Balada o krvavi Micki
← Krvava Micka | Balada o krvavi Micki Vera Albreht |
|
V gradu Micka je služila
pri gospôdi svoje dni,
ko mladost je odslužila,
kri zalila ji je oči.
Ko se v bajto je umaknila,
polna trpkega sramu,
novo je ime dobila:
krvava Micka iz gradu.
Ker jim vdano je služila
polnih štirideset let,
ji gospa je poklonila
par gospodovih štiflet[1].
Še naprej je na graščino,
za potokom mimo mlina,
Micka vsak dan šla na dnino,
da opleve njive sina.
V prepereli kamižoli
je na zemljo pokleknila,
v čevljih ni bilà nikoli,
rosne v ruto je zavila.
Kakor črv po ozari
se v pripeki je plazila,
dokler ni v meglah sopari
se v razorih njiv zgubila.
Ko sedele so pri skledi
in so zadnji amen rekle,
Micke ni bilo v njih sredi,
preveč so oči jo pekle.
Hlapci, dekle in pastirji
so se v hlev porazgubili,
le za Micko pri večerji
v skledi nekaj so pustili.
Skozi stranska grajska vrata
je do hištrne[2]stopila,
da prinesla ne bi blata,
čevlje je v rokah nosila.
Parkrat z žlico je zajela,
nikdar se ni poslovila,
ko je zemljo noč objela
je skoz sadovnjak zavila.
Repo je plevel prerasel …
Zakaj Micke več ni plet?
Ko se hlapec je oglasil
našel je le par štiflet.
Včeraj so jo pokopali
kar na tihem kraj zidu.
Sredi izbe pa so stali
čevlji, Micke iz gradu.
Opombe urednice
[uredi]- Vera Albreht, Balada o krvavi Micki, Knjižnica Mirana Jarca Novo mesto, Posebne zbirke Boga Komelja, Zapuščina Vere Albreht, Ms 254, IN = 6801, tipkopis, št. 11/2 in 11/3.