Kako je sv. Peter dvojil o božji pravičnosti.
← Kristus, sv. Peter in čolnar. | Sto narodnih legend Anton Kosi |
Bogatin in siromak. → |
|
Bil je lep poletni dan. Z neba, jasnega kakor ribje oko, je pripekalo solnce. Božja potnika, Vzveličar in njegov zvesti spremljevavec sv. Peter, sta pripla do velike kmetiške hiše. Težko obloženo sadno drevje, valovito polje z zeleno koruzo in rumeno pšenico je bilo okolo nje.
Bilo je ob žetvi, in ravno so se trije ženjači, mož, žena in dvanajstleten deček, pripravljali, da bi poželi lepo, težko pšenico pred hišo. Kristus in sv. Peter sedeta v senco pod črešnjo. Žena zdajci stopi k njima ter jima reče: »Gotovo sta siromašna potnika; pojdita z menoj v hišo, saj vem, da sta lačna in žejna!« Nedolgo potem sta dobila potnika košarico črešenj, hleb kruha in več koscev suhega sira. Tudi mož in deček sta pustila ravno pričeto delo in prišla v hišo. Med gospodarjem, gospodinjo in svetima potnikoma se je vnel prav živahen razgovor.
»Le vzemita in okrepčajta se, saj bodemo imeli letos, kakor se kaže, vsega dovolj. Na polju in povsod uspeva vse tako lepo, da je kar veselje; in če nas ljubi Bog ohrani toče, izvestno to leto pridelamo toliko, da bomo imeli potem za dve leti dovolj živeža«. Tako je modrovala zgovorna ženica ter dostavila nekamo zaupno: »Sicer ne mislimo vsega porabiti sami; polovico pridelkov prodamo, da nam bode mogoče sinka dati v mestne šole: deček je bistre glave in ima vesele do učenja.« –
Potnika se dostojno zahvalita za postrežbo ter odideta iz gostoljubne hiše.
»Kaj ne, dobri in boga boječi so ti ljudje, pri katerih sva bila ravnokar?« vpraša sv. Peter božjega tovariša. »Seveda«, reče Vzveličar, »toda treba nama bode pospešiti korake. Ali ne vidiš, da se zbirajo na zapadu hudourni oblaki? Le hitiva, da prideva še o pravem času kam do hiše!« –
Že so padale debele kaplje, vmes pa se je vsula toča, debela kakor orehi; bliskalo se je in grmelo, da je bilo groza. Prišedši do bližnje koče na hribe, se ozreta sveta moža v dolino; pa kaj vidita? Uprav nad ono kmetijo, kjer so ju bili nekoliko prej vzprejeli tako ljubeznivo, je razsajala nevihta najhuje.
»Ubogi ljudje«, vzdihne sv. Peter, »gotovo jim je toča potolkla vse! In kako lepo so nama bili postregli!«
»Prav govoriš, Peter, toča jim je vse uničila,« odgovori Vzveličar resno.
Božja potnika se posušita ter se, er se je nevihta že polegla, zopet odpravita na pot. Žalosten, skoro plakaje, je šel sv. Peter za božjim Učenikom. Gospod ga vpraša: »Kaj ti je vendar, da si tako žalosten?«
»Oh, Gospod, zdi se mi, da ravnanje Tvojega večnega Očeta ni pravično! Kako prijazno so naju vzprejeli tam doli, in Ti sam si pritegnil, da prebivajo v tisti hiši dobri in bogaboječi ljudje! Sedaj pa se tako nesrečni. Zakaj nisi naprosil Očeta, da bi bil odvrnil nezgodo od toli ljubeznivih ljudi ter najsi razlil svoj blagoslov čreznje?«
»Peter, Peter, zakaj dvojiš o božji modrosti in pravičnosti?« ga posvari Kristus ter nadaljuje: »Ali nisi slišal, da bi dali oni starši za novce, ki bi jih izkupili za preobile pridelke, sinka v šole?« – »Ali bi bilo to kaj napačnega?« vpraša sv. Peter.
»Seveda! Ta deček bi bil kesneje velik gospod, bil bi paše večji nasprotnik in sovražnik svete cerkve. Sedaj pa bo samo to, kar je njegov oče, namreč pošten in pobožen kmetovavec. Oni dobri ljudje bodo pridelali letos komaj toliko živeža, kolikor jim ga bode ravno dovolj za svoje potrebe.«
»Gospod milostivi«, vzklikne sv. Peter, »odpusti, odpusti!«
Ljubeznivo poda božji Sin sv. Petru roko ter pravi: »Tvoji pomisleki o božji modrosti in pravičnosti so sicer grešni, vendar se ne boj, zakaj moj Oče je rekel: Blagor siromakom na duhu, ker njih je nebeško kraljestvo!«
Sveta moža odideta dalje in se zopet razgovarjata o drugih rečeh.
»Dan se je nagnil; mrači se že, treba nama bode prositi prenočišča«, pravi Vzveličar.
Tik ceste je stala siromašna, že na pol podrta koča. Potnika naprosita gospodarja prenočišča. Mož ju prijazno vzprejme in jima veli stopiti v sobico. Tam ugledata tudi ženo z otrokom v naročju.
»Oj, le ostanita pri nas, najsi smo siromaki ter ne vzmoremo mnogo,« pravi žena ter ju povabi k večerji.
Potnika se navečerjata ter ležeta spat. Ko se drugo jutro vzbudita, dobita dober zajutrek, nato pa se zahvalita in se zopet ravnata na pot. Preden pa odideta, vzame Vzveličar tako, da ga nihče ni opazil, otroka iz zibelke. Potem gre s sv. Petrom v klet in izpusti vse vino iz edinega soda, ki so ga imeli siromašni ljudje.
»Gospod in mojster, zakaj si storil to? Saj so naju vendar lepo vzprejeli.« Tako pravi sv. Peter, ko gresta iz hiše.
Vzveličar molči.
Ideta dalje in Vzveličar pravi: »Peter, onim ljudem, pri katerih sva ravnokar prenočila, sem tudi zapalil kočo, ozri se, prav sedaj je vsa v plamenu!« Peter se ozre. Plamen se je vzdigoval visoko v zrak.
Apostol je bil sedaj silno žalosten, vendar je molčal.
Prideta do velikega potoka. Ko dospeta sredi brvi, vrže Jezus dete v vodo, da utone.
Razsrdil se je nato svetnik ter se je drznil Vzveličarju z ostrimi besedami očitati njegovo početje. »Najsi si sam Sin nebeški, si vendar neusmiljen in grozovit! Tudi Ti moram povedati, da ne bom več hodil s Tabo. Ali si usmiljenim ljudem tako poplačal dobroto? Vino si jim izpustil, hišo si jim zažgal in edinega otroka si jim vzel ter vtopil.«
»Ne hodij se, ljubi moj Peter«, mi seže Gospod nasmehoma v besedo. »V sod, iz katerega sem ubogim ljudem izpustil vino, je bil padel strup; kdor bi ga pil, bi umrl. Hiša je bila stara in bi se bila itak podrla sama. Notri v steni pa je velik kup srebrnjakov. Ko jo bosta mož in žena razkopala, bosta našla one novce ter si sezidala novo lepo hišo. Iz deteta pa, ki je ravnokar utonilo, bi bil nekoč razbojnik, ki bi bil žalostno umrl na vešalih in bi bil tako vekomaj pogubljen. Vedi, ljubi Peter, da je bolje tri duše pustiti v nebo kakor samo dve.«
»Prav govoriš, Gospod in Učenik! Oprosti me, ker sem Te zopet tako razžalil! Nikdar več ne bom dvojil o Tvoji in Tvojega Očeta modrosti in pravičnosti; saj je to, kar storita, vse prav in dobro!« Solza kesanja je zaigrala apostolu v očeh, Kristus pa je dejal: »Blagor siromakom na duhu, zakaj ti bodo posedli nebeško kraljestvo!«
Anton Kosi.