Literarni pogovori 1877, 221

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Literarni pogovori 1877, 206 Literarni pogovori
Josip Stritar
Literarni pogovori 1877, 238
Spisano: Zvon 1877
Viri: dLib

archive.org

Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


(Dalje.)

Ako hoče torej pesem sezati v serce, kar je njen namen, treba najprej, da je čut, katerega nam izraža, krepák; to pa more samo biti, ako je resničen, ako si ga pesnik ni izmislil, primislil, ali rekel bi: pričutil, kar je takó navadno zlasti pri mladih pesnikih brez izkušnje, brez življenja, torej brez pravega pesniškega gradiva. Kakor čebela ne dela iz sebe medú, nabira ga po cvetji, potem ga v sebi prekuha in predela; takó pesnik ní sè seboj na svet prinesel poezije, nego samo pesniško zmožnost, pripravne „organe“: poezijo mu daje edino življenje. Da on čisto drugače opazuje in takó rekoč v sé jemlje življenje, da ima bistrejše oko, ki vidi, kar je drugim skrito, sercé, ki krepko, globoko čuti kar druzega komaj, ali samo po verhu, za nekaj časa zadene, sercé takó živo občutno, da v njem vsaka imenitnejša prikazen življenja krepko odmeva; da ima poleg tega ono čudovito stvariteljno moč, da svojim čutom daje jasno, krepko, telesno podobo: to je, kar loči pesnika od nepesnika. V tem pomenu, je vse pesništvo „subjektivno“. „Duo cum faciunt idem, non est idem“; takó se tudi lahko reče: Ako dva vidita isto, ne vidita enako.

Človeško oko ní še videlo stvari, kakoršna je sama ob sebi (das Ding an sieh); mi vidimo stvari, ne kakoršne so, nego kakor nam se vidijo, kakor nam jih kaže naše oko; meni takó, drugemu drugače, takó da dva človeka ne vidita nikoli ene in iste stvari čisto enako ; to je znana resnica. Življenje nam podaje neskončno število raznih prikazni, žalostnih, veselih in kar je vmes med tema nasprotjema. Kakor je po tem ustvarjeno čustvo posameznega človeka — ta je bolj k veselju nagnen, ta bolj žalosti dovzeten — takó vpliva nanj življenje. Smešno je torej očitati pravemu pesniku, da vedno žalostne poje, kakor bi bilo nespametno oponašati drugemu, da same vesele „kroži“, kakor da bi bilo to v njegovi oblasti, kako se mu kaže življenje! Pesnik je tu čisto „pasiven“. Enako opravičeno je torej v poeziji oboje, žalost in veselje. Kaj pa ima večo moč v sebi, kaj je, rekel bi bolj poetično, veselje ali žalost, na to vprašanje je po tem, kar smo rekli, lahko najti odgovor. Tisto, kar je krepkejše, kar bolj pretresa človeško dušo. Tudi to, menim, ne bode se mi ométalo. Človek nikoli ne more biti takó srečen, kakor je lahko nesrečen; veselje nikoli ni tako živo, krepko, kakor je žalost; noben vžitek, nobena slast — rekel bi skoraj : vsi vžitki, vse slasti skupaj ne premagajo ene same prave, globoke, ostre, neskončne telesne ali duševne bolečine! Govori se, da človeka lahko umori prevelika radost, mogoče; ali če je to res, zgodi se samo zato, ker je radost prenaglo, nenadno prišla, ne zato, ker je prevelika, neznosna; ali kaj pa žalost, bolečina! — —

Takó se ne more terditi, da sta si veselje in žalost, vživanje in terpljenje v življenji v nekem ravnotežji; o da bi bilo vsaj tako! Sreča, zdravje, dobra volja, sploh „normalni“ stan — to se komaj čuti; ali tolikanj bolj se čuti, kar je njim nasprotno: nesreča, bolečina, žalost! Poglejmo po življenji, po svetu: samo tòp, neobčuten človek more terditi, da je več veselja, nego žalosti! In če se tebi samemu dobro godi, ali te čisto nič ne moti v vživanji, da terpi tvoj bližnji. Ali moreš z veseljem jesti, ko tvoj brat lačen sedi poleg tebe? Ako to moreš, potem si res srečen, samo da ti jaz ne vidam tvoje sreče, kakor me nikakor ne mika mimo, neskerbno, nezbolestno, in torej po tvoji sodbi, srečno življenje tiste živali, kari je edini namen in poklic ta, da se dobro redi in debeli! Ako takó ustvarjen, bodi vesel in hvaležen svojemu stvarniku, a pusti na miru druge, ki niso taki: ne izpreobračaj jib, ne vrivaj jim svojih modrih naukov. Ti si lahko poštenjak, čislan meščan in deržavljan, lien tergovec in gospodar, dober mož, oče, brat in svak, morebiti celo prijatelj — svojim verstnikom: samo, ako se nočeš smešiti, razkrivati nam svoje plitvosti in toposti, katere bi ti drugače nihče ne očital, ne sedaj nam na učni stol, ne govori o stvaréh, katere so ti ti bodejo večno skrivnostna knjiga, sedemkrat zapečatena! Ne govori nam zlasti o poeziji, za katero nimaš organa. Ako si učen tudi učen je lahko tak človek — ako znaš latinsko in te veselé prijetne, duhovite pesniške igrače — ti meniš, da je to poezija — beri in veseli se svojega Horacija, to je tvoja poezija, duh od tvojega duha: to te ne bode vznemirjalo, pretresalo ti serca, ne bode molilo prebavljanja. Ali Preširna, Byrona, Shakespeara, prosim te, pusti mi v miru.

Razširjena je, zlasti pri nas, misel, da tisto „svetožalje” izvira samo iz žalostnih izkušenj pesnikovih, iz lastne mu nesreče, iz osebnega terpljenja, iz neke zagrizenosti ali celo koketnosti. Kedor takó misli in govori, kaže nam samo svojo plitvost, topost, neobčutnost. Da ne navajam drugih izgledov: Goethe je bil morebiti najsrečnejši človek, kolikor jih poznamo, in on je pisal — Fausta! In kaj je Faust druzega, nego „visoka pesem“ svetožalja? Lahko je dokazati iz slovstev vseh narodov, da ní bilo nikoli velikega pesnika, pesnika „po milosti božji“, kaj pravim pesnika? da ni bilo sploh nikoli vekega duha, da bi ne bil bolj ali manj čutil „svetožalja“. To bi bilo prav zanimljivo in tudi podučno delo, morebiti se ga sam porimem o priliki. Jaz sam poznam človeka, ki se mu ní nikedar v življenji „slabo godilo“, in vendar imajo skoraj vse pesmi njegove tako žalostno lice. Pustite ga, on ne more nič za to. Ako vam njegove pesmi niso po volji, ne berite jih : ne takó! berite jih, grajajte jih, kar vidite v njih slabega, šibajte brez usmiljenja njih umetniške napake; samo njihove nazore o življenji, njih splošni značaj pustite v miru; opravičen je, kakor kateri si bodi drugi; ne prigovarjajte mu, da naj, popustivsi to temnoglednost, poje vesele. Pesmi se ne naročajo pri pesniku, kakor — hlače pri krojači, široke, tesne ; dolge, kratke, kakor so temu ali onemu, ki si jih naroča, po volji. Pesnik torej naj poje žalostno ali veselo, kakor mu serce veleva, samo da je njegov čut resničen in krepak; brez tega ní prave pesmi.

S.

(Dalje prih.)