake, vesele dijake. Pisana množica, večni ropot, hrup in šunder med zidovi, vse mu je težko leglo na dušo, vajeno tihega gorskega zakotja. Čutil se je tako tujega, zdelo se mu je, da je v veliki ječi, in obhajali so ga doslej neznani občutki: tožilo se mu je po domu. Zahotelo se mu je nazaj med gore, na Matajevino. Siloma se je otresel neveselih misli in krepkeje koračil dalje.

Ves motoglav, malone omamljen od tolikih novih vtisov, jo je primahal mimo gostilniškega vrta in občutil hudo žejo. Pod košatimi kostanji je sedelo nekaj gostov. Matija je veselo pospešil korake po hreščečem, belem pesku in stopil k pogrnjeni mizi. Dežnik in palico je naslonil ob drevo, položil pisano culo na mizo in sédel moško in široko na stol.

Pritekel je bled, skrbno počesan fantič, ves črno oblečen, v suknjici na škrice, in vihtel belo brisalo.

»Polič najboljšega!« je naročil Marija in imenitno pogledal po drugih gostih. »Skoraj bi bil pozabil jesti in piti, hehe!« 

Dečko je prinesel pijače in žemelj. Mataj pa je iztrebil kos sira iz cule in pipec iz žepa.

»Kako naj pa jem ta drobiž, da se mi ne bodo smejali oni tam, ki me gledajo tako debelo, kakor bi me hoteli potegniti vase?« se je vprašal in prebiral žemljice. »V Zaplani imajo najmanj trikrat večje žemlje in štirikrat večje roglje. Ali naj devljem po dvoje teh drobnih kruhkov v usta ali samo po enega?« 

Vtem je prišla zalo oblečena natakarica z usnjeno torbico in rdečo vrtnico za pasom; stopila je k Matajevi mizi, za njo pa krepak gospod.

»Dober večer, ljubi mož!« je nagovoril gostilničar Mataja. »V hiši imamo sobo, ki je za goste, kakršen ste vi. Preselite se tja! Tukaj je za gospodo.« 

»Saj ne bom dolgo, nikar se ne bojte, nič ne bom gospodi na poti!« ga je tolažil Matija. »Pozno je že, kmalu moram k sestri. Počakajte no, da se malo okrepčam; bogve kako dolgo bom moral še iskati Špelo po mestu!«

Tako je Matija obsedel in mirno užival vino, sir in žemljice. Ko je izpraznil svoj polič, je zahteval drugega. Polagoma je prihajalo vedno več gostov. V vrho vih lepih kostanjev so se igrale krotke luči zahajajočega sonca in prijetno hladeč veter je vel Mataju v obraz.

Na odru blizu njega so se pokazali godci z velikimi in majhnimi piščalkami, s trobentami in drugimi čudnimi svirali, kakršnih Matajev Matija še ni bil nikdar videl. Sedli so na stole; pred sabo na stojalcu je imel vsak svoj kos počečkanega papirja.

»Slabo znajo!« jih je obsodil Mataj, ko so uglašali in poskušali glasbila. »Vsak brlizga in šušmari, piska in trubuzlja tjavdan, kakor se mu pač ljubi! Sram jih bodi! Znajo pa zaplanski godci vse bolje! Če bi prišli ti mojstri skaze k nam, bi bili tepeni, da bi bilo grdo! Zakaj nisem poslušal krčmarja, ki mi je povedal, da je tukaj le za gospodo!« 

Tedajci je stopil gospod s črno paličko mednje in potrkal z njo na svoje stojalo. »Dobro jih je ugnal mož!« se je razveselil Mataj. »Tako so se zbali njegove šibe, da so vsi umolknili!« 

Začeli so igrati, sprva rahlo in počasi, potem pa zmerom glasneje.

»Zdaj pa že, zdaj!« je kimal Matija. »Dobro jo žingajo! Hehe! Kaj vse naredi šiba, dobrodelna mati! Lej, lej, kako jim mojster miga in žuga z njo in jih roti, sicer bi mu razbili nemarni divjaki rene in boben in vse! Hehe!« 

Prijazno je kimal, kazal okajene zobe ter bobnal z roko po taktu na mizo.

»Presneta reč vendar, zakaj pa nič ne plešete, ko imate že godbo?« je vprašal natakarico. »Saj prostora je dovolj, hehe!« 

Ona pa se mu je le nasmehnila in hitela na drugo stran, kamor so jo klicali žejni poslušalci.

Ko je godba utihnila, je jelo občinstvo burno ploskati, Mataj pa je nalil kozarec do vrha, nataknil kos sira na pipec in šel oboje ponujat kapelniku.

»Dobro ste jih krotili!« ga je pohvalil. »Nate, okrepčajte se malo, prijatelj!« 

Občinstvo je vstajalo s sedežev, se vsevprek smejalo in znova zaploskalo.

»Če ste pijani, pojdite spat!« je velel gostilničar, ki je prihitel k Mataju.

»Od dveh poličev naj bom pijan, hehe?« se je smejal Matija. »Presneto slabo me poznate! Ali je kaj tako hudega, če ponudim bližnjemu kozarček vina?« 

»Plačajte in izgubite se!« 

»Dobrota je sirota!« je vzdihnil Matajev Matija, plačal, pobral svoje reči, prijazno pokimal kapelniku in odkorakal z vrta. Občinstvu pa je bilo žal, da je bilo tako kmalu konec nenavadne zabave.