Huzar Matija

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Marko in njegovi štirje prijatelji Huzar Matija
Matija Valjavec
Mati ki je sinove urekla v krokarje
Spisano: Katja Koprivšek in Saša Mencin
Izdano: 2002
Viri: (COBISS)
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Nekoč je živel huzar Matija, ki je dvanajst let služil cesarja. Potem mu je cesar dal odpustnico, konjenik Matija pa si je izprosil, da mu pusti tudi vso vojaško opravo. Cesar mu je ustregel, zato, ker mu je tako dolgo služil.

Ko je nato šel domov, je prišel do nekega drevesa, koder se je ob njegovo sabljo zadela kača, ki mu reče:

»Nesi me k tistemu gradu, kamor bom hotela. Če me boš nesel v grad, bodo tam zadovoljni, in ti bodo dali, karkoli boš hotel. Vendar ne smeš prositi ničesar drugega, kot tisto sabljo, ki stoji za vrati.«

Kačo je prinesel v grad, in so bili zelo veseli ter mu dali veliko denarja. Matija pa ni maral denarja, ampak sabljo, ki je stala za vrati. Zdaj so mu dali poln voz denarja, vendar ni maral. Dejal je, da če mu ne dajo sablje, bo kačo nesel nazaj.

Nato so mu sabljo dali in je šel nazaj k cesarju za vojaka. Cesar je rekel:

»Kaj mi boš za vojaka, ko si že zelo star in slaboten!«

Vojak pa mu reče, da ni, da je še močan. Potem ga cesar vzame nazaj. Nekoč je prišlo do spopada in vojak je šel s tisto sabljo sam v boj. Cesarju je samo rekel, naj mu da konja, takšnega, ki si ga bo sam izbral, ter da ne potrebuje nobene vojske. Cesar mu je dal konja in je šel v boj, in ko je prišel tja, so ga nasprotniki vprašali:

»Ali si prišel kar sam?«

Vojak pove, da je. Rekli so, da ga bodo hitro ubili, kaj naj bi sicer delali z njim.

On pa pravi: »Ha! Bomo videli, kako ste močni!«

Potem so se tolkli, in samo njegova sablja je sekala v boju, ter je vse ubil. Nato je prišel iz boja, in cesar mu je dal veliko denarja.

Ta vojak je zelo rad spal zunaj na ledini. Ko pa je nekoč spal, je prišel neki gospod in mu odrezal sabljo ter mu nato odsekal glavo. Ko ga je dal sesekati, da bi sežgal njegovo meso, je skočila majhna koščica v studenec in je postala lepa riba. Žena pa mu reče, da to ni riba, ampak huzar Matija.

Potem je gospod prijel ribo, jo pretrgal, pa je ena kost padla v pesek in iz kosti je zrasel lep topol z zlatimi listi. In gospod reče:

»Poglej, žena, kakšen lep topol je to, z zlatimi listi!«

Žena pa reče, da to ni topol z zlatimi listi, ampak je to huzar Matija. Potem je razsekal še topol. Košček topola pa je padel v zemljo in je tam zrasla lepa hruška, ki je rodila zelo lepe hruške.

Gospod reče: »Poglej, žena, kako lepe hruške so na tej hruški.«

Žena mu reče, da to niso hruške, ampak huzar Matija. Potem je dal gospod to hruško razsekati. Malo hruškovega debla pa je padlo v velik ribnik, ki je bil blizu in nastala je lepa raca.

Gospod in gospa sta šla na sprehod. Gospod zagleda v ribniku lepo raco in reče ženi:

»Poglej, kako lepa raca!«

Žena pa mu odgovori, da to ni raca, ampak huzar Matija.

Gospod se razjezi, odpne sabljo in skuša zgrabiti raco in jo zaklati. Raca pa je postala huzar Matija.

In huzar Matija je rekel: »Dozdaj si me mučil, in to zelo dolgo!« In vzame svojo sabljo ter mu odseka glavo.

Potem, ko ga je cesar spet odpustil od vojaščine, se je Matija poročil s tisto gospo. Bila sta zelo bogata in gostila sta se.

Tudi jaz sem bil na ženitovanju in še dandanes se rad gostim, če se le morem kje.