Literarni pogovori 1877, 190

y TAMNEM LOGU,

Bleda v dola

Luna seva, Krasno zvezde se verstč; V tamnem loga Pa odmeva Jok nesrečne deklice.

Kraj potoka

Dragomira

V rosni travici sed6

Joka, stoka,

Se ozira, Alj že Mirko gre, alj ne.

Čeme megle

Po obnebju

V gostih trnmah se valš;

Hrabre trume

Tam na polju S silnim Turkom se bor6.

riv

Med vojaci

Tadi Mirko Seka grozne Tarčine ; Med janaci

Tudi Mirko

V domačijo svojo gre.

Zopet v dolu

Luna seva Krasno zvezde se verst6; V tamnem logu Pa prepeva Dekle nežne pesmice.

Kraj potoka

Dragomira

Y rosni travici sedč

Tja v daljavo Se ozira; Nja se serce vesele I

Tej pesmici se more reči, da ni brez nekega liričnega, rekel bi, melodijoznega ritma, ki prijetno ugaja ušesu. To je že nekaj. Kakor menim, da poznam naše občinstvo, upam se reči, da bode ugajala mnogokateri rahločutni, zlasti ženski duši, ki se, nerazvita še, brez jasne zavesti, ziblje v sladkih mladostnih sanjah.

O vnanji obliki njeni ne bodem obširno govoril : kedor bere „Zvon," posebno pa „ht. pogovore," vedel bode sam, kaj bi imel grajati na njej. Sploh pa moram reči, da so njeni verzi dovolj blago- glasni, gladko tekoči, brez posebnih debelih napak : izvzemši more biti rime. Samo kar se tiče notranje uredbe, nekoliko besed.

Situacija, se mi ne zdi dovolj jasna. V pervih dveh kiticah luna sije, zvezde ,,se verste" (kako verste?): deklica sedi v „rosni" travi (rosna trava, dobro : a tu neprimerno, celo nekako čudno : bralcu se nehotoma posili misel, da je v rosni travi sedeti — nezdravo !) : v tretji kitici pa mahom : „Cerne megle po obnebju v gostih trumah se vale." Kje se vale goste trume ? Tam, kjer deklica sedi ? to ne more biti ; torej na Turškem, na bojišči ? deklica sama v duhu vidi to situacijo ? Mogoče ; samo da temu nekoliko nasprotuje to, da se

— 191 —

•s . .

je prej deklica ozirala, ^alj že Mirko gre, alj ne.^ Ali vidi t6 pesnik sam, da se godi ob istem času ? Ali je pa morebiti med 2. in 8. Utieo preteklo nekoliko časa, kakor med 4. in 5., tako da imamo tri lasne situacije ? Če je tako (in berž ko ne bode tako) treba je bilo ta presledek kako oznameniti, kakor se je storilo v začetku 5. k. z besedo ^zopet. (Tudi v 4. k. verstita se dva različna momenta prenaglo zaporedoma).

To je že prav, da nam pesnik vsega ne pove, da prepušča nekoliko naši fantaziji — gostobesednost je navadna napaka mladih pisateljev — vendar pa mora biti vse tako povedano, razloženo, kolikor moči kratko, časi z eno samo ^karakteristično^ besedo, da bralec kratko malo ne dvomi, kako naj si misli stvar ; na razpotji je treba nekega kažipota, da se ne bode bralcu dolgo pomišljati, kam naj krene. To ni lahko, vem, a to je ravno — umetnost I

Po svojem značaji spada ta pesmica v versto onih, katerim je pri nas tako rekoč na čelu sploh znana, po vsem slovenskem svetu prepevana : ^Mila, mila lunica,^ pesem, ki se je se svojimi besedami, ali z napevom svojim, ne vem, morebiti z obema skupaj, tako pri- ljubila izobraženemu in prostemu občinstvu, kakor malo katera druga. Ako bi bila razširjenost in priljubljenost pravo merilo umetniške vrednosti, moralo bi se reči, da je imenovana pesem izmed najboljših, če ne celo najboljša pesem slovenska. Ali to ni tako. Splošna pri- ljubljenost, popularnost je za umetniško vrednost čisto indiferentna : to nam kaže literarna zgodovina v«?akega naroda. S pesmami se godi kakor z — obleko. Kaj je „moda ?*' Obleka je lahko nerodna, gerda, smešna, vendar ves svet, ne samo ženski, nori za njo : zakaj ? Moda je taka. To prereže vsako pametno razpravo. Kake lepe pesmi ima naš narod ! Ali jih poje ? Sramuje se jih celo ; premalo so mu ime- nitne ; moda, moda ! Kaj poje namesto njih ? Ničeve, osladno-sen- timentalne ali pa prazno-vesele iz tujega sveta zanesene pesmi ! Samo to je dobro, tolažiluo, da taka nezaslužena popularnost terpi samo nekaj časa ; kar je bilo včeraj nad vse lepo, sploh priljubljeno, ^0 je danes na pol pozabljeno, svet se ne more prečuditi samemu sebi, kako je mogoče, da mu je to kedaj ugajalo — Krinolina ! Dobro se še spominjam, kako je bilo nekedaj vse po deželi vneto za cerkveno pesem: ^Ko v jasnem pasu,** ali pa „Ena zvezda,** pesmi' Pp besedah in napevu pravi smertni greh zoper zdravi okiis ! Kedo J^ti poje še dandane« ! ,Tako upam, da tudi „Mila, mila lunica" bode skoraj izgubila svojo meni nedoumno čarobno moč; morebiti jo je ^^ ! Ko pravim : „^Iila, mila liinica," imam v mislih z njo vred tudi vso versto tistih osladuo-sentimentalnih pesmi.

In tako me je navedena pesem privela do pravega predmeta, ^ katerem se mi zdi potrebno nekoliko obširneje govoriti.

(Dalje prih.) S.