Venerabilibus fratribus Pacensi et Cordubensi episcopis, salutem.
Sicut dudum venerabilis fratris nostri Fernandi Robicensis episcopi inter Christi fideles, ac habitatores insularum Canariae interpretis, et ab eis ad Sedem Apostolicam nuntii destinati, aliorumque fidei dignorum insinuatione intelleximus; licet in insulis praedictis quaedam de Lancellot nuncupata, et nonnullae aliae circumadjacentes insulae, quarum habitatores et incolae solam legem naturalem imitantes, nullam antea infidelium nec haereticorum sectam noverant a paucis citra temporibus, divina cooperante clementia, ad orthodoxam Catholicam fidem sint reductae, pro eo tamen, quod labente tempore, in quibusdam aliis ex praedictis insulis gubernatores ac defensores idonei, qui illarum habitatores et incolas in spiritualibus et temporalibus ad rectam fidei observantiam dirigerent, ac eorum res et bona concite tuerentur defuerunt, nonnulli Christiani (quod dolenter referimus) diversis confictis coloribus et captatis occasionibus, ad praefatas insulas cum eorum navigiis, manu armata accedentes, plures inibi etiam juxta ipsorum simplicitatem, incaute repertos utriusque sexus homines, nonnullos iam tunc, Baptismatis unda renatos, et alios ex eis sub spe ac pollicitatione, quod eos vellent sacramento Baptismatis insignire, etiam quandoque fraudulenter et deceptorie, securitatis fide promissa et non servata, secum captivos, etiam ad partes Cismarinas duxerunt, bonis eorum praedae expositis, seu in eorum usus et utilitatem conversis, nonnullos quoque ex habitatoribus et incolis praedictis subdiderunt perpetuae servituti, ac aliquos personis aliis vendiderunt, et alias contra eos diversa illicita et nefaria commiserunt, propter quae quamplurimi ex residuis dictarum insularum habitatoribus servitutem hujusmodi plurimum execrantes, prioribus erroribus remanent involuti, se propterea ab suscipiendi Baptismatis proposito retrahentes, in gravem divinae majestatis offensam, et animarum periculum, ac Christianae religionis non modicum detrimentum.
Nos igitur, ad quos pertinet, praesertim in praemissis et circa ea, peccatorem quemlibet corrigere de peccato, non volentes ex sub dissimulatione transire, ac cupientes, prout ex debito pastoralis tenemur officii, quantum possumus, salubriter providere, ac ipsorum habitatorum et incolarum affictionibus pio et paterno compatientes affectu, universos et singulos principes temporales, dominos, capitaneos, armigeros, barones, milites, nobiles, communitates, et alios quoscumque Christi fideles cujuscumque status, gradus vel conditionis fuerint, obsecramus in Domino, et per aspersionem Sanguinis Jesu Christi exhortamur, eisque in remissionem suorum peccaminum injungimus, ut et ipsi a praemissis desistant, et eorum subditos a talibus retrahant, rigideque compescant.
Et nihilominus universis et singulis eisdem utriusque sexus Christi fidelibus praecipimus et mandamus, quatenus infra quindecim dierum spatium a die publictionis praesentium in loco in quo ipsi degunt faciendae computandorum, omnes et singulos utriusque sexus dictarum insularum olim habitatores Canarios nuncupatos, tempore captionis eorum captos, quos servituti subditos habent, pristinae restituant libertati, ac totaliter liberos perpetuo esse et absque aliquarum pecuniarum exactione sive receptione, abire dimittant, alioquin lapsis diebus eisdem excommunicationis sententiam ipso facto incurrent, a qua nec apud Sedem Apostolicam, vel per archiepiscopum Hispalensem pro tempore existentem, seu Fernandum episcopum antedictum, ac nisi personis captivatis hujusmodi prius et ante omnia libertati deditis, et bonis eorum primitus restitutis, absolvi nequeant, praeterquam in mortis articulo constituti.
Similem excommunicationis sententiam incurrere volumus omnes et singulos, qui eosdem Canarios baptizatos, aut ad Baptismum voluntarie venientes, capere aut vendere, vel servituti subjicere attentabunt, a qua aliter, quam ut praefertur, nequeant absolutionis beneficium obtinere.
Illi vero, qui exhortationibus et mandatis nostris hujusmodi humiliter paruerint cum effectu, praeter nostram et Apostolicae Sedis gratiam et benedictionem, quam proinde uberius consequantur, aeternae beatitudinis professores [possessores] fieri mereantur, et a dextris Dei cum electis perpetua requie collocari, etc.
Dat. Florentiae anno incarnationis Dominicae MCDXXXV, id. Januarii, anno V.
|
Evgen škof, služabnik Božjih služabnikov.
Častitima bratoma škofoma v Badahozu in Kordobi, pozdrav.
Pred kratkim smo zvedeli od našega častitljivega brata Ferdinanda, škofa v Rubikonu med krščanskimi verniki, in predstavnika prebivalcev Kanarskih otokov, kakor tudi od odposlancev, ki sta jih poslala Apostolskemu sedežu, in od drugih verodostojnih obveščevalcev, to novico: na omenjenih otokih, ki jih imenujejo Lanzarotske in drugih njim pripadajočih, se prebivalci in domorodci držijo samo naravnega zakona, in niso bili poprej seznanjeni z nobeno ločino nevernikov ali krivovercev, ampak so pred kratkim sprejeli pravo katoliško vero po Božji milosti. Zadnje čase so v nekatere od omenjenih otokov, zaradi pomanjkanja primernih upravnikov in braniteljev, ki bi morali voditi prebivalce in domačine k izpolnjevanju prave vere glede duhovnih in časnih reči, nekateri kristjani (kar moramo žal reči), z iznajdljivimi odpravami in izrabljajoč okoliščine, prišli oboroženi na omenjene otoke s svojimi ladjami. Zlorabili so njihovo neprevidno preprostost ter ujeli mnoge obojega spola. Nekateri od njih so že prerojeni v krstni vodi, druge pa so z upanjem in obljubo zakramenta svetega krsta, prevarali na goljufiv in lažen način, z obljubo varnosti, ki jim jo niso zagotovili. Odvedli so jih s seboj kot ujetnike na primorska ozemlja (Iberija[1]). Z njimi so ravnali kot s plenom in jih izkoriščali, kakor se jim je zljubilo. Nekatere prebivalce in domorodce z omenjenih otokov so prisilili v trajno suženjstvo, druge pa so prodali tretjim osebam in zagrešili zoper nje različna neprimerna in malopridna dejanja. Mnogi drugi prebivalci pa še ostajajo na omenjenih otokih; zato obsojamo to suženjstvo zoper tiste, ki so jih prelisičili s temi prevarami, ki bi mogle uničiti namen domorodcev, da bodo prejeli sveti krst; to pa obenem žali Božje veličastvo in pomeni nevarnost za duše, obenem pa tudi hudo zaničevanje krščanske vere.
Mi torej v moči naše pristojnosti, zlasti glede na domnevne, in sicer popravljati vsakega grešnika v zvezi z grehom, se nočemo pokazati neprizadete. Hočemo (kot se to spodobi za dušnopastirsko nalogo, ki nam pripada) po možnosti koristno prispevati (k rešitvi tega vprašanja). Nagiba nas pobožno in očetovsko sočustvovanje do teh prebivalcev in domorodcev; zato vzdihujemo h Gospodu in opominjamo pri preliti krvi Jezusa Kristusa in pri popravljanju grehov, vse časne vladarje, gospode, kapitane, poveljnike, viteze, vojake, plemiče, uradnike in druge vernike v Kristusu kateregakoli stanu, stopnje ali položaja že so, da prenehajo z nadaljevanjem dejanj, ki so že storjena, in preprečijo svojim podložnikom izvrševanje takih dejanj; to naj počnejo čvrsto.
Vrh tega določamo in zapovedujemo, da vsakdo izmed kristjanov obeh spolov, ko bo minilo petnajst dni od objave tukajšnje listine v kraju, kjer se nahaja, vrnejo čimprej v prejšnjo svobodo vsakogar od prebivalcev Kanarskih otokov obojega spola, ki so jih ujeli med svojim pohodom in jih prisilili v sužnost. Določamo in zapovedujemo tudi, naj bodo popolnoma in za vselej svobodni, in naj se jim dovoli oditi brez plačevanja globe ali davka. Ko bo minilo razdobje petnajstih dni brez izvršitve, bodo zapadli takoj izobčenju, od katerega ne morejo odvezati (razen ob smrtni uri) niti Apostolski sedež niti kak španski delujoči škof niti zgoraj navedeni škof Ferdinand, dokler ne bodo vrnili prvotne svobode in vrnili tem osebam njihovega premoženja.
Hočemo, da zapadejo takemu izobčenju vsi tisti, ki so sodelovali pri lovu, prodaji ali izročitvi krščenih s Kanarskih otokov, ali tistih, ki prostovoljno prosijo za krst; za te prestopke ne morejo dobiti odveze, če se ne ravnajo po zgornjih navodilih.
Tisti, ki bodo ponižno in dejansko ubogali naše spodbude in napotke, bodo prejeli naklonjenost in blagoslov našo in Aposolskega sedeža; poleg tega bodo lahko dosegli in zaslužili najobilnejšo večno blaženost, in bodo lahko sedele na Božji desnici skupaj z izvoljenimi v večnem miru.
Dano v Firencah, v letu Gospodovega učlovečenja 1435, 13. januarja, v petem letu našega papeževanja.
Sicut Dudum: Bolla pontificia di Eugenio IV, Cathopedia.org z dne 13. januarja 2015, pridobljena 16. oktobra 2015
|
