Literarni pogovori 1877, 173

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search

Krepko besedilo

Literarni pogovori 1877, 157 Literarni pogovori
Josip Stritar
Literarni pogovori 1877, 190
Spisano: Zvon 1877
Viri: dLib, archive.org
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt



(Dalje.)

Sploh se ne more dovolj gledati na to, da bodo besede lahkurabne, ne okorne; zato ne delajmo nepotrebno dolgih, nerodnih besed ogibajmo se zlasti neukretnih, terdih končnic, kakor je n. pr. slaboglasni „ek“. Nova beseda bodi, kolikor mogoče taka, da se bodo iz nje lahko izvajale druge, prilogi, glagoli i.t.d. Najboljše so besede brez končnic, n. p. zbor (zboren, zborovati, zbornica...), ali tudi ženske na sam a takó je n. pr. beseda „izjema (izima)“ mnogoboljša, nego „izjemek“; iz nje je takó lahko narediti prilog „izjemen“, kaj pa začeti z „izjemkom“? Kader imamo dvé besedi na ponudbo, volimo vselej lepoglasnejo; beseda, ki tudi ušesu ugaja, bode se mnogo laže ukoreninila in udomačila v knjigi in v narodu.

Stvareč nove besede glejmo, da bodo, kolikor koli se dá, domače, korenine slovanske. V tém ne smemo posnemati Nemcev; njih jezik je malo tenkočuten; kakor beračev plašč različne zaplate, takó on voljno sprejema iz vseh jezikov besede, če so še takó robate; njemu se vse podaje. Latinske, gerške korenine besedo vzemimo samo tedaj, kader ní nikakor moči najti domače.

Skerbno pa se ogibajmo onih, ki imajo poleg latinske ali gerške korenine n. pr. nemško končnico. Meni vsaj je beseda, kakor n. pr. korespondirati prava spaka; ogibljem se je, dokler se je morem, če tudi nisem „strictissimae oljservantiae“ purist. Meni se sploh zdi, da naši pisatelji, zlasti po časnikih mnogo preradi, brez potrebe, rabijo tuje besede, časi prav malo blagoglasne, tako ne vém, zakaj bi rekli n. pr. „historično“ mesto „zgodovinsko“, morebiti menijo nekateri, da take tujke dajó spisu bolj učeno, imenitno lice. Madjarji niso naši prijatelji, vendar tudi od sovražnika se lahko učimo. Kakó delajo Madjarji svoje „kulturne“ besede, ne vem; ali vzemi v roko madjarski list, jezika ti ni treba znati, in preberi eno stran, redko kje najdeš kako tujo „kulturno“ besedo, kakoršnih je vse polno po naših časopisih (to se vé, da ta ne govorim o slovanskih besedah, katere so že čisto utelesili svojemu jeziku). Čudno se mi zdi tudi to, kakó kratke in gladke so nekatere njihove besede, ki so vendar očividno skovane. Kjer pa že rabimo tako tujko, ne dajajmo ji vsaj brez potrebe takó čudne, okorne oblike; tako n. pr. jaz ne umejem, zakaj pišemo „telegrafično“, ko bi lahko rekli „telegrafno“ ali „telegrafsko“.

Mnogo bi mi bilo še govoriti o tem prevažnem predmetu; ali prestopil sem že sedaj meje, katere sem si bil s konca sam postavil. Samo nekaj besed naj še izpregovorim in to o preklicanih — „germanizmih“. Koliko se je že pri nas govorilo in pisalo proti tem spakam, ki nam kazé jezik; hudo vojsko so jim napovedali naši učenjaki, preganjali so jih in trebili in mora se reči, ne bez prida. Naš jezik se je v pisanji in govoru, celo med prostim ljudstvom, že lepo očistil, da si je vedno še mnogo ljulike med pšenico. Tudi jaz sem vnét; za čistoto jezika, tudi jaz bi najrajši, da bi bila vsaka beseda, vsaka „fraza“, ki jo rabimo, čisto slovanskega plemena; tudi jaz se zderznem, kader berem kak prav debel germanizem, in zdrizam se pogosto, naj vzamem v roko kateri koli list slovenski. Popustil sem že sam mnogokako besedo, ki mi je bila prav priročna, ko se mi je dokazalo, da je sirota neslovanska. Vendar obhaja me časi misel : kam pridemo slednjič s tem večnim čiščenjem in rešetanjem? Naš jezik bo res čist, kakor semenska pšenica, ali kakó strašno bo ubožen! Zdi se mi torej, da tudi to vse hvale vredno početje, čiščenje jezika, ima svoje meje, da tudi tu ne bodimo preostri sodniki ; „quid sum miser tunc dicturus, cum vix iustus sit securus?“ Meni je hudo za vsako besedo, ki jo izgubimo. Koliko sem že terpel n. pr. za samo besedo „peljati“, ki mi jo je vzel neusmiljen purist! Prej sem v svoji nedolžnosti brez skerbi pisal in govoril: „V Ljubljano se je peljala“. Kakó naj pravim sedaj? „Vèdla“? kedó me bo razumel? „vozila“ tudi ne, ker je bilo samo enkrat. Kaj pa naj rečem, kader imam v mislih „dekle zapeljivo“? — Kaj takega ti ní treba imeti v mislih! — Res je najbolje takó! Ali kaj pa naj rabim za „varovati“, „nevarnost“, „varčen“, „varčevati“?

Jaz bi torej svetoval: Gospôda (tudi ta beseda je tujka!) „pas trop de zèle“! „blinder Eifer schadet nur“! Ne bodimo preostri, čistimo jezik, todà zmérno, s pametjo; brez poštenih „kompromisov“ ni izhajati v življenji, nikjer, tudi v jeziku ne. Kaj pa, ko bi drugi narodi takó delali sè svojim jezikom. Angleščina je spojena iz dveh čisto tujih si pervin, in vendar je sedaj pošten jezik, da malo takega! Jezik naj nam ne bode samo predmet, da kažejo jezikoslovci svojo učenost in bistroumnost! Zato se mi bolj primérni zdé stari, mertvi jeziki, zlasti ljubeznjiva sanskriščina, ali morebiti etruščina; „hic Bhodus, hic salta“. Kedor si vedno posteljo postilja in prestilja, ne bode nikedar spal; dovolj dolgo časa smo koso klepali, zdaj začnimo že kositi!

Meni se zdi, da nam je Iočiti germanizme od germanizmov. Ogibajmo se pravih, debelih, neukretnih germanizmov, ki nam zares jezik pačijo in kazé; besed, katere takó rekoč vpijejo, da so tujke, katere se podajejo našemu jeziku, kakor bosopetemu zamorcu svetli cilinder! Takih besed pa, ki so se že udomačile, ukoreninile v književnem jeziku, ki so dobile že čisto domačo slovensko obliko, takó da jim pride samo jezikoslovni kemik z mnogim trudom in preiskovanjem do tuje korenine, take besede menim, da bi smeli rabiti brez smertnega greha.

Kakor s posameznimi besedami, tako je tudi s celimi izreki. Tudi tu in zlasti tu ne bodimo preveč izbirčni. Ogibajmo se takih, ki se ne zlagajo sè zakoni in pravili našega jezika, katerih se brani duh njegov. Med take nerodne germanizme spada, da mimo gredé omenim, tudi sploh rabljeni izrek : „prav imaš“; naš kmet govori mnogo bolje, kakor Latinec ali Gerk : „prav praviš“, „ali prav si storil“. Drugih izgledov mi ní treba navajati; vse polno jih je po naših knjigah in časopisih!

Ako pa, ker ne najdem v slovenščini primérnega izraza, zasučem svoj govor časi po nemškem, ali kakem drugem jeziku takó, da novi izraz ne nasprotuje naravnost duhu slovenskega jezika, menim, da, se nísem pregrešil. Dovolj, da je moj izraz narejen po kaki analogiji v slovenščini, takó da si lahko mislim: Če tudi narod takó ne govori pa bi vsaj lahko takó govoril. S tem ne samo da se ne kazi jezik, še bogati se po mojem mnenji. Takó n. pr. menim, da mi je po nepotrebnem nek gospod brez podpisa očital, in sicer prav neotesano očital, da je pisano v „Zvonu“ : „0 blagor mu, ki sreča ga zadene“; gospod Anonymus ima, kakor je videti, silno tankočutno uho; škoda samo, da ga je ta tankočutnost zapustila ravno tedaj, ko bi je bil najbolj potreboval! To „per parenthesin“.

Čas je, da sklenem svoje dolgo besedovanje. Moj nasvet je torej tá, da naj se nam spiše kratek slovar, obsezajoč za sedaj samo take tehnične besede in izraze, katerih nam je živo potreba v govoru in pisanji. Rokopis naj bi se poslal našim veljakom, da ga pregledajo, popravijo in dopolnijo, kjer je treba. Komu, ali da jasneje govorim, kateremu zavodu bi potem najbolj pristalo založiti to delo, o tem, menim, da mi ni treba še posebej govoriti. Kader bi prišel ta slovar na svetlo, bila bi vsakemu slovenskemu pisatelju dolžnost, ravnati se po njem.

Té verstice imajo samo namen, izprožiti živo, vsestransko prevdarjanje tega takó važnega vprašanja, nikakor pa nočejo podajati natančnega načerta, kako je izvesti stvar. Naj sedaj drugi izrekó svoje mnenje, prav rad se jim dam podučiti in preučiti, ako nam kaj boljega podadó. Veselilo me bode, ako mi pride prav mnogo dotičnih dopisov, čisto zasebnih; ali še bolje takih, da jih bode moči vzeti v „Zvon“.

To je bilo že pisano, ko sem z veseljem zvedel, da se je enakega dela že prej poprijel mož, katerega sámo ime že mi je porok, da bode delo dobro. Dobro srečo!

S.