Libuša

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Vila omoži svojo hčer s kraljičem Pripovedke za maldino
Libuša
Fran Hubad
Zidanje Prage
Spisano: Monika.b
Izdano: (COBISS)
Viri: (COBISS)
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 25%.svg V tem besedilu je še veliko napak in ga je potrebno pregledati ali pa še ni v celoti prepisano.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Libuša.

(Češka pripovedka.)

Na zlatem Višegradu je vladal knez Krak. Ljudje so ga ljubili, ker je bil moder in pravičen. Ko je umrl, zapustil je tri hčere: Kazo, Teto in Libušo. Kaza je poznala vsako travo in njeno zdravilno moč. Čehi so mislili, da je čarovnica. Teta je učila ljudi spoznavati bogove in jih častiti. Grad Tetin ima svoje ime od nje. Libuša je bila najmlajša ali modrejša in kras-nejša od sester. Zato je postala kneginja. Vladala je dobro; pravično je sodila, in je bila ljubezniva bogatinu in beraču. Zato jo je spo¬štovalo vse ljudstvo. Nekdaj se razpreta dva brata, Hrudoš in Staglav zaradi očetove dedovine. Hrudoš je hotel imeti vse sam, ter ni hotel bratu ničesar prepustiti. Zato po¬kliče Libuša lehe in vladike na sveti Višegrad, da bi se posvetovali o pravu. Zbero se, da bi sodili bratoma. Kneginja pride v belej obleki in sede na visok stol. Poleg nje se¬dejo tri krasne device. Jedna je držala oster meč, druga čisto vodo, a tretja je kurila na žrtveniku. Vse utihne. Libuša vstane in reče: „Hrudoš in Staglav, sinova Klenova, rodna brata! Moja volja je, da bi vidva vladala skupaj vsemu imenju, kate¬rega je vama zapustil oče. Taka je bila navada pri nas do sedaj." Lehi in vladike so hvalili izrek kneginje in mlajši Staglav je bil zadovoljen ž njim. Ali Hrudoš ne tako; on skoči srdit na nogi, razjezi se in zav¬pije na vse grlo : ,,Sramota možakom, katerim vlada ženska!" Te besede razžalijo knjeginjo. Ni hotela vladati dalje. Lehi in vladike so se jezili nad Hrudošem in prosili knjeginjo, naj bi si izbrala moža, njega bi slušali kakor kneza. Knjeginja ukaže osedlati svojega konja belca. Izmed lehov in vladik izbere dvanajst poslancev, da jim zlat plašč, belo žezlo in knezov klobuk, re¬koč: ,,Jezdite za mojim belcem. Našli bodete moža sedečega pri železnej mizi in jedečega v senci ve¬likega drevesa. Moj belec se bode ustavil pred njim in pokleknil pred njega; ogrnite ga s kneževo o-pravo in gripeljite ga na Višegrad. Ta je moj iz¬voljeni in važ knez." Odpravijo se poslanci za belcem; dirjal je pred njimi, da so mogli komaj za njim. Jezdili so dolgo preko gor in dolin, preplavali vže Moldavo in Labo in prišli k Stadicem. Tam zdirja Libušin belec po novo izoranej njivi, ustavi se in pokloni pred oračem. Poslanci prijezdijo in najdejo vladiko Premisla sedečega na preobrnemu plugu ; na železnem lemeži je imel svoj kruh kakor na mizi, košato drevo mu je delalo senco, a voli so se pasli po njivi. Poslanci spoznajo svojega novega kneza, glo¬boko se mu priklonijo, povedo mu Libušino voljo in mu izroče plašč, žezlo in klobuk. Kadar vidi Premisl to, zgrabi svojo leskovo palico, vtakne jo v tla, nagrebe prsti okolo nje, ka¬kor bi sadil drevo, in glej! palica ozeleni in požene tri mladike. Ali dve se posušite, a tretja raste tem krepkeje in dozori sad na njej. Premisel reče: po¬slanci Libušini in naroda češkega! Orača kličete na prestol, predno je dokončal svoje delo. Ako bi bil potegnil moj plug brazdo do meje, ostala bi Češka neodvisna na veke. Tri mladike pa naznanjajo va-šej kneginji tri sinove; dva bodeta zvenela predno doraseta, a tretji bode vladal na prestolu." Poslanci se čudijo Premislu, opravijo ga z zlatim plaščem, dajo mu žezlo v roko in ga pokrijejo s klo¬bukom. Belec sam priskače, ter pusti mirno sesti novega gospodarja na svoj hrbet. Veseli se vrnejo na dvor Libušin. Radovala se je Libuša svojega moža, rado val se je narod novega kneza. A Premisl je bil s se¬boj prinesel na Višegrad leseno torbo in črevlje iz ličja v znamenje, da je prišel iz kmetskega stanu na prestol. Kadar so njegovi sinovi in vnuki ugledali torbo in črevlje, spominali so se svojega deda Pre¬misla; spominali so se, da je bil kmet in se čuvali ošabnosti. Leska na njivi Premislovej se je razrasla in zarasla vso njivo. A občini, katerei je pripadala njiva, dali so kralji češki za spomin pravico, da jej ni bilo treba plačevati drugega davka nego merico lešnikov.