Mati ki je sinove urekla v krokarje

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Huzar Matija Mati ki je sinove urekla v krokarje
Matija Valjavec
Tri hčere
Spisano: Katja Koprivšek in Saša Mencin
Izdano: 2002
Viri: (COBISS)
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt



Nekoč je živela neka mati, ki je imale sedem sinov in eno hčer. Vsi sinovi so hodili v šolo, hčerka pa se je hodila učit šivati. Ko so ti otroci prišli nekega dne domov, so mater prosili kruha, mati pa jim odgovori: »Vi bi venomer jedli tako kot krokarji.«

Sinovi so takoj res postali krokarji, okna so se odprla in vseh sedem je odletelo. Ko je prišel čas kosila, je prišla domov sestra in vprašala mamo, kje so njeni bratje. Mama odgovori, da še niso prišli domov iz šole.

Hčerka pa reče, da so prišli: »Saj sem jih videla.«

Mati je dolgo tajila, a ji je vendarle povedala, kako se je zgodilo. Hčerka je materi takoj rekla, da jih gre iskat, ter naj ji mati da s seboj nekaj živeža. In tako je odšla ter hodila sedem let okrog, sedmo leto pa je prišla do Vetrove hiše. Tam je Vetrovo ženo prosila, da bi ji dala prenočišče. Vetrova žena ji je odgovorila, da je ne more sprejeti čez noč:

»Ko bo prišel moj mož domov, te bo raztrgal, ker ne trpi križa pri hiši.«

Ona pa jo je zelo prosila, ter ji je rekla, da se bo tako skrila, da je ne bo našel. Ko je prišel Veter domov, je rekel svoji ženi: »Ti imaš krščenega pri hiši.«

Vetrova žena je rekla, da ga nima.

Veter pa je rekel: »Imaš ga! Le pripelji mi ga.«

Šla je k dekletu in mu rekla: »Pojdi pred mojega moža, ker je izvedel zate.«

In sestra je že napol mrtva šla pred Vetra. Veter jo je vprašal, kaj išče.

Odgovori mu: »Mojih sedem bratov, ki so zakleti v krokarje.«

Rekel ji je:

»Morala boš iti sedem let daleč v tale hudi breg, in ko boš prišla do vrha gore, boš tam našla stekleno hišo, v kateri stanujejo. Pred hišo boš našla neko kost. Po tisti kosti boš morala iti v hišo, v kateri stanujejo, in tam jih boš videla.«

Sestra je takoj odšla. Sedmo leto je prišla na vrh in je našla vse, kakor ji je bil povedal Veter. Ko je prišla v hišo, je videla, da je pogrnjeno za sedem ljudi. Bila je lačna in je tako najmlajšemu odlomila košček kruha ter se skrila v peč.

Ko je bilo poldne, so prileteli krokarji. Otresli so se, postali fantje in so šli obedovat. Ko pa so poobedovali, so šli ven in so se se spet stresli, pa so postali krokarji in so odleteli. In tako je vsak dan enemu od najmlajšega do najstarejšega odtrgala po košček kruha. Ko pa je odtrgala najstarejšemu, je najstarejši brat - ko so prišli obedovat - rekel:

»Kdo mi je vzel kruh?«

Tedaj so vsi rekli: »Včeraj je manjkalo meni,« in tako dalje.

Potem je najstarejši rekel:

»Nekdo mora biti pri hiši, ki nam krade kruh.«

In so ga šli iskat. Nikjer niso našli nikogar, na peč pa se tedaj nihče niti spomnil ni. Malo kasneje pa nekomu pride na misel:

»Morebiti pa je kdo v peči.«

Šli so gledat in so jo našli notri ter jo vprašali, kaj išče. Sestra jih vpraša, kako bi jih mogla odrešiti.

Odgovorili so ji, da ne drugače, kot da bo vsako leto enemu napravila takšno srajco, ki bo sešita iz samih biserov in dragih kamnov, ter da se ves čas, ko bo šivala srajce, ne bo z nikomer pogovarjala.

Rekla je, da bo to storila, samo da bi jih lahko odrešila. In tako je šest let delala srajce. Sedmo leto pa, ko jo je šivala najmlajšemu, je sedla pred vrata in jo tako delala. Nenadoma pa se je pripeljal neki grof s štirimi konji in takoj, ko jo je zagledal, je naročil svojemu hlapcu, naj ustavi. Hlapca je poslal k njej ter mu naročil, naj ji reče, naj pride malo k njemu na pogovor.

Ničesar ni spregovorila, in je samo delala svoje delo.

Hlapec je odšel h gospodarju in rekel: »Niti besede noče spregovoriti.«

Gospod je spet poslal hlapca, a spet ni ničesar odgovorila. Hlapec gre spet h gospodu in pove, da se noče nič pogovarjati.

Potem reče gospod: »Pojdi, greva ponjo!«

Sla sta, pa sta jo zgrabila ter odnesla v kočijo ter jo odpeljala na svoj grad. Grof se je poročil z njo in, ko je nekoč moral iti v boj, je rekel svoji mačehi, naj pazi nanjo, ker je žena noseča. Ko pa bo rodila, naj piše, kaj je rodila. Žena je rodila fantka. , c •] J ^ xši ^ JZjvS obf j J ^ i m&čftb ^če^k^ogmoh^r^^ig^^^oc^RhCr^ijoa^cdvuii" mačka.

Bratje pa so dečka izvlekli iz potoka ter ga negovali.

Mačeha je nato grofu pisala, ter se mu zlagala, da je žena rodila mačka. Grof je odpisal, naj to, kar je rodila, doji. Ko pa je prišel domov, je dal ženo zazidati v hiši. Nekoč, ko je bil lep dan, je spregovorila in rekla:

»O, kako lep dan je danes vsakomur, le zame v tej temi, je grd.«

Grof jo je takoj dal odzidati, vendar pa ni rekla ničesar več.

Potem, ko je bila spet noseča, je moral grof znova iti v boj. Priporočil jo je mačehi in ji rekel, naj mu, potem ko bo rodila, piše.

Žena je rodila fantka, in dolgo se je zadrževala, da ne bi šla iz sobe. Kljub temu se je premotila in šla ven. Grofova mačeha pa je novorojenca pograbila in ga vrgla v potok, na fantkovo mesto pa je dala petelina. Dečka pa so spet rešili njeni bratje ter skrbeli zanj, grofova mačeha pa je pisala, da je žena rodila petelina.

Grof ji je odpisal: »Kar je rodila, naj se vzgaja.«

Ko pa je prišel domov, je mačeha tako dolgo mrmrala vanj, naj da ženo sežgati, dokler ni hlapcem naročil, naj navozijo velik kup brinja, naj jo na vozu odpeljejo tja, tisto brinje naj zažgo ter jo vržejo v ogenj.

In tako so jo odpeljali do tiste grmade. Grof in njegova mačeha sta šla zadaj za njo. Ko so jo hoteli hlapci vreči v ogenj, je prijahalo njenih sedem bratov, ki so že od daleč mahali z belimi robci in kričali:

»Milost!«

Hlapci so počakali. Bratje so pred sabo držali njena dva sinova in vprašali:

»Česa je vredna takšna ženska, ki je hotela pogubiti dva tako lepa dečka?«

Grofova mačeha je hitro zaklicala: »To, da jo vržejo v ogenj.«

Bratje so rekli:

»Zdaj si se sama obsodila, kako naj storimo s teboj. Pa jo vrzite v ogenj!«

Sestra pa je sedla na belega konja in so jahali domov. In ko je mati slišala, da gredo njeni sinovi in hči domov, se je zgrudila in je umrla.

Ti pa so gospodarili v hiši in dobro živeli.