Eugenius episcopus, servus servorum Dei, ad perpetuam rei memoriam.
Consentiente ad infrascripta carissimo filio nostro Iohanne Paleologo Romeorum imperatore illustri et locatenentibus venerabilium fratrum nostrorum patriarcharum et ceteris orientalem ecclesiam repraesentantibus.
Letentur caeli et exultet terra. [1]Sublatus est enim de medio paries qui occidentalem orientalemque dividebat ecclesiam et pax atque concordia rediit, illo angulari lapide Christo qui fecit utraque unum [2], vinculo fortissimo caritatis et pacis utrumque iungente parietem et perpetue unitatis federe copulante ac continente; postque longam meroris nebulam et dissidii diuturni atram ingratamque caliginem, serenum omnibus unionis optate iubar illuxit. Gaudeat et mater ecclesia [3], que filios suos hactenus invicem dissidentes iam videt in unitatem pacemque rediisse; et que antea in eorum separatione amarissime flebat, ex ipsorum modo mira concordia cum ineffabili gaudio omnipotenti Deo gratias referat. Cuncti gratulentur fideles ubique per orbem, et qui christiano censentur nomine, matri catholice ecclesie colletentur. Ecce enim occidentales orientalesque patres post longissimum dissensionis atque discordiae tempus se maris ac terrae periculis exponentes, omnibusque superatis laboribus, ad hoc sacrum ycumenicum concilium desiderio sacratissime unionis et antique caritatis reintegrande gratia, leti alacresque convenerunt. Et intentione sua nequaquam frustrati sunt. Post longam enim laboriosamque indaginem, tandem Spiritus sancti clementia ipsam optatissimam sanctissimamque unionem consecuti sunt. Quis igitur dignas omnipotentis Dei beneficiis gratias referre sufficiat? [4]
Quis tante divine miserationis divitias non obstupescat? Cuius vel ferreum pectus tanta superne pietatis magnitudo non molliat? Sunt ista prorsus divina opera, non humane fragilitatis inventa; atque ideo eximia cum veneratione suscipienda, et divinis laudibus prosequenda. Tibi laus, tibi gloria, tibi gratiarum actio, Christe, fons misericordiarum, qui tantum boni sponse tue catholice ecclesie contulisti, atque in generatione nostra tue pietatis miracula demonstrasti, ut enarrent omnes mirabilia tua[5]
Magnum siquidem divinumque munus nobis deus largitus est; oculisque vidimus, quod ante nos multi, cum valde cupierint, adspicere nequiverunt [6]
Convenientes enim latini ac Greci in hac sacrosancta synodo ycumenica, magno studio invicem usi sunt, ut inter alia etiam articulus ille de divina Spiritus sancti processione summa cum diligentia et assidua inquisitione discuteretur. Prolatis vero testimoniis ex divinis scripturis plurimisque auctoritatibus sanctorum doctorum orientalium et occidentalium, aliquibus quidem ex Patre et Filio, quibusdam vero ex Patre per Filium procedere dicentibus Spiritum sanctum, et ad eandem intelligentiam aspicientibus omnibus sub diversis vocabulis, Greci quidem asseruerunt, quod id quod dicunt Spiritum sanctum ex Patre procedere, non hac mente proferunt ut excludant Filium; sed quia eis videbatur, ut aiunt, Latinos asserere Spiritum sanctum ex Patre et Filio procedere tanquam ex duobus principiis et duabus spirationibus, ideo abstinuerunt a dicendo, quod Spiritus sanctus ex Patre procedat et Filio. Latini vero affirmarunt, non se hac mente dicere Spiritum sanctum ex Patre Filioque procedere, ut excludant Patrem, quin sit fons ac principium totius deitatis, Filii scilicet ac Spiritus sancti, aut quod id, quod Spiritus sanctus procedit ex Filio, Filius a Patre non habeat; sive quod duo ponant esse principia seu duas spirationes, sed ut unum tantum asserant esse principium unicamque spirationem Spiritus sancti, prout hactenus asseruerunt. Et cum ex his omnibus unus et idem eliciatur veritatis sensus, tandem in infrascriptam sanctam et deo amabilem eodem sensu eademque mente unionem unanimiter concordarunt et consenserunt.
In nomine igitur sancte Tinitatis, Patris, Filii et Spiritus sancti, hoc sacro universali approbante Florentino concilio, diffinimus ut hec fidei veritas ab omnibus christianis credatur et suscipiatur, sicque omnes profiteantur.
Quod Spiritus sanctus ex Patre et Filio [7]
eternaliter est, et essentiam suam suumque esse subsistens habet ex Patre simul et Filio, et ex utroque eternaliter tanquam ab uno principio et unica spiratione procedit, declarantes quod id, quod sancti doctores et patres dicunt, ex Patre per Filium procedere Spiritum sanctum, ad hanc intelligentiam tendit, ut per hoc significetur Filium quoque esse, secundum Grecos quidem causam, secundum Latinos vero principium subsistentie Spiritus sancti, sicut et Patrem. Et quoniam omnia, que Patris sunt, Pater ipse unigenito Filio suo gignendo dedit, praeter esse Patrem; hoc ipsum, quod Spiritus sanctus procedit ex Filio, ipse Filius a Patre eternaliter habet, a quo etiam eternaliter genitus est. Defiinimus insuper explicationem verborum illorum Filioque, veritatis declarande gratia et imminente tunc necessitate, licite ac rationabiliter symbolo fuisse appositam.
Item, in azimo sive fermentato pane triticeo, corpus Christi veraciter confici, sacerdotesque in altero ipsum Domini corpus conficere debere, unumquemque scilicet iuxta sue ecclesie sive occidentalis sive orientalis consuetudinem.
Item, si vere penitentes in Dei caritate decesserint, antequam dignis penitentie fructibus de commissis satisfecerint et omissis, eorum animas penis purgatoriis post mortem purgari, et, ut a penis huiusmodi releventur, prodesse eis fidelium vivorum suffragia, missarum scilicet sacrificia, orationes et elemosinas et alia pietatis officia, que a fidelibus pro aliis fidelibus fieri consueverunt, secundum ecclesie instituta.
Illorumque animas, qui post baptisma susceptum nullam omnino peccati maculam incurrerunt; illas etiam, que post contractam peccati maculam, vel in suis corporibus, vel eisdem exute corporibus, prout superius dictum est, sunt purgate, in celum mox recipi, et intueri [8] clare ipsum Deum trinum et unum, sicuti est, pro meritorum tamen diversitate alium alio perfectius.
Illorum autem animas, qui in actuali mortali peccato vel solo originali decedunt, mox in infernum descendere, penis tamen disparibus puniendas.
Item diffinimus sanctam apostolicam sedem et Romanum pontificem in universum orbem tenere primatum, et ipsum pontificem Romanum successorem esse beati Petri principis apostolorum et verum Christi vicarium totiusque ecclesie caput et omnium christianorum patrem ac doctorem existere, et ipsi in beato Petro pascendi, regendi ac gubernandi universalem ecclesiam a domino nostro Iesu Christo plenam potestatem traditam esse, quemadmodum etiam in gestis ycumenicorum conciliorum et in sacris canonibus continetur.
Renovantes insuper ordinem traditum in canonibus ceterorum venerabilium patriarcharum, ut patriarcha Constantinopolitanus secundus sit post sanctissimum Romanum pontificem, tertius vero Alexandrinus, quartus autem Antiochenus, et quintus Hierosolymitanus, salvis videlicet privilegiis omnibus et iuribus eorum[9]
Datum Florentiae, in sessione publica synodali, solemniter in ecclesia maiori celebrata, anno Incarnationis dominicae MCCCCXXXIX, pridie nonas iulii, pontificatus nostri anno IX.
Ego Eugenius, cathol. Ecclesiae episcopus, ita definiens subscripsi.
[10]
[11] [12]
Zunanje povezave in sklici[uredi]
|
Škof Evgen, služabnik Božjih služabnikov, v večen spomin. V soglasju glede vsega naslednjega z našim ljubim sinom Ivanom Paleologom, odličnim cesarjem Rimljanov, skupaj z zastopniki naših častitljivih bratov patriarhov in z ostalimi predstavniki vzhodne Cerkve.
Veselijo naj se nebesa in raduje zemlja,[13], kajti podrt je zid, ki je ločeval zahodno Cerkev od vzhodne ter sta se povrnila mir in sloga; resnično je temeljni kamen, sam Jezus Kristus, ki je napravil iz dveh ljudstev eno samo, [14] z nerazvezljivo vezjo ljubezni in miru povezal obojno zidovje in ju bo ohranjal zedinjena z vezjo večne enotnosti. Po dolgotrajni žalostni noči in gosti ter zoprni temni in dolgi ločitve je vsem zasijal jasen dan toliko želene edinosti.
Veseli naj se tudi mati Cerkev, ki sedaj gleda vrnitev svojih sinov k enotnosti in miru, ko so bili tako dolgo ločeni; tista, ki je prej tako bridko jokala zaradi njihove ločitve, sedaj z neizrekljivo radostjo daje hvalo vsemogočnemu Bogu zavoljo njihove današnje čudovite sloge. Naj vriskajo vsi verniki po vseh krajih sveta in tisti, ki nosijo krščansko ime, naj se zopet razveselijo s katoliško Cerkvijo, svojo materjo.
Lejte, resnično so se zbrali, veseli in prizadevni, zahodni in vzhodni očetje, po zelo dolgem obdobju nestrinjanja in nesloge. Spoprijeli so se z nevarnostmi morja in zemlje ter premagali najrazličnejše težave. Sešli so se na tem svetem vesoljnem cerkvenem zboru z željo, da bi obnovili presveto enostnost in utrdili starodavno ljubezen. Njihova pričakovanja jih niso razočarala. Po dolgih in napornih iskanjih so končno zares, po milosti Svetega Duha, dosegli to tako želeno in sveto enotnost.
Kdo bi se mogel dostojno zahvaliti vsemogočnemu Bogu za njegove dobrote[15]? Koga ne bi čudilo obilje tako velikega in božanskega usmiljenja? Čigavo srce bo tako zakrknjeno, da ga ne bi dotaknila in ganila veličina Božje dobrotljivosti?
To je zares delo Božje milosrčnosti in ne sad človeške krhkosti; zategadelj ga je treba sprejeti z izrednim spoštovanjem in ga proslavljati z Bogu izrečenimi hvalnicami. Tebi hvala, tebi čast, tebi zahvala, o Kristus, vir milosti, ki si s tako velikimi dobrinami obsul svojo nevesto, katoliško Cerkev. Pokazal si temu našemu naraščaju čudeže svoje ljubezni, da bi vsi pripovedovali tvoja čudovita dela [16]. Resnično nam je Bog naredil velik in božanski dar, da gledamo s svojimi očmi, česar mnogimi pred nami ni bilo dano videti, čeprav so si to zelo želeli. [17]
Latinci in Grki, zbrani na tem presvetem vesoljnem cerkvenem zboru, so stvarno vložili veliko vzajemnega truda za razpravljanje; med drugim so z velikim prizadevanjem in dolgotrajnim preudarjanjem preučevali tudi člen (veroizpovedi) o božanskem izhajanju Svetega Duha.
Navajali so pričevanja vzeta iz svetega pisma in mnoge navedke svetih cerkvenih učiteljev. Eni pravijo, da Sveti Duh izhaja iz Očeta in Sina, drugi pa trdijo, da izhaja iz Očeta prek Sina; oboji pa hočejo izraziti isto stvarnost z različnimi opredelitvami. Grki so zagotovili, da rekoč, da Sveti Duh izhaja od Očeta, nimajo namena izključiti Sina; dozdeva pa se jim in pravijo, da Latinci izpovedujejo, da Sveti Duh izhaja od Očeta in Sina kot od dveh počel in dveh dihov; zato ne marajo govoriti, da Sveti Duh izhaja iz Očeta in Sina. Latinci pa so izjavili, da rekoč, da Sveti Duh izhaja iz Očeta in Sina, nimajo namena zanikati, da je Oče počelo vsega božanstva, in sicer tistega od Sina in od Svetega Duha; nimajo namena zmanjševati Očetove vloge pri izhajanju Svetega Duha zato, ker izhaja iz Očeta tudi Sin in ne želijo dopustiti dveh počel in dveh dihov. Trdijo marveč, da obstaja le eno počelo in en dih Svetega Duha, kot so vedno vztrajno zatrjevali. Iz vseh teh izrazov izhaja torej ena in ista resnica, o kateri so se končno in enodušno zedinili v enem in istem duhu in enaki razlagi o naslednjem verskem obrazcu svete in Bogu prijetne enotnosti.
V imenu presvete Trojice, Očeta, Sina in Svetega Duha, z odobritvijo tega svetega florentinskega vesoljnega cerkvenega zbora, določamo, da naj vsi kristjani verujejo, sprejemajo in izpovedujejo, kakor vsi že itak izpovedujejo, to versko resnico torej, da je Sveti Duh večno od Očeta in Sina, da ima svoje bivanje in svoje sobivajoče bistvo istočasno od Očeta in Sina, in da izhaja večno od enega in drugega kot od enega samega počela in po enem samem dihu. Zato izjavljamo, da tisto, ker so dejali sveti učitelji in očetje, da torej Sveti Duh izhaja iz Očeta prek Sina, treba razumeti tako, da je Sin, kakor tudi Oče: po Grkih vzrok, po Latincih počelo sobivanja Svetega Duha.
Vse tisto, kar poseduje Oče, je daroval svojemu edinemu Sinu s porajanjem, razen svojega bivanja kot Oče; isto dejstvo, da Sveti Duh izhaja iz Sina, Sin sprejema skozi vso večnost od Očeta, ki Sina skozi vso večnost tudi poraja.
Določamo vrh tega, da je bil izraz Filioque [18] primerno in razumno dodan veroizpovedi, da bi izrazil bolj jasno resnico in zaradi nujnosti in potrebnosti tistega časa.
Podobno določamo in opredeljujemo, da je resnično posvečeno Kristusovo telo v pšeničnem kruhu, najsi bo opresen (nekvašen) ali neopresen (kvašen), ki ga duhovniki morajo posvetiti (pri sveti maši), Gospodovo telo. Uporabljajo (naj) ene ali druge vrste kruh, vsakteri po obredu svoje lastne Cerkve, najsi bo Zahodna ali Vzhodna.
Poleg tega opredeljujemo (kot versko resnico), da se duše resničnih spokornikov, ki so umrle v Božji ljubezni preden so zadostile s primernimi sadovi pokore za tisto, kar so zagrešile ali opustile, očiščujejo po smrti z mukami in kaznimi vic. Prejele bodo olajšanje teh muk prek dobrih del živih vernikov, kot so sveta maša, molitve, miloščina in druge pobožne vaje, ki jih verniki navadno darujejo za druge vernike po cerkvenih uredbah. Duše tistih, ki se po krstu niso omadeževale z nobeno krivdo, kakor tudi tiste, ki so se po izvršenem grehu očistile ali v tem življenju ali po svoji smrti na zgoraj opisani način, pridejo takoj v nebesa in gledajo jasno troedinega Boga, kakršen je; ene popolneje od drugih, glede na svoje različno zasluženje. Duše tistih, ki umrjejo v stanju izvršenega smrtnega greha ali samo z izvirnim grehom, pa pridejo takoj v pekel, da bi bile kaznovane z različnimi mukami.
Določamo nadalje, da ima sveti Apostolski sedež in rimski papež prvenstvo nad vesoljnim svetom; ta rimski škof je naslednik blaženega apostolskega prvaka Petra in pravi Kristusov namestnik in glava celotne Cerkve, oče ter učitelj vseh kristjanov. Naš Gospod Jezus Kristus mu je v osebi svetega Petra izročil polno oblast, da pase, vlada in vodi vesoljno Cerkev kakor to potrjujejo in spričujejo listine vesoljnih cerkvenih zborov in sveti kanoni.
Nazadnje obnavljamo ustaljeni red, ki ga določajo kanoni glede častitljivih patriarhatov, po katerem je carigrajski patriarh drugi, takoj po svetem rimskem papežu, aleksandrijski patriarh tretji, antiohijski četrti, a jeruzalemski peti; to določamo brez kakršnegakoli predsodka v zvezi z vsemi njihovimi prednostmi in pravicami.
Dano v Florenci, na javni koncilski seji, ki smo jo obhajali slovesno v stolnici, v letu Gospodovega učlovečenja 1439, 6. julija, v devetem letu našega papeževanja.
To sem določil in podpisal jaz, Evgen, škof katoliške Cerkve.
[19]
|
