Literarni pogovori 1877, 141
| ← Literarni pogovori 1877, 126 | Literarni pogovori Josip Stritar |
Literarni pogovori 1877, 157 → |
| |||||||||||||
Če v pesmi še nekako za silo izhajamo se svojim jezikom koliko laže bodemo pisali slovensko prozo! — Nikakor ne! — Kako da ne? — Treba da se porazumemo. Kedor piše o navadnih, vsakdanjih predmetih, ne bode v prehudi zadregi, da je le zmožen jezika, in da le zna sploh pisati. Tudi v prostih povestih, v romanih, če ne sezajo previsoko, ne pregloboko, ne bode nam ravno sile, zlasti če se bodemo ogibali popisovanja oseb, krajev, nenavadnih dogodkov v naravi in v človeški duši in nekih drugih slovenskemu pisatelju pogubnih drobnosti; tudi od tal se smemo nekoliko dvigniti, samo ne previsoko, da se ne usapimo; še celo v globočino se smemo nekoliko upati, toda ne do tja, kjer se začenjajo prave uganke vesoljnega bitja, večne skrivnosti človeškega serca; katere preiskavati in ugibati nas sili nevidna moč, da si jim pač nikedar ne pridemo do jedra. Ko pride slovenski pisatelj do te meje, ko pogleda kakor skozi ozko poko v oni skrivnostni svet, ki je edini prav za prav vreden njegovega opazovanja in premišljevanja; tedaj mu odreče beseda; še tega, kar je ugledal, kar se mu je razodelo, ne more povedati vernivši se med svoje.
Na to mi poreče kedo: Kaj pa je nam treba radovedno pogledavati v tiste tvoje mračne, skrivnostne prostore? To je nezdravo, prenapeto, nemško; Slovenci smo zdrave, krepke duše; mi hočemo torej zdrave, krepke hrane; kaj nam treba tistega temnogledega modrijanstva in Schopenhauerjanstva! — Njemu odgovarjam: Tebi ga res ni treba, bodi vesel, prijatelj: Bog ti ohrani zdravje na duši in na telesu; da ti dobro diši in tekne jed in pijača tebi in tvojim tovarišem, saj vas je mnogo in radujte se svojega življenja in kader bodete prav dobre volje zapojte s krepkim glasom če tudi z nekolika koffluatim gerlom: „Na žgancih tropine!”
Ali žalibog, da nas je vendar nekoliko, ki nismo tako krepki in zdravi, da si je tudi nas rodila slovenska mati, ki smo pogledali nekoliko po svetu, po življenji in videli mnogo kaj, kar nam je skalilo dobro voljo, zbudilo misli, Jute, potrebe, katere so tebi in tvojim tovarišem deveta dežela. Ti si tak brez svoje zasluge, mi smo taki brez svoje krivde; ne očitajmo si torej ničesa; imejte poterpljenje z nami, kakor ga imamo mi z vami, izpreobernili ne bodete vi nas, in mi bi vas izpreobračali zastonj. Za vas niso pisane te besede; to govorim onim, ki imajo nekaj višje potrebe; in tudi teh ni tako malo, kakor mislite vi.
Kedor bi morebiti menil, da govori tu neka prevzetnost iz mene, ta bi se jako motil. Meni ni še rešeno prevažno vprašanje, kaj človeka bolj osrečuje nevednost, preprostost, kratkovidnost, ali pa tako zvana višja izobraženost polna nemira, bolesti, neutešnega hrepenenja. Kateremu izobražencu ni prišla še časi misel: Kako srečen je vendar ta ratar, ki stopa v potu svojega obraza za plugom, srečen poleg vsega svojega truda in terpljenja, svojih skerbi, slabih letin in težkih davkov! „O fortunatos nimium, sua si bona norint-agrieolas! Komu se ni zbudila časi želja, da bi živel z njim, ut prisca gens mortalium”.
Pa kaj bi se zagovarjal! Meni ne bode, menim, nihče očital, da se v svoji izobraženosti povzdigujem nad prostaka, da preziram njegove duševne potrebe, jaz, ki imam največo veselje in more biti tudi nekoliko zmožnosti, pisati za prosto ljudstvo slovensko, ki ga ljubim ker ga poznam; priča temu zlasti lanski „Zvon”, kateremu se je ravno to očitalo, in more biti ne čisto po krivem, da premalo ustreza željam in potrebam izobraženega sveta. Sedaj se zopet bojim nasprotne graje, težko je zadeti pravo ravnotežje, težko zadostovati takim nasprotnim zahtevam! Da, rekel sem celo nekje, da pustimo sedaj vso „visoko literaturo”, ter pišimo samo za prosto ljudstva. Tega nasveta ni odobrila večina slovenskega občinstva, in tako sem bil primoran, ker lista ne izdajem za se, premeniti svoj program Kedor mi hoče tu nedoslednost očitati, prosto mu: „Es irrt den Menseh, solang' er strebt”.
Da sem bil prišel do imenovanega sklepa, pripomoglo je, poleg tam navedenih razlogov, nekoliko tudi stanje slovenskega jezika; in sem tako smo zopet pri svojem predmetu. Tu pa moram še omeniti, da nikakor ne govorim o jeziku, kakoršnega potrebuje strogo znanstveno slovstvo; to spada na drugo stran; o tem gre sodba posameznim strokovnjakom. Jaz govorim samo o jeziku, katerega nam je treba za „lepo literaturo”. Tu pa se ne bojmo kar naravnost povedati, da naš jezik ni še nikakor tako razvit, kakor bi bilo potreba.
Ne sramujmo se očitno spoznati, kar nam ni in nam ne more biti na sramoto. Kako bi mogel pameten človek zahtevati, da naj bode naš jezik tako razvit, kakor je n. pr. nemški? Na nespametne, hudobne ljudi pa nam se ni ozirati; njim ne bodemo nikoli zadostili. Ne slepimo se torej, spoznanje slabosti je perva stopinja do zboljšanja.
Če mi kedo tu ugovarja: Saj ni tako hudo, kakor praviš; kakor se tebi vidi. Ako ne moreš vseh svojih misli izraziti v slovenščini, kriv si ti sam, ne jezik, ker ga rabiti ne znaš. Kedor hoče po slovensko pisati, treba najprej, da misli po slovensko, potem bo vsaki misli lahko našel primerno besedo. Kedor pa nemške misli tlači v slovenske besede, ne sme se čuditi, da mu stvar ne gre spretno od rok. Misli si v vsakem posameznem slučaji; kako bi nepopačeni slovenski kmet to povedal. Jaz vse svoje misli lahko povem v dobri slovenščini!
V teh besedah, katere niso izmišljene, je res nekoliko resnice. Gotovo, da mora slovenski pisatelj najprej zmožen biti jezika, takega, kakoršen je v narodu in v boljših knjigah naših; imeti ga mora popolnem v svoji oblasti. To je neizogibno potrebno; kedor ni izpolnil, po svoji moči te perve dolžnosti svoje, nima pravice vmes govoriti; in tudi takih je pri nas, pravijo, a menim, da drugod tudi. Ali jaz terdim, in more biti še kedo drug z menoj, da bode slovenski pisatelj poleg vsega tega imel še velike težave, katerih ni sam kriv. Če mi kedo pravi, da jih nima, da vse, kar misli, lahko pove po slovensko, verujem mu rad; samo praša se, koliko misli ima in kake misli. Za svoje domače vsakdanje potrebe koliko je treba človeku besed? Kakih pet sto, recimo tisoč; s temi se izhaja za silo; ali koliko besed je potreboval Goethe, Shakespeare? Zdi se mi, da nekoliko več. Kedor torej taji uboštvo slovenskega jezika, ta nam razodeva — govorimo naravnost — svoje lastno uboštvo!
Misli po slovensko! To je zopet beseda, ki ima toliko pameti v sebi, kolikor je človek vanjo položi. Bes je, da misli vsak narod, in zopet vsak posameznik, v nekih posebnih oblikah. Kedor hoče torej pisati v slovenskem jeziku, treba, da svojim mislim da najprej obliko njemu primerno, ako je že nimajo. Ali to velja samo do nekih mej; misel sama za se ni ne slovenska, ne nemška; ona je prosta, ne vezana na besedo, pred besedo je bila, sama si stvari besedo, tako da smemo reči: Misel je postala beseda. Kaj posnemamo iz tega? Po moji sodbi to: kader ne najdeš svoji misli primarne besede v jeziku, v katerem pišeš, stvari si besedo sam. Ker je misel, mora biti tudi beseda; ne da bi misel ugasnila, izginila, ker ni našla pripravne oblike; škoda bi je bilo, velika škoda, to se ve da samo, ako je misel kaj vredna. Da pa slovenski pisatelj, izobražen pisatelj, ima take misli; katerim ne najde v svojem jeziku ustrezajoče besede, to je čisto naravno, nenaravno bi bilo, ako bi ne bilo tako. Zakaj je in mora biti tako, to je samo ob sebi tako jasno, da ne potrebuje nikakega obširnega razlaganja. V svojem razvoji smo prehiteli domači jezik, to ni njegova krivda, a naša tudi ne!
Kam meri to tvoje dolgo besedovanje? To, poterpežljivi bralec, bodeš zvedel morebiti v prihodnjem listu, če te ni že oplašila moja gostobesednost.
S.