Fant je odrešil dvanajst sestra
| ← Dekle iz pomaranče | Fant je odrešil dvanajst sestra Matija Valjavec |
Marko in njegovi štirje prijatelji → |
| |||||||||||||
Nekoč je imel neki oče dvanajst sinov. Vsak dan je dal vsakemu po en groš, saj so za groš dobili piti in jesti, toliko, kolikor je vsakdo potreboval. Nekoč pa je vsakdo porabil za groš več in rekli so krčmarju, da bo že oče plačal. Nekoč so videli iti očeta v krčmo. Tedaj so se ustrašili, da bi jih oče zaradi neplačanega dolga natepel, pa so pobegnili od očeta k huzarjem za vojake. Tam jim ni bilo všeč, pa so se dogovorili, da bodo s konji in z vsem vred ušli. In so ušli.
Ko so tako potovali, so prišli do nekega zakletega gradu. Tam so našli pogrnjeno mizo za dvanajst ljudi, pa sena za dvanajst konj, in vse za dvanajst. Zdaj so jedli. Naenkrat pa pride dvanajst zakletih hčera. Vse so bile črne. Sprva so hotele teh dvanajst fantov ubiti. Ker pa so bili bratje, jih niso ubile, saj so vedele, da jih samo dvanajst bratov lahko odreši. Tih dvanast bratov jih takoj vpraša, kako bi jih mogli odrešiti. Rekle so, da sedem let ne smejo nič govoriti in povedale so, kje se morajo vsako leto sestati, da vidijo, če so še živi. Zdaj bratje oddidejo in nobeden ni ničesar več spregovoril.
Prvo leto so se sestali in videli so, da so črna dekleta dobila belo glavo. Drugo leto so se sestali in so videli da sta pri dekletih bela že glava in vrat. Tretje leto so pobeleli glava, vrat in ramena; četrto leto glava, vrat, ramena in roke; peto leto glava, vrat, ramena, roke in trebuh; šesto leto glava, vrat, ramena, roke, trebuh in noge do kolen. Sedmo leto so se spet sestali. Samo četrt ure je še manjkalo, da bi smeli spregovoriti, a najstarejši je tedaj že spregovoril: »Ne morem več molčati.«
Za njim je spregovorilo še vseh deset drugih bratov, samo najmlajši ni spregovoril. In so prišle sestre, vse črne. Vsaka je imela meč, in vsaka je prebodla svojega, samo najmlajša svojega fanta ni prebodla. Teh enajst bratov je nato okamnelo.
Ko je čez četrt ure minil sedemletni čas molčanja, je najmlajši vprašal svoje dekle, kako bi mogel brate odrešiti. Rekla mu je, da mora trikrat umreti, nato pa ubiti nekega zmaja. Potem bo iz tega zmaja takoj skočil zajec. Zajca mora uloviti, potem bo iz zajca takoj skočil golob. Goloba mora uloviti; golob pa bo znesel jajce. To jajce mora vzeti in priti do steklene gore, tam je samo tako majhna luknjica, da more skoznjo iti tisto jajce, skozi to luknjo pa se mora s tem jajcem prevleči tudi sam.
Takoj je odšel ter prišel na kraj, kjer so lev, mravlja in orel bili ulovili nekega konja in si ga niso mogli razdeliti. Zato je lev pozval tega mladeniča, naj ga razdeli. Fant je konja vzel, zadnji del je dal levu, trup je dal orlu, glavo pa mravlji. Zdaj so bili zadovoljni in lev vpraša:
»Kaj naj ti damo, ko si nam tako razdelil?«
Fant vpraša: »Kaj bi mi dali?«
Lev reče: »Izpuli mi eno dlako, in kadar se je boš dotaknil, boš postal lev.«
Nato mu da mravlja mravljinčje jajce in mu reče:
»Kadar se ga boš dotaknil, boš postal mravlja.«
Nato mu da orel pero in mu reče:
»Kadar se ga boš dotaknil, boš postal orel.«
S temi rečmi najmlajši brat odide. Pride do morja. Tam je stal vrag. Prosil je vraga, da ga prepelje čez, vrag pa mu odgovori:
»Če mi pustiš, da ti odrežem glavo, te prepeljem. Mladenič pravi, da mu naj jo kar odreže, a potem, ko bo prišel čez. Vrag je v to privolil in ga je prepeljal preko. Fant pa se je dotaknil levove dlake, postal je lev, pograbil je vraga in ga vrgel v morje. Tedaj bi moral prvič umreti.
Gre dalje in pride do drugega vraga. Ta vrag ga je vprašal: »Kako si mogel priti sem z glavo? Sem se pride samo brez glave.« Fant odgovori vragu: »Ti me samo prepelji preko, pa si dam odrezati glavo, roke in noge.«
Vrag je v to privolil ter ga je prepeljal. Fant je spet, kakor prvič, postal lev, pograbil je vraga in ga vrgel v morje. Tokrat bi moral že drugič umreti. Gre dalje in pride do tretjega vraga. Ta ga je spet vprašal: »Kako je to, da si prišel z glavo, z rokama in nogama sem, saj sem pride le trup?« In reče vragu, naj ga prepelje, potem pa mu bo že lahko vse to odrezal. Vrag ga je prepeljal čez. Fant se je spet spremenil v leva in je vrgel vraga v morje. Tedaj bi bil moral tretjič umreti.
Potem je šel in prišel do nekega kralja. Ta je redil svinje in je moral vsak dan dati zmaju sedem svinj. Fant ga je prosil, da ga vzame za pastirja. Kralj je rekel: »Kako naj te vzamem, ko imam samo še enaindvajset svinj in te bo zmaj požrl.« Mladenič mu odgovori: »Dober pastir prižene domov vse svinje.« Res odide fant prvi dan na pašo. Zmaj je hotel, da mu da svinje, on pa se je spremenil v leva in svinj ni dal.
Zvečer je prignal vse svinje. Kralj se je čudil, kako je mogel. Tako se je zgodilo tudi drugega dne. Tretji dan pa je kralj poslal služabnika oprezat.
Zmaj je spet prišel. Znova je hotel, da mu da svinje, mladenič pa se spremeni v leva. Začela sta se bojevati. Nato reče zmaj:
»Če bi imel samo tri kaplje krvi, bi se ti godilo drugače.« Lev pa je rekel: »Če bi jaz imel pol merice vina in pečenko, bi ti drugače posvetil.«
Ko je služabnik to zaslišal, takoj steče domov in levu prinese pol merice vina in pečeno puro. Nato je lev pograbil zmaja in ga ubil. In takoj je iz zmaja skočil zajec, zajca je ujel, nato pa je iz zajca zletel golob. Fant se je dotaknil orlovega peresa, postal je orel in je ujel goloba. Golob mu je znesel jajce, to jajce je fant spravil. Zdaj je svinje gnal domov, in kralj je hotel, da vzame njegovo hčer za ženo.
Fant pa je venomer mislil na tistih dvanajst sester in na svojih enajst bratov. Šel je dalje do steklene gore in ko je prišel tja, je vrgel golobje jajce. Sam se je dotaknil mravlinčjega jajca in se nato še sam, spremenjen v mravljinca, prevlekel noter.
In ko se je prevlekel skozi luknjico, je steklo takoj počilo. Prijahalo je enajst bratov in dvanajst sester. Tedaj so se poljubili in vsak se je oženili s svojo.