Naša Micka
| Naša Micka Vera Albreht |
Krvava Micka → |
| |||||||||||
Med najlepše spomine svoje mladosti štejem čase, ki sem jih kot otrok preživela na stričevem posestvu. O veliki noči in ob koncu šolskih počitnic, se je pripeljal hlapec Nace k nam v mesto in nas v rdeči kočiji odpeljal na kmete.
Stric ni imel svojih otrok in ker je bila njegova domačija dokaj oddaljena od prve vasi, nas tam ni čakala družba nam enakih. Pač pa konji in krave, hoste in polja, žetev in košnja in še vse lepote, ki so zvezane z življenjem na kmetih.
Seznanila sem se s hlapci in pastirji, deklami in dninarji, posebno pa mi je ostala v spominu krvava Micka, kakor so jo vsi takrat klicali v hiši. Zaradi povešenih vek so ji namreč bile oči ko dve krvavi mesnati kepi sredi drobnega, nagubanega obraza. Grozen je bil pogled nanjo, vendar se je mi otroci nismo bali. Navajeni smo bili nanjo že od nekdaj in smo jo vsi zelo spoštovali. Služila je že pri naši babici, zdaj na stara leta pa se je preselila v svojo bajto kraj potoka. Čeprav je bila že vsa zgarana, je vendar še vsak dan prihajala na stričeve njive.
Imela je prav poseben položaj v hiši in je vselej sama odločala, kje bodo posadili krompir, kje sejali deteljo, na katerem koncu bo koruza najbolje obrodila, in o vsem, kar je bilo važnega pri hiši. Vedeli smo, da ji stric izkazuje posebno čast. Opazili smo, da je večkrat, ko je mislila, da je nihče ne vidi, smuknila v njegovo sobo in se vrnila s kakšnim priboljškom v roki. Stric je bil namreč zdravnik in je imel v svoji ordinacijski sobi vselej kaj shranjenega zanjo.V to stričevo sobo mi otroci nismo smeli, vendar smo skozi okno skrivaj opazovali, kako je Micka odprla omarico za zdravila in pobrala, kar je bilo njej namenjenega.
Nosila je na bosih nogah stričeve čevlje in je v prepereli kamižoli tiho stopala po kamenitih vežnih tleh. Rokave je imela zavihane do komolcev, da so se videle njene koščene roke. Njih koža me je spominjala na usnje, tako je bila zdelana, trda in svetleča. Takrat ji nisem znala preceniti let, a zdela se mi je strašno stara.
Micka je veliko vedela. Če se nam je posrečilo, da smo jo na večer zvabili v hištrno, tako smo imenovali poselsko sobo, nam je pripovedovala vse mogoče povesti. Za njo je prišel še hlapec Nace, pastir Martinek, dekla Reza in drugi dninarji, in vsak je pritaknil kaj svojega.
Spominjam se, kako so se neke jeseni ob trgatvi na Raki stepli vaški fantje med seboj. Kar z noži so se klali in ker je šlo to pot zares, so pod noč na lojtrnicah k stricu pripeljali ranjenca z razbito glavo. Sedeli smo z Micko v hištrni, ko je prišel Nace povedat, da bo stric moral ranjencu šivati glavo. Da bi videli, kako je bila Micka vsa iz sebe!
»Kaj, glavo bodo zašili? Kje bo pa duša? Kje bo pa duša frfotala, bo šla mar v mehur?« je spraševala v svojem dolenjskem narečju in begala s svojimi krvavimi očmi po naših obrazih. Pomirila se je šele takrat, ko so fanta odnesli obvezanega, a živega nazaj na voz pred hišo.
Kadar so na gradu pričakovali kak posebno imeniten obisk, se je vselej Micka sama lotila čiščenja. Plela je gredice okrog hiše, grabila steze, kopala in posipavala.
»Tako bo lepo ko mašni plašč,« je dejala, če smo jo odganjali od pretežkega dela.
Micka je poznala vse potomce otrok naše babice, vendar ji je bil najbolj pri srcu moj bratranec Nande. Njega je še pestovala, ko je svojčas služila pri babici, zato jo je nekoč pregovoril, da se je odpeljala z njim na njegov dom. Vse svoje žive dni ni zapustila svojega rojstnega kraja, tokrat pa se je vendar odločila, da pojde.
Težko smo čakali, da se vrne in kakšne vtise prinese s seboj.
»No, Micka, kako je bilo pri Nandetu?« smo jo spraševali, ko se je po dveh dneh vrnila.
»Lepo že, ampak v hiši imajo tako nazarensko grdo babo. Tega pa ne razumem, zakaj je ne zapodijo,« nam je vsa prepadena zatrjevala.
Razmišljali smo, kdo bi pač utegnil to biti in nismo uganili. Šele ko je spet prišel bratranec Nande, smo izvedeli, da je bila to ona sama, ki se je prvikrat v življenju videla v ogledalu. Uboga Micka, sama sebe ni spoznala!
Ko smo prišli neko poletje spet na Draškovec, ni bilo krvave Micke več na spregled. Povedali so nam, da leži bolna že od pomladi.
Stric me je večkrat pošiljal k nji z raznimi zdravili in priboljški. Ležala je sama v svoji leseni bajti, ker ni imela nobenega domačih v vsej fari. Vselej sem malo posedela kraj njene postelje, vendar mi je postala bolna Micka kar nekam tuja. Čutila sem nek čuden strah, odpor in tesnobo, kakor ga imata otrok in žival do bolnika. Naravnost mučno mi je bilo sedeti kraj nje. Večkrat je vstopil tudi kak sosedov otrok in povprašal, če bi »teta« kaj rada in nikdar ni odšel nobeden, da mu ne bi stisnila kakšnega jabolka ali kaj orehov v roko.
Ko sem nekega poznega popoldneva spet odprla vrata, nisem našla Micke več v postelji. Stala je vsa neznatna in majava na mizi in brisala zakajeni strop svoje lesene bajte.
»Za božjo voljo, Micka, kaj pa delate?« sem vsa preplašena zakričala.
Ona pa je mukoma zlezla z mize in preden je legla, dejala:
»Zdaj bodo prišli gospod z zadnjo popotnico, pa mora biti lepo.«
Nato se je oblečena zvalila nazaj na posteljo in težko hropla od napora. Ko se je čez kratek čas prevalila z levega na desni bok, je še pristavila:
»Nak, na levi strani pa že ne bom umrla.«
To so bile zadnje Mickine besede. Kmalu je bilo strašno tiho, čulo se je le šumenje potoka za hišo in tiktakanje ure na steni. Tekla sem povedat stricu, da je krvava Micka umrla.
Uboga Micka! Kolikokrat še zdaj mislim nate. Vidim te pred seboj: sključeno, drobno, koščeno, od dela in garanja izžeto. Vidim tvoje grozo vzbujajoče oči, tvoj grdi, spačeni obraz. Pa vendar, vendar! Pod to zunanjo grdoto je sijalo nekaj svetlega, domačega. To je bilo tvoje človeško srce, Micka!
Opombe urednice[uredi]
- Nekoliko spremenjeno zgodbo z naslovom Krvava Micka je Vera Albreht vključila v knjigo Nekoč pod Gorjanci (str. 35-39.).
- Vera Albreht je napisala tudi pesem Balada o Krvavi Micki (str. 63-64, v: Pelin v srcu, Ljubljana : Forma 7, 2015.