Dekle iz pomaranče

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Deklica je hranila kačo Dekle iz pomaranče
Matija Valjavec
Fant je odrešil dvanajst sestra
Spisano: Katja Koprivšek in Saša Mencin
Izdano: 2002
Viri: (COBISS)
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt



Nekoč je živel lep mlad gospod. Hotel se je ženiti, a ni vedel za nobeno lepo dekle. Potem pa je slišal, da ima neki car v svojem vrtu pomarančo, in če kdo to pomarančo prereže, dobi v njej lepo dekle. Za te pomaranče je zdaj vedel, a le kako bi naj prišel do njih? Ko je potoval k tistemu cesarju zaradi pomaranč, sreča na poti neko staro žensko, ki ga je vprašala:

»Kam greš, mladi gospodek?«

Mladenič ji reče:

»Grem k nekemu cesarju. Sem slišal, da ima na svojem vrtu take pomaranče, da če jo kdo prereže, hipoma nastane iz nje lepo dekle.«

Vpraša jo, kako bi prišel do njih. Ženska mu odgovori:

»Ti samo pojdi. Tam stražijo trije vojaki in neprestano bdijo, samo ponoči ob dvanajsti uri zaspijo.«

Vesel gre in pride tja prav ob dvanajsti uri. Gre, si odtrga tri pomaranče in odide od tam. Potem prereže eno od pomaranč. Naenkrat nastane lepo dekle. Bila je gola, pa mu reče:

»Daj mi glavnik, zrcalo in vodo!«

Mladenič tega tam ni imel ter ji ni dal, pa je umrla.

Gre dalje, prereže drugo pomarančo. Nastane dekle, in bila je gola ter mu reče enako, pa ji ni dal, in tudi ta je umrla.

Potem je šel v bližnje mesto, kupil si je glavnik, zrcalo; vode pa ni hotel kupiti, ampak jo je le vzel.

Potem prereže tretjo pomarančo in nastalo je lepo dekle, belo, močno, pa mu reče:

»Daj mi glavnik, zrcalo in vodo!«

Dal ji je. Počesala se je in umila, in bila je bela kot sneg.

Potem ji reče:

»Ne bom te peljal gole domov, grem po oblačila, da te oblečem, potem te bom peljal domov.« In gre domov po obleko in voz.

To pa je slišala neka Ciganka, ki je nedolgo zatem, ko je gospod odšel, rekla temu dekletu:

»Daj, da ti bom malo pogledala po glavi.«

Dekle ji je dovolilo, klatežka Ciganka pa ji je zabodla buciko v glavo, in dekle se je hipoma spremenilo v ptico, ter odletelo. Ciganka pa se je postavila na njeno mesto.

Gospod pride nazaj in ji reče: »Joj, kako črna si postala.«

Ciganka reče: »Kaj ne veš, da mi sonce škoduje?«

In gre z njo domov. Ko je prišel domov, so vsi njegovi domači rekli:

»Prej si nam bil pripovedoval, da je tako bela, a poglej, kako je črna, kot Ciganka!«

Nato jim reče: »Je, vendar, ali ne veste, da ji škoduje sonce, zato je tako črna.«

Zdaj je tista ptica venomer hodila med golobe tega gospoda, se mešala mednje in venomer letala na okno. Nato jo je prijel in dal v kletko. Klatežka Ciganka pa je ptico poznala in naenkrat se je naredila bolno.

Zdaj je bil gospod žalosten zaradi svoje gospe, ker je zbolela. Pa mu je rekla, naj to ptico, ki jo ima v kletki, zakolje, da jo bo pojedla in bo takoj zdrava.

Gospod si je mislil:

»Čakaj, vrag, zaklal ti bom drugo ptico, to pa bom skril.«

Zaklal ji je drugo ptico in jo pripravil. Z užitkom jo je jedla, saj je mislila, da je tista, ki ji je bila v glavo zabodla buciko. On pa je ptico skrivaj hranil in ni Ciganki nič povedal. Nekoč se je igral s to ptico in je v glavi našel buciko. Potegnil jo je ven in naenkrat je iz ptice spet nastala njegova prejšnja žena.

Dal je sklicati veliko gospode, in vprašati Ciganko:

»Česa je vreden tak človek, ki tako stori z drugim?«

Ciganka je rekla:

»Drugega ne, kot da se ga raztrga na konjskih repih.«

Potem so s Ciganko napravili tako.

Gospod pa je dal napraviti veliko slavje in povabiti veliko gospode.

Tudi jaz sem takrat tamkaj bil. Streljali so s kanoni. Kanon je počil, jaz pa sem skočil.