Plačilo pridnemu in lenuhu.

Sto narodnih legend
Anton Kosi

Dovoljenje:	To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle. Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti. Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Izvozi v formatu:	epub mobi pdf rtf txt

Ko sta Kristus in sv. Peter še hodila po svetu, sta prišla nekoč do razodetja. Tam je stalo košato drevo in v senci pod drevesom je ležal lenuh ter naslanjal glavo na podložene roke. Kristus se naredi, kakor ne bi vedel za pravo pot, ter ga vpraša: »Mož, povejte nama, katera je prava pot v Jeriho?« Mož je bil toliko len, da se mu ni poljubilo odgovoriti, pa tudi roke ni maral iztegniti, da bi jima pokazal cesto. Le nogo je nekoliko vzdignil in ž njo pomignil na tisto stran, kamor naj gresta.

Za nekaj časa sta prišla do moža, ki je pridno delal na polju. Kristus vpraša tudi tega, ali je to prava pot v Jeriho. Kmet stopi bliže in reče: »Zdaj sta že na pravi poti, pa prišla bosta še do več razpotij, in lahko zaideta. Zato hočem nekaj časa hoditi z vama in vama kazati pot.« Priljubljeni mož je šel ž njima uro daleč, dokler niso prišli na vrh klanca, odkoder se je že videlo mesto Jeriho.

Ko se je kmet poslovil, je sv. Peter vprašal nebeškega Učenika: »Gospod, kakšno plačilo boš dal temu možu za to, da je šel tako daleč z nama?«

Kristus reče: »Dal mu bom prav leno ženo.«

Sv. Peter se začudi in vpraša dalje: »Kako boš kaznoval onega lenuha, ki nama ni odgovoril in tudi rok ni hotel izmekniti izpod glave, ampak je pokazal pot z nogo?« Kristus odgovori: »Dal mu bom prav pridno ženo.« Peter se spet začudi in reče: »To pa vendar ne bo pravično plačilo!« Kristus odgovori: »Tega ne umeješ. Lenemu moram dati pridno ženo, da ga bo živila, sicer bi umrl od gladu; treba pa je, da živi toliko časa, kolikor mu je namenjeno. Pridnemu pa ne smem dati pridne žene, zakaj če bi oba delala tako pridno in živela tako varčno, bi skoro obogatela in bi se utegnila polakomniti, zakaj denar ima čudno moč do človeka. Ne za večno življenje, ampak skrbela bi le za časno premoženje in bi tako pogubila dušo. Da se torej dobri, pridni in priljudni mož vzveliča, mu bom mu bom dal eno ženo, ki bo pojedla, kar bo več pridelala. Tako bo mož spoznal, da mu ne tem svetu ni pričakovati sreče; zato se bo skrbno pripravljal za večnost.«

Iz »Mira«.