Literarni pogovori 1877, 255

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Literarni pogovori 1877, 238 Literarni pogovori
Josip Stritar
Literarni pogovori 1877, 269
Spisano: Zvon 1877
Viri: dLib, archive.org
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt




(Konec.)

Iz leposlovskega stališča moramo torej zametati sentimentalnost, ker sentimentalni proizvod v poeziji in umetnosti sploh je, po naši definiciji, plod ne dovolj krepkega čuta, torej slabosti, nemoči, podoben nekako nedozorelemu sadu; v umetnosti pa ima samo veljavo, kar izvira iz kreposti.

To se mi zdi jasno in na to stran mi ní potreba obširneje govoriti o sentimentalnosti; potrebno pa se mi vidi, da izpregovorim nekoliko besed o neki novejši prikazni pri nas, ki je v nekaki zvezi s tem predmetom.

Nedavno je bil pri nas vsak tretji človek, ki je znal pisati, to je čerke delati — jezikoslovec. Kedor ni vedel kaj pisati, pisal je o jezikoslovstvu: če ní razumel druzega, za jezikoslovstvo je bil dober. Vreme, zdravništvo in politika, to je bilo in bode, menim, pri vseh narodih kakor nek srenjski pašnik, kamor ima vsakedó brez posebnega privoljenja pravico zaganjati svoje krave ali ovce. O vremenu, zdravništvu in politiki smé govoriti, kedór utegne, brez posebnega strokovnjaškega izobraženja; bodi si še takó neumno, to je njegóva deržavljanska pravica, katere si ne dá kratiti. To je čisto pravično, ako bi se to ne smelo, o čem pa naj bi govorila vélika množina izobraženega človeštva? Pri nas smo imeli, ali morebiti še imamo, poleg teh tréh srenjskih pašnikov še četertega, to je jezikoslovstvo. Čisto naravno: jezik, to je vse nase narodno premoženje; o njem govoriti in pisati, kolikor je meni znano, do sedaj ni še prepovedano. Ko je bil jezik na vse straui prerešetan, šli smo — tudi čisto naravno — za en korak dalje. Spravili smo se na slovstvo. Kakor prej o jeziku, takó piše sedaj o slovstvu tudi, kedór nima druzega posla. To je sedaj naš peti srenjski pašnik. Vsi smo estetiki: in kakó določna, „apodiktična“ je naša sodba o vsaki posamezni slovstveni prikazni! To je velik napredek! Vsak si je zgradil, in sicer iz malega gradiva, svojo estetično sislemo: kakor nosi vsak krojač svoj „vatel“ sè seboj, takó imamo vsak svoje estetično merilo: razloček je samo ta, da so krojaški vatli vsi enaki, naša merila pa so silno različna. Posebno naši mladi ljudje se kažejo na tem polji od sile samosvestne. Temu je prišel v roko kak Turgenjevov roman. Mož je slišal, da je sedaj Turgénjev „á la mode“ ; slišal je tudi, da je ta slavni ruski pisatelj „realist“. Zdaj pa že vé, kakošen mora biti roman, tudi slovenski roman. Drugi je izteknil kje kako Bret-Hartovo novelo, ravno takó; ta mož zdaj vé, prej ní vedel, kaka mora biti novela. Tretji je videl kje po naključji kako Defreggerjevo podobo iz górskega življenja Tiroljskega. Isto takó! Prej ní videl podobe razen kakega sv. Florijana z golido v roki, torej se vendar ní še upal soditi o slikarstvu. Ali sedaj, ko je videl, z očmi videl, pravo, resnično podobo, če tudi morebiti ne najboljšo, slavnega tiroljskega umetnika, zdaj se mu je mahoma razodela vsa umetnost: zdaj umé vse njene skrivnosti. Hitro sede, dokler mu ní še izpuhtela modrost, ter nam napiše korenito, razpravo o slikarstvu in sploh umetnosti; a ne samo to. Dobil je v roko merilo za vse umetniške proizvode. Svoje modrosi i vesel sedi na visokem učnem stolu, ter se posmehuje zaničljivo slovenskim pesnikom in pisateljem, kateri ne pišejo takó, kakor slika Defregger; oni so mu — sentimentalni! Da je živel nekedaj nekje tudi nek Rafael, ki ní ravno na slabem glasu. — nekateri ga celo imenujejo pervega slikarja vseh časov — da je ta Rafael slikal nekoliko drugače, morebiti celo nasprotno, tega mladi učitelj mendà ní slišal nikedar.

Življenje, narava, „realizem!“ to je sedaj pri nas dnevna „parola“, in hoc signo vinces; realizem to je edino prava vera, brez nje ní izveličanja. Vprašánja, ki so pri drugih narodih zdavnaj že rešena, so pri nas „na dnevem redu.“ Zmote, drugód že odpravljene, Šopirijo se pri nas za edino prave resnice. Kedor nam zna naslikati okornega kmeta, ravno takega, kakoršen je v resnici, prav v delavniški opravi, s krepko podkovanimi čevlji „na šiv“, če se jih derži nekoliko gnoja ali druge nesnage, tem bolje, to je še le pravi „parfum“; kratko pipo mora v ustih imeti, še bolje če žveči tobak — krepko pljuvati, usekovati se v roko; robato govoriti itd, itd. Kedor to zna, ta je junak, „omne tulit punctum;“ to je umetnost, to je poezija; vse drugo je — sentimentalnost. Življenje nam kazati čisto táko, kakoršno je, to je vsa umetnost. Gospodje ne znajo ločiti, kaj je namen, kaj sam pripomoček.

Ko bi človek vedel, da bi kaj koristilo, pisal bi rad obširneje o tem predmetu, jaz imam malo upanja; vendar morebiti o drugi priliki!

Nekaj se mi pa vendar še potrebno zdi. Kakor poznam naše občinstvo, kričalo se bode: Tako! tebi ní prav, da tudi drug kedó estetikuje, ti braniš svoj „monopol“; gola samooblastnost, nezmotnost, zavist govori iz tebe. Takemu očitanju, ki sem ga res že moral slišati, nimam odgovora; kedor tako sodi, prosto mu! Piše se zato, da se bere in kolikor toliko tudi umé, kar se bere. Nihče ne more biti bolj vesel, nego sem jaz, da se naše občinstvo, zlasti mladina, bolj in bolj zanima za slovstvo, umetnost; da se ne bere samo tako brez premiselka, da se javno govori in piše o slovstvu; nihče ne hrepeni tako po kritiki svojih spisov, svojih nazorov, kakor jaz: saj iz dobre, pametne, zrele kritike se pisatelj sam uči. Kritika ga potèrja v dobrem; kaže mu zmote, napake, katerih si ni jasno v svesti. Táko je bilo od nekedaj moje mnenje o kritiki; takó sem sam kritikoval, kolikor sem vedel in znal. Jaz torej nisem in ne morem biti proti kritiki. A kritika se meni zdi resna stvar: kedor hoče biti kritik, estetik, treba, da nekaj zna: to je! Tudi mi smo kritikovali in estetikovali, ali prej smo se učili!

S.