Literarni pogovori 1877, 238

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Literarni pogovori 1877, 221 Literarni pogovori
Josip Stritar
Literarni pogovori 1877, 255
Spisano: Zvon 1877
Viri: dLib

archive.org

Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


(Dalje.)

Vesel čut, ako ni dovolj krepak, ako ne izvira iz neke elementarne, notranje sile, daje nam to, kar imenuje Nemec: Lustigkeit. Iz takega poveršno-veselega čuta izvirajo tiste naše „okrogle“, ki mnogim pri nas takó nekako posebno ugajajo, da se jim zdé skoraj edine prava poezija: vse drugo jim je nenaravno, nezdravo. „prenapeto“, dolgočasno! Kaki so ti ljudje? Povej mi. s kom občuješ. veli pregovor, in povem ti, kedó si. Takó se tudi lahko reče: Povej mi, kake pesmi ti ugajajo in povem ti, kakošen si sam. To so po veršne, plitve duše, nezmožne pravega, krepkega, globokega ali vzvišenega čuta: ljudje, katerim je poezija samo kratkočasje. igrača, da jim dolgčas odganja, da jim pospešuje prebavo: to so pravi delavniški ljudje, brez vse poezije. Tak človek je lahko prav poštena, celó blaga duša, pustímo mu, kar ga veseli, kratkočasi: samo o poeziji naj nam ne govori. Tisto, kar imenuje on poezijo. ima samo vnanjo podobo poezije, prava poezija ní. Človek bi sodil, da so taki ljudje samo bolj v „nižjih stanovih“, med kmeti, rokodelci, težaki: izkušnja nas uči, da je takih plitvežev največ v omikanih, ali prav za prav polomikanih „krogih“. pri nas in drugod. Taki polovičarji so sami ob sebi čisto neškodljivi; slovstvu res ne pospešujejo razvoja, ali zaterli ga tudi še nikjer niso. Samo mirni naj bodo, ponosno naj ne dvigujejo praznih glav: če nam hočejo vriniti svoje misli, svoje čutje, pereče se jim: „Odi profanum vulgus et arceo“!

Nasprotno je žalosten, otožen čut, ako ni dovolj krepak, ako ne izhaja duši iz globočine, v pesmi to, kar se imenuje sentimentalnost. Zgodi se časi, da je človeku tako nekako čudno, nič se mu prav ne ljubi, jed mu ne diši, pijača ga ne veseli, vse mu je nekako pusto. Vprašaj ga, kaj mu je, ne more ti reči: to ali to me boli; to je neko neprijetno stanje med boleznijo in zdravjem. Tako nekako se mi zdi sentimentalnost; to je tisto žalovanje, ne védi zakaj, brez prave podloge. kakor Nemec pravi: brezpredmetno. Človek je kakor v neki omótici, ne čuje prav in ne spi, ziblje se med upom in strahom, med žalostjo in hrepenenjem; sam ne ve jasno, česa pogreša.

Doumno je, da se ta sentimentalnost nahaja zlasti pri mladih ljudéh obojega spola, z mehkim sercem ali brez izkušnje, brez življenja za sabo. Tako stanje ní nič nenaravnega, pogubnega v mladeniški dobi človeškega razvoja. Jaz bi celo terdil, da je vsak boljši človek, zlasti pesnik, imel v svoji mladosti taka trenotja. Ne grajal bi jaz mladeniča, ki sedi v šumečem gozdu poleg vervrajočega studenca, glavo podpira s komolcem in misli, misli. sam ne vé kaj; samo to vé, da je nesrečen, neskončno nesrečen! Ali pa na griči sedé gleda, kako se solnce proti zatonu pomiče, in bel oblaček zlatom obrobljen plava pod jasnim nebom, dalje, dalje tja v neskončnost: in njemu se zbuja hrepenenje v sercu, sam ne ve, po čem, skoraj si želi plavati z onim oblačkom dalje, dalje, sam ne vé, kam, v neko neznano, deveto deželo. — Ne bodem te karal, mladenič; posedaj tako. če imaš čas in sanjari, samo to bi ti svetoval, prav po prijateljsko svetoval: ne misli, da si že vse življenje preživel; kar meniš tí, da je življenje, to je samo predgovor, uvod resne knjige, kateri pravimo: živ'jenje. In če se ti gib.jejo v sercu pevske moči, ne bodem ti dejal, da zadušaj pervo gibanje svojega genija, ki razvija mlada svoja krila: poj, kakor veš in znaš, zlagaj svoje pesmice, a zložene skerbno shrani, da jih ne zagleda posvetno oko. Hrani jih, prijeten spomin ti bodo kedaj zlate mlade dobe! Ne daj se motiti slavnemu pesniku, ki poje:

Ne vém, kaj to pomeni,
Da žalost teži mi sercé!

On, ki je to pel, imel je življenje za sabo, on je vedel, zakaj mu žalost teži sercé.

 S.

(Konec prih.)