Kristus, sv. Peter in čolnar.
| ← Plačilo pridnemu in lenuhu. | Sto narodnih legend Anton Kosi |
Kako je sv. Peter dvojil o božji pravičnosti. → |
| |||||||
Kristus in sv. Peter sta potovala po svetu. Nekega dne sta prišla do globoke in široke reke, črez katero je čolnar prevažal potnike. Mostov takrat še ni bilo. Čolnič je bil privezan ob bregu, a čolnarja ni bilo videti.
Sveti Peter je hotel takoj prijeti za veslo, da bi se prepeljala brez čolnarja, a Kristus mu je to prepovedal.
»Gospod, saj sem vendar spreten ribič in zato tudi izvrsten čolnar. Če primem za veslo, se gotovo ni bati nevarnosti in nesreče.«
»Res je to; a sediva rajši sem-le pred kočo, da si nekoliko odpočijeva. Čolnar se že še vrne.«
Peter sluša.
Ko že nekoliko časa sedita pred čolnarjevo kočo, ugledata od daleč čolnarja. Prihajal je ravno iz cerkve bližnjega holmca. Ves tožen je bil, in njegovo obličje je pričalo, da se je bil jokal. Sveti Peter je misli, da prihaja od pogreba.
»Oprostita, da sta čakala tako dolgo.« Tako pravi čolnar s prosečim glasom. – »Stopita še nekoliko v mojo kočo, da se okrepčata.«
Potnika mu izpolnita željo, in čolnar jima postreže s kruhom, suhimi ribami in vinom. Ko se okrepčata, stopijo vsi trije v čoln.
Počasi se pomika čolnič preko vode. Zdajci vzame Vzveličar iz zavitka svedrce. Nosil ga je s seboj že od takrat, ko je bil v delavnici rednika sv. Jožefa kratek čas vrtal v deščice. Skrivaj izvrta luknjo v čoln.
Da ni voda vrela v ladjo, je Vzveličar z nogo mašil luknjico, dokler se niso srečno pripeljali črez reko.
Tam se božja potnika poslovita od prijaznega čolnarja, ga presrčno zahvalita za postrežbo in prevožnjo ter nadaljujeta svoj pot.
Ideta nekoliko časa, kar zaslišita od reke sem glasen krik. Sv. Peter se ozre ter vidi, kako je prav v tem trenutku čolnar s čolnom vred izginil v valovih. »Gospod,«zakliče sv. Peter ves prestrašen, »otmi čolnarja; zdajci bode utonil!«
A Kristus mirno odgovori: »Pustiva ga, ljubi moj, naj se zgodi volj mojega Očeta! Vedi, da sem jaz vzrok tej nesreči, ako jo že hočeš imenovati tako. Dočim smo se prepeljavali, sem prevrtal dno in držal luknjo z nogo, dokler nismo dospeli do kraja. Čolnar ni opazil luknje; voda je sedaj privrela skozi njo in zalila ladjo, pa tudi čolnarja.«
Ko je sv. Peter zaslišal te besede, ga je izpreletela groza. Kristus pa je nadaljeval: »Volja mojega večnega Očeta je torej izpolnjena, in lahko se radujeva zaradi tega . . .«
»Gospod in Učenik«, ga ustavi sv. Peter, »ne umejem Te!«
»Peter dragi!« ga prijazno zavrne Vzveličar, »vem, da me ne umeješ, ker si ubožen na duhu. Ali nisi videl, ko sva pričakovala čolnarja, kako je prihajal ves objokan in pobit z onega holmca? Mislil si, da je bil pri pogrebu, a ni bil. Prihajal je iz cerkve, kjer je bil prejel zakrament svete pokore. Resnično skesan se je bil izpovedal velikih grehov; zakaj vedi, ljubi moj, da je bil čolnar, ki se je ravnokar potonil, velik, velik hudodelnik! Sto in sto ljudi je oplenil na vožnji preko vode in jih pometal v reko. Vsa ta zločinstva se niso zvedela še do dandanes. Večkrat se je že hudo kesal svojih zločinov, a vselej je spet zabredel v stare grehe. Ako bi bil živel še dalje, bi bil zopet zašel na kriva pota in bi bil večno pogubljen. Ali ni bolje, da se vselej raduje med vzveličarji v nebesih?«
Žarek nebeške luči je pri tej priči razsvetlil um sv. Petru; ves skesan je spoznal, da je nebeški Oče pravičnost in modrost sama kakor v nebesih tako na zemlji!
A. Kosi.