Literarni pogovori 1877, 157

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Literarni pogovori 1877, 141 Literarni pogovori
Josip Stritar
Literarni pogovori 1877, 173
Spisano: Zvon 1877
Viri: dLib, archive.org
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


(Dalje.)

Preozke meje torej je treba razširiti jeziku; to je jasno, vpraša se samo, kakó! O tem preimenitnem vprašanji bodo si pač misli posameznih rodoljubov navzkriž; naj izrečem jaz svoje, kakor vém in znam; drugi naj nam razložé svoje, da se prevažna stvar vsestransko korenito razjasni.

Najnaravneje bi pač bilo pustiti jezik, naj se sam iz sebe po- lagoma „organično˝ razvija, kakor se je pri drugih, kulturnih na- rodih. Kar je najnaravneje, ni vselej tudi najbolje; in tudi sila je časi dobra, samo da je pametna. Kako vino bi pridelavali naši gorniki, ako bi križem roke deržali in pustili rasti terto, kakor se ji ljubi, kakor jo je Bog ustvaril ! Ako hočemo čakati, da se nam jezik sam iz sebe razvije do potrebne stopinje, učakali ne bomo ne mi, ne naši otroci, ne naših otrók otroci. Pospešujmo tudi njegov razvoj, kolikor pripuščajo njegóvi zakoni. Koliko časa je, kar je stopil naš mali narod na zgodovinski oder! Ni čudo torej, da je njegov jezik zaostal v svojem razvoji za jeziki drugih, srečnejih narodov. Kar smo zamudili brez svoje krivde, treba nam je skoraj dostoriti, da bodemo z drugimi v eni versti.

Da pridem že do jedra: Za vsak pojem, za vsako misel, za vsako „nüanco” misli treba nam imeti svojo posebno, določno besedo, svoj pravi, lastni izraz, da bodemo mogli naravnost govoriti brez okolišev, brez „opisovanja”, da nam ne bode potreba samo nekako nameravati, namigavati bralcu, naj sam ugane, ako more, kaj smo hoteli reči. Pojmi, kolikor jih imamo do sedaj, niso ne slovanski, ne nemški, mednarodni so, lastnina vesoljnega človeštva, naj jih je pridobil kateri koli narod; ti pojmi so torej tudi naši, in za to je treba, da imajo v našem jeziku vsak svojo besedo. Kjer take besede ni, tam jo je treba ustvariti. Tu pa nam bode najprej pogledati, ali tiči morebiti kje kaka pozabljena v narodu; ako jo najdemo, sprejmimo jo z veseljem, če je tudi iz — Ribnice. Ako je ne najdemo v nobenem kotu slovenskih dežel, — in to se nam bode prepogosto zgodilo, — pojmo je iskat po staroslovenskem slovarji; če je, dobro, vzemimo jo, otrebimo jo prahú, dajmo ji novo obliko in rabimo jo brez pomiselka. Ali tudi v stari slovenščini bodemo tolikokrat zastonj iskali pomoči; tedaj se nam je oberniti do svojih bližnjih bratov, Hervatov ali Serbov, že malo dalje nam je do Čehov, Poljakov; kjer dobimo dobro besedo, zlasti če je že uko — reninjena, osvojimo si jo, ter dajmo ji pravo slovensko obliko — Najdaljši pot nam je do bratov Rusov, in vendar moje mnenje je to, da pri njih iščimo najprej. Rad bi mislil, da mi ni potreba obširno razlagati, zakaj nam je najbolj ozirati se na Ruse. Ali se morebiti motim? Ali je morebiti pri nas res še takih ljudi, ki jim vrô še tiste nezrele, otročje misli o ustvaritvi vseslovanskega jezika po glavi? Ali ni prišel pri nas že vsak pametni človek do tega prepričanja, da s tistim večnim približavanjem in mešanjem si ne ustvarimo nikedar splošnega slovanskega jezika, katerega si vendar vsi takó želimo! Ali ne vemo že vsi, da takega jezika nam ni treba ustvarjati, ker je že ustvarjen? Ta jezik govori narod, ki je pravo deblo slovansko; vsi drugi narodiči smo veje, vejice in mladike. Ta jezik gospoduje narodom, ena beseda njegóva zadoni in gibati se začnó nebrojne čete z bliščečim orožjem, valé se silno in deró kakor mogočna reka, ki je poderla jéz z naraslimi valovi! Bogat je ta jezik in blagoglasen, krepák in mehák; v sijajnih palačah se govori takó, kakor pod slamnato streho. Svet se ga uči in vé, zakaj, in še bolj se ga bode učil. In mi bi se ga ne učili? Vsak izobražen Slován naj bi ga znal vsaj toliko, da bi mogel umeti, kar je pisanega v tem jeziku. Vseslovanski še ni ta jezik, tudi ne bode, dokler živi ta rod; ali kedor ima vero v prihodnjost slovansko, ta upa!

Todà nazaj! take gorke besede slabo pristojé hladnemu jezikoslovcu. Pustimo prihodnjost in skerbimo za sedanjost. Reči sem hotel, da se pri izobraževanji svojega jezika ozirajmo najprej na ruščino; kar najdemo v njej nam primérnega, osvojimo si.

Ali tudi ruščina nas bo pustila večkrat v zadregi; kaj potém? Potem je treba — kovati. Ali se ne kuje pri nas že dovolj? Preveč: vsak Slovenec je, če že druzega ni, besedni kovač. Vsaki kuje na svojo roko, kakor vé in zna. Ali tudi besede kovati je treba znati: da bode imela skovana beseda pošteno lice, in, kar je glavno, da bode za rabo. In tudi to ni, da bi vsak zase, za svojo rabo koval besede. Tu je treba neke „centralizacije”, drugače ni nikedar sploh veljavnega izobraženega jezika. Treba pa ni, da to delo začnemo precej preveč na široko. Začnimo najprej s tem, kar nam je najbolj potrebno, z neko, kako bi dejal? — splošno filosofično terminologijo, ki jo rabimo v vsakem govoru in spisu, sezajočem nekoliko nad vsakdanje potrebe.

Jaz si mislim to stvar nekako takó: Mož, kateri čuti v sebi vse sposobnosti, potrebne za tako važno početje — in tudi takih móž imamo — naj vzame kako nemško „psihologijo” ali morebiti tudi „logiko”, in iz nje naj si izpisuje vse tehnične besede in izraze, imena, priloge in glagole; potem naj jim išče, kakor sem gori rekel, primérnega prevoda. Kjer najde kako besedo, ki je že ukoreninjena v književnem jeziku, naj jo obderži, če tudi morebiti ni taka, kakoršne bi si želel strogi jezikoslovec. Sploh ne bodimo preostri filo- logi in samo filologi, s tem večnim filologovanjem ne pridemo nikedar do poštenega jezika. Sveta nam bodi beseda, vendar ne presveta; ne zabimo nikedar, da beseda ni sama záse na svetu, pomislimo, da je samo pomoček, orodje, simbol; misel je perva! Ne bojim se, da bi pameten človek teh mojih besed krivo ne razumel. Gotovo, beseda bodi kolikor mogoče narodna, pravilna, po jezikovih zakonih ustvarjena. Ali če je beseda sicer primérna, lepa in poleg tega že ukoreninjena, menim, da jo smemo rabiti, če se tudi morebiti ne dá po vse opravičiti. Takó morda beseda „zgodovina” res ni čisto pravilno ustvarjena; vendar jaz se je ne ogibljem, kakor večina naših pisateljev, ki rabijo rajši hervaško „povestnico”. Takó govorimo mi, ki nismo pravoslavni jezikoslovci!

Tehnični izrazi (v širjem pomenu, samo té imam tukaj v mislih), naj, kolikor moči, ne bodo iz dveh ali celo več besed; n. pr. ako vzamemo za „definitiv” izraz „za terdno”, kako naj potem prestavim n. pr. „definitive Anstellung?” Tu je neizogibno potrebna ena sama beseda, recimo „stalen” ali kakor že.

S.

(Dalje prih.)