Krvava Micka
| ← Naša Micka | Krvava Micka Vera Albreht |
Balada o krvavi Micki → |
| |||||||||||||
Kadar smo prišli na stričevo kmetijo, smo se v hiši vselej srečavali s Krvavo Micko. Tako so jo namreč klicali vsi in ona jim ni zamerila. Tudi mi otroci smo jo poznali le s tem imenom. Odkar pomnim, je imela res grozo vzbujajoč obraz: zaradi povešenih vek so ji namreč bile oči sredi drobno nagubanega obraza kot dve krvavi mesnati kepi brez vejic. Bili smo je navajeni in se je nismo bali.
Vedeli smo, da je od mladih nog služila še pri naši babici. Čeprav se je na stara leta preselila v svojo leseno bajto kraj potoka na gmajni, je vendar vsak dan prihajala na stričeve njive. Bila je že vsa zgarana in zgrbljena, vendar ni minil dan, da se ne bi prikazala.
Imela je prav poseben položaj v hiši in je vselej sama odločala, kje bodo posadili krompir, kdaj sejali deteljo, na katerem koncu bo koruza najbolje obrodila in o vsem, kar je bilo važnega pri hiši. Opazili smo, da ji stric izkazuje prav posebno čast. Večkrat, ko je mislila, da je nihče ne vidi, je smuknila v njegovo sobo in se vrnila s kakšnim priboljškom, skritim pod predpasnikom. Stric je imel v svoji ordinacijski sobi vselej kaj shranjenega zanjo.
V to stričevo sobo mi otroci nismo smeli. Vendar smo večkrat skozi okno skrivaj opazovali, kako je Micka narahlo odprla omarico za zdravila in pobrala, kar je bilo njej namenjenega.
Nosila je na bosih nogah stričeve »štiflete«[1] in je v prepereli kamižoli drsala po kamnitnih vežnih tleh. Rokave je imela zavihane do komolcev, da so se videle njene koščene roke. Njih koža je spominjala na usnje, tako je bila zdelana in svetleča. Takrat ji nisem znala preceniti let, a zdela se mi je stara ko zemlja.
Micka je veliko vedela. Če se nam je posrečilo, da smo jo na večer zvabili v hištrno, kakor smo imenovali sobo, kjer so se zbirali posli, smo se vse, moje sestre in jaz, zbrale okoli nje. Za njo so prišli še hlapec Nace, pastir Martinek, dekla Reza in drugi dninarji, ki so delali na kmetiji in posedeli po večerji. Vsak je pristavil kaj svojega, da se je razgovor zavlekel dolgo v noč.
Ko smo neke jeseni sedeli tako zbrani za mizo, so pod noč pripeljali na lojtrnicah ranjenca z razbito glavo. Nace je prišel povedat, da so se med trgatvijo stepli fantje z Rake in da bo moral stric ranjencu šivati glavo.
Da bi videli, kako je bila Micka vsa iz sebe! Na njenem na mah spremenjenem obrazu sta se dala brati skrb in razburjenje. In ko smo ji še dejali, da dandanes že zašijejo srce, je ubogi Micki kar sapo zaprlo:
»Kaj, srce da zašijejo? Kje bo pa duša? Kje bo pa duša frfotala, bo šla mar v mehur?« je spraševala v svojem dolenjskem narečju in begala s svojimi krvavimi očmi od enega do drugega. Pomirila se je šele, ko so fanta odnesli obvezanega, a živega nazaj na voz.
Micka je poznala vse potomce otrok naše babice, vendar ji je bil najbolj pri srcu naš bratranec Nande. Njega je še pestovala, ko je svoj čas služila pri hiši. Nekoč jo je pregovoril, da se je ž njim odpeljala na njegov dom. Vse svoje žive dni ni prestopila meje svoje domače fare, tokrat pa se je vendar odločila, da pojde.
Težko smo čakali, da se vrne in kakšne vtise prinese s seboj.
»No, Micka, kako je bilo?« smo jo spraševali, ko se je po dveh dneh vrnila.
»O, nazarensko lepo, ampak v hiši imajo tako strašno grdo babo. Tega pa že ne razumem, zakaj je ne naženejo!« nam je vsa prepadena zatrjevala.
Razmišljali smo, kdo bi utegnil to biti, a nismo uganili. Šele ko je Nande spet prišel na Draškovec, smo izvedeli, da je bila to ona sama, ki se je prvikrat v življenju videla v velikem ogledalu, ki je stalo v veži. Uboga Micka, sama sebe ni spoznala!
Nekega poletja pa ni bilo Krvave Micke več na spregled. Povedali so nam, da leži bolna že od pomladi.
Stric me je večkrat pošiljal k nji z raznimi dobrotami in zdravili. Ležala je čisto sama v svoji bajti, ker ni imela nobenega domačih v vsej fari. Takrat sem vselej malo posedela ob njeni postelji, vendar mi je postala bolna Micka kar nekam tuja. Čutila sem neki strah in odpor, kakor ga imata otrok in žival do bolnika. Naravnost mučno mi je bilo sedeti kraj nje.
Povsem zapuščena Micka res ni bila, saj je večkrat vstopil tudi kak sosedov otrok in povprašal, če bi »teta« kaj rada. Nikdar ni odšel nobeden, da mu ne bi stisnila kakšno jabolko ali pest orehov v roko.
Ko sem nekega poznega popoldneva spet odpahnila vrata, nisem našla več v kotu na postelji Krvave Micke. Stala je vsa neznatna in majava na počrneli mizi in brisala zakajeni strop svoje lesene bajte.
»Za božjo voljo, Micka, kaj pa delate?« sem prestrašena zakričala.
Ona pa je mukoma zlezla z mize in preden je legla, dejala:
»Zdaj bodo prišli gospod z zadnjo popotnico, pa mora biti lepo.« Nato se je oblečena zvalila nazaj na posteljo ter mukoma hropla od napora. Ko se je čez kratek čas prevalila z levega na desni bok, je še pristavila:
»Nak, na levi strani pa že ne bom umrla.«
To so bile zadnje Mickine besede. Nekajkrat je še zahropla, malo zatem pa je postalo strašno tiho v sobi ...
Potok za hišo je žuborel naprej in stara ura na steni je glasno tiktakala. Sonce se je že bližalo zatonu, ko sem stekla po prazni gmajni povedat stricu, da je Krvava Micka umrla.
Uboga Micka! Kolikokrat še zdaj mislim nate! Vidim te pred seboj zgrbljeno, drobno, koščeno, od dela in garanja izžeto. Vidim tvoje grozo vzbujajoče oči, tvoj grdi, spačeni obraz ... Pa vendar, vendar! Pod to zunanjo grdoto je sijalo nekaj svetlega, domačega. To je bilo tvoje preprosto človeško srce, Micka!
Opombe urednice
[uredi]- Vera Albreht, Naša Micka, Pionir, risal Vidic, J., 1951/52, let. 10, št. 1, str. 16-17.
- Vera Albreht je napisala tudi pesem Balada o Krvavi Micki (str. 63-64, v: Pelin v srcu, Ljubljana : Forma 7, 2015).
- ↑ Šteflet je polvisoki čevelj brez vezalk, z vstavljeno elastiko za lažje obuvanje (SSKJ).