Marko in njegovi štirje prijatelji

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Fant je odrešil dvanajst sestra Marko in njegovi štirje prijatelji
Matija Valjavec
Huzar Matija
Spisano: Katja Koprivšek in Saša Mencin
Izdano: 2002
Viri: (COBISS)
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt



Neki čevljar je imel sina, z imenom Marko, ki je bil zelo topoumen. Učil ga je obrti, a je bil preveč trd, ter se ni mogel ničesar naučiti. Nekega dne mu je njegov očka rekel, naj gre potovat, ker bo morebiti na takšni poti, na kateri so že mnogi postali srečni, postal srečen.

Sin v to privoli in se tako naslednji dan odpravi na pot. Ko se je že nekoliko oddaljil od svoje domačije, zagleda nekega človeka, ki je spal, svojo nogo pa je imel odvito zraven sebe. Marko ga je zbudil in vprašal, zakaj to dela.

Mož pravi, da je tekač in zato eno nogo odvija, kajti z dvema prehitro teče. Marko ga takoj poprosi, naj gre z njim. Tekač gre in prideta do nekoga, ki je stal pri sedmih mlinih na veter in si tiščal nosnico. Takoj ga vprašata, kaj dela. Pa odgovori, da piha veter.

Tudi ta gre z njima, in nato so zagledali nekega lovca, ki na nekaj meri, vendar niso nikjer videli ne ptice, ne česa drugega, kar bi mogel streljati. Zato ga vprašajo, kaj namerava ustreliti. Reče jim, da v dve ure oddaljenem gradu sedi na stolpu muha ter da jo bo ustrelil.

Tudi lovec gre takoj z njimi. Našli so še nekoga. Bil je velikan. Potem je ta peterica odšla v mesto. Zagledali so, kako se je zbralo veliko ljudi. Radi bi izvedeli zakaj.

Izvedeli so, da hoče kraljeva hči teči z vsakim, kdor ima pogum tekmovati z njo.

Marko se takoj prijavi. Kralj mu napove uro, vendar se Marko naredi bolnega, ter da sporočiti kralju, da je bolan, zato da bo poslal nekoga drugega namesto sebe. Pa pošlje tekača.

Ko je tekač že prišel tja, sta dobila, on in kraljeva hči, v roke vrč, da tisti, ki priteče prvi k nekemu studencu, ta vrč napolni.

Na dano znamenje sta oba začela teči. Tekač je bil od kraljične oddaljen že četrt ure, pa je legel na tla in zaspal. Kraljična je bila že blizu njega, lovec mu je ustrelil čez nos, tako da se je zbudil in takoj napolnil svoj vrč.

Potem, ko je že prišel nazaj, je Marko prosil kralja za hčer, vendar mu je kralj ni hotel dati, in ga je hotel ukaniti. Zato je kralj teh pet sklical h kosilu v neko železno hišico in je dal podnjo zakuriti strašno velik ogenj.

Ti vsi so se že bali, vendar je tisti, ki je veter pihal, iz obojih nosnic tako pihal, da je vse zmrznilo. Kralj je prišel gledat, kaj je z njimi. Začudil se je, ko je videl, kako lepo sedijo. Obljubil jim je, da jim da toliko zlata, kolikor ga more nesti eden.

Velikan se je takoj odpravil na pot in odnese vse zlato celega kraljestva. Kralju je bilo takoj žal, kakor hitro jih je odpustil. Zato je za njimi takoj poslal celo vojsko. Ko je tisti, ki je pihal veter, to zagledal, je tako zapihal, da je celo vojsko odpihnil v zrak.

Potem so si razdelili zlato in bili za vselej srečni.